O igralski karieri II

Svoje pisanje nadaljujem s filmčkom, ki smo ga posneli za koncert skupine SBI. Prijetno gledanje ...
Aja pa še to: It wasn't me!



Vse tri filmčke je obdelal mk!

O božičnem voščilu leta Gospodovega MMVIII

»In ti, Betlehem, dežela Judova,

nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;

iz tebe bo namreč prišel vodnik,

ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

Mt 2, 6

ZGODBA O KRISTUSOVEM UČLOVEČENJU

Letošnjo vzpodbudo za jaslice smo našli kar v domači fari, v posvetitvi cerkve Kristusovega učlovečenja. Veliko je cerkva, ki so posvečene temu ali onemu svetniku, v čemer ni nič napačnega, vendar nam lahko vsi ti svetniki odvrnejo pogled od tega, kar je zares pomembno. Nasprotno je cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah edinstvena, ker nas opominja na edinstven dogodek v zgodovini - kako je Bog postal človek, a ostal Bog.

Začetek zgodbe je razdeljen na dva dela, katerih pa ne moremo strogo ločiti. Zgodba predstavlja umiranje Stare zaveze Boga z Izraelovim ljudstvom in rojevanje Nove zaveze Boga z vsemi nami. Tako lahko Zaharijevo zažiganje kadila v templju in rojstvo Janeza Krstnika razumemo kot vez med obema zavezama, ki simbolično doseže vrhunec, ko si Elizabeta in Marija padeta v objem. Celotna preostala zgodba je dokaz, kako nam Jezus stoji ob strani in nas podpira v vseh naših preizkušnjah, ker jih je tudi sam doživel. Z rojstvom in prihodom na ta naš svet nam je Bog na nedvoumen način pokazal, da od nas ne zahteva ničesar, česar sam ne bi bil pripravljen storiti. Kot je od Abrahama zahteval daritev Izaka, a si je premislil, tako je s svojim Sinom, ki ga je pustil križati, šel še korak naprej. S tem, da Ga je žrtvoval, je vsem nam dal možnost odrešitve. Tako lahko Jezus vsakega posebej nagovori: »Ne boj se! Tudi jaz sem imel mater Marijo, kateri je angel pojasnil, kaj se bo zgodilo. Tesarja Jožefa, ki je, kot vsak zemeljski oče, imel svoje napake, pa sem ga vendarle spoštoval. Tako sem bil med popisom prebivalstva v Betlehemu, kamor sta se napotila Jožef in Marija, brezdomec. Rodil sem se kot hapec, v jaslih, med živino. Tam so me, na moje presenečenje, obiskali Modri z Vzhoda in betlehemski pastirji, ki so se mi prišli poklonit. Čeprav sem hkrati Bog in človek, sem dopustil, da so po judovskih običajih opravili darovanje v jeruzalemskem templju. Da, tudi begunec sem bil. Herod mi je stregel po življenju, zato sem moral bežati v Egipt. Ljubi moj otrok, zelo dobro vem, kako se počutiš, zato naj ti povem, da se vedno lahko obrneš name«.

Pa smo se kdaj že vprašali, kakšen je naš delež pri tem? Na prvi pogled ni povezav s takratnimi dogodki. Ali pač? Mar nismo tudi mi kot duhovnik Zaharija, ki ni zaupal Gospodu? Mogoče se prepoznamo v omahljivem Jožefu, ki ga je vse prevečkrat skrbelo mnenje drugih? Ali še huje, smo mar podobni ljudem v Betlehemu, ki jim noseča žena predstavlja samo breme in nadlogo ob pozni uri? In Bog ne daj, da bi bili kdaj podobni nespametnemu Herodu, ki je mislil, da lahko Boga umori proti Njegovi volji! Se mar s podobnimi dejanji tako ne postavljamo po robu rojstva Jezusa v nas?

