Srečevanje s pomisleki in premisleki preden storim določeno dejanje je pri meni gotovo pojav, ki se mi često dogaja. Prav tako ugibam, da se ti sem ter tja dogaja tudi tebi. Zato je bil to povod, da namenim današnji prispevek pomislekom.
Stvar postane zelo konkretna, če ti bralec povem, da me trenutno prevevata dva pomisleka, ki se nanašata na blog. Prvi in ne zadnji pomislek je o moji ranljivosti, zadnji in ne prvi pa o verodostojnosti mojega pisanja.
Sam spadam v sledečo vrsto ljudi, ki svoja razmišljanja in poglede delijo samo z ljudi, ki so jim blizu. S tem si pred soljudmi s katerimi si nisem tako blizu ali pa sploh nisem blizu ustvarim, nevidni ščit, ki namišljeno varuje pred prepričevanji, čudnimi pogledi in opravljanjem. Za take ljudi pravijo med drugim, da so diplomati. Obstaja pa tudi čisto en praktičen razlog, da če ne prestavljaš svojih stališč na ves glas, se ti ni potrebno ukvarjati z mnenji drugih. Zadnja pogruntavščina je moje maslo. Vsaka reka ima dva bregova, tako sem se na nek način spopadel z gornjim pomislekom na sledeči način. Manj ko se človek ukvarja z ljudmi, man je potrebno miselnega napora, vendar tudi ni bogastva različnosti, s katerim nam je omogočeno, da napredujemo. Tako nekako, če ne ratam ranljiv, s tem ko vam odpiram delček sebe, si zapiram vrata spoznavanja sebe preko drugih in drugih preko sebe. Še nevarnejše pa je ker se predajam ležernosti, ki pa je vse kar drugega kot možnost za rast. Kajti brez znoja ni soli in predvsem ni napredka.
Zadnji pomislek ima svoje korenine v zmotljivosti oz. omejenem dojemanju stvari, kateremu je podvržen slehernik. Tako tisto kar je bilo dobro pred 5 leti ni nujno, da je dobro še sedaj. Temu inženirji pogosto pravijo napredek. Če se pa spustim bolj na osebni nivo pa lahko rečemo, da gre za osebnostno zorenje ali rast. Pomišljam nekako takole, če sedaj pišem tako kot pišem, kako bom na pisanje gledal čez 5 mogoče 10 let? Ali se bom še vedno strinjal s pisanjem? Upam, da ne. Kajti po gornji formuli bo moje ne strinjanje zank, da sem napredoval. Zakaj naj potlej pišem, če vem, da nima pisanje trajnejše vloge? Prispevki naj bodo kot stopnice. Tako stopam po stopnicah eno po eno in ko prehodim določeno število le teh pridem na vrh. S prispevki je podobno. Starejši prispevek mi omogoča, da naredim korak naprej, če se