Z rojstvom Jezusa je Bog v nas posadil seme odrešenja, ki čaka, da vzklije. Kako gojiti to seme, da bo rodilo večno življenje? Ali nam Trije Modri in pastirji ob ognjih ne ponujajo najboljšega odgovora? Trije Kralji so zaradi svoje modrosti razumeli pomen zvezde Repatice, ki je bila kažipot k novorojenemu Detetu, in ji sledili. Naj nam bo njihova modrost zgled pri prepoznavanju božjih znamenj, po katerih se nam razodeva Bog.

Vendar nam modrost nič ne koristi, če ne bomo podobni preprostim pastirjem, ki so prvi doumeli, da je odrešitev mogoča samo po Detetu, ki se je tisto noč rodilo na betlehemskih poljanah.

Želimo vam modrosti Treh Kraljev in uboštva v duhu betlehemskih pastirjev,

draveljski jasličarji

O počitniškem delu I

Oni dan sem pisal kako sem nekaj svojih let izobraževanja preživel na Škofijski klasični gimnaziji. Namenoma pozabivši sem izpustil prigode o poletnem počitniškem delu v Zavodu sv. Stanislava.

Vsaka stvar se začne na začetku, je rekel modrec. Bližal se je konec mojega drugega leta pohajkovanja po gimnaziji, ko sem na enem izmed svojih nabiranje kvadratov, tako smo namreč rekli sprehajanju po hodnikih okoli in okoli, nič dobrega sluteč opazil na oglasni deski listič z vsebino, ki je iskal dijake za poletno delo v zavodu. Vnesel sem nekaj parametrov v logično funkcijo odločanja in ven je prilezla enica, kar je pomenilo, da naj se tega izziva le lotim.

Verjetno je bil prvi ponedeljek po koncu šole, ko so ostali dijaki svobodno tekali po tratah in se veselili počitnic. Če pa opišem bolj realistično, so pa verjetno še spali, kajti oni dan sem vstal zame nenormalno zgodaj zjutraj. Ura je bila tri četrt na sedem. Po običajnem postopku sem obiskal kopalnico in kuhinjo, ter nato zajahal kolo in se odpeljal novim dogodivščinam na proti. Vstopim v sobo, kjer je bila velika miza. V njej je bilo okoli ducata in pol stolov. Na njih so sedeli ljudje. Pobliže sem si jih ogledal. Nekaj snažilk, sem pa tja kakšen hišnik in še nekaj osebkov mojih let. Točno kot atomska ura je ob sedmih v sobo stopil ekonom. Ni bilo potrebno biti znanstvenik, da sem hitro ugotovil, da on delažiral delo. Algoritem porazdelitve dela je bil sledeč: Vsak izmed stalno zaposlenih, ki je potreboval pomoč, je dobil nekaj dijaške delovne sile. Med različnimi deli sem se jaz zagrebel za pomoč pri beljenju. Takole sem razmišljal. Pospravljati in sesati že znam, poleg tega je to en velik dooooolg čas. Hm, beljenje sten, to bi bilo pa nekaj novega, nekaj uporabnega, če se naučim, nekaj praktičnega, skratka čisto nasprotje tistemu dolgočasju. Najsi je preteklo še toliko vode, te odločitve nisem nikoli obžaloval. Prav nasprotno, bila je ena boljših odločitev mojega življenja. To delo sem vzljubil. Temu bo botroval med drugim in tretjim tudi moj značaj. Rad namreč vidim, če so prostori lepo urejeni in eden od načinov je tudi odstranjevanje madežev na steni z barvo. Tako sem vsakič občutil zadovoljstvo, ko je bila soba ali učilnica na novo prebeljena. Praktična vidika pa sta dva, prvi je, da če mi v računalništvu ne rata, grem pa ohka za pleskarja, drugi pa, da pride ta spretnost približno vsake dve leti prov, ko je doma treba kaj pobeliti.

Po sestanku smo odšli v garažo, kjer je imel hišnik Joc spravljene vse pripomočke. Najprvo je bilo potrebno zredčiti barvo. Postopek je sledeč: V hobuk (lambar v katerem je shranjena barva), ki je prazen streseš polovico drugega hobuka v katerem je barva. Vzameš palico in doliješ vodo. Ker smo bili takrat še neizkušeni je količino vode določil hišnik Joc. Mešaš toliko časa, da je jupol ravno prav tekoče gost. Hišnik Joc pa je imel še eno navado, ki sem jo tudi jaz nato prevzel. Je nekakšna mantra, zagotovilo, vraževerje. Namreč, ko misliš, da je barva dobro zmešana rečeš:"Eh, dobr bo!". Namešani hobuke smo zložili na voz. Pri snažilkah smo pokradli nekaj lavorjev vode in cunj, da bomo lahko vsaj malo pospravili za sabo, naložili še mačke, pa ne v žaklju, pemzlne vseh velikosti, ter nekaj teleskopskih palic. Tako obloženi smo polni pričakovanja odšli do kraja, kjer je bila prva lekcija. Opis lekcije na hitro: Ko se pride v sobo, se najprej zagipsa ali pokita morebitne luknje, nato se pošmirgla trdovratne madeže, če je potreba se jih nato prebeli z nikotinsko barvo. Prostor je nato, ko se vse posuši pripravljen na beljenje. Njaprvo se s pemzelnom premaže vse kote in špranje do katerih maček ne more, pa ne hišni. Nato se s mačkom, pa ne v glavi, pobeli stene. Dolgo smo se učili, da smo belili tako, da stene niso bile lisaste. In še danes imam strah, pred lisastimi stenami. Bilo je tako, da smo še naslednji dan hodili v prostore, ki smo jih pobelili in gledali, če ni slučajno kej lisastega. Ob uspehu smo se hvalili pred sodelavci, v nasproten primeru pa smo bili tarča posmeha. Ja krut je malarski svet. Ko smo osvojili osnove beljenja nas je hišnik Joc odposlal po dva in dva v sobe, kot Jezus učence.

Na začetku sem imel gromozansko krizo časa. Vse se je tako vleklo. Iznašel sem nekaterim že znano metodo delitve časa na manjše enote, tako kot se pri trapezni metodi računa ploščina. Bil je čas pred in po malici. S tem manjšim popravkom je začel čas teči znatno hitreje. Malca je bil prvi vrhunec dneva, še posebno zato ker zjutraj nisem nič jedel in me je do malice zgrabila gromozanska lahkota. Ko je ura bila pol deseto so pemezlni in mački, pa ne živali, kar obstali v zraku zaradi naše skoraj nadzvočne hitrosti, ko smo odleteli v kuhinjo.Ker pa me je tudi ob pisanju zgrabila lakota, bodo nadaljnje prigode sledile več kasno.

O igralski karieri I

December je prav poseben mesec. Bla, bla, bla .... Tudi jaz sem se odločil za manjšo popestritev. Upajoč da ne boste preveč razočarani, ker ne boste mogli brati mojega pisanja, sem se odločil, da objavim nekaj kratkih filmčkov v katerih sem tudi sam nastopal. Ideja je sledeča. V prihodnjem mesecu in še kateremu potem bom v presledkih objavil vse tri.

V Dravljah je v preteklosti deloval pevski zborček z imenom SBI. Jaz in oni drugi igralec sva bila naprošena, da bi bila povezovalca na njihovem zaključnem koncertu ob koncu leta. Ker sva se želela izogniti nastopanju v živo, sva s pomočjo tehnike (beri kamere, računalnika in videoprojektorja) rešila zagato na sledeči način, ki si ga boste lahko ogledali.

IZKLOPITE PRENOSNE TELEFONE, UDOBNO SE NAMESTITE, TER OBILO UŽITKOV OB GLEDANJU!!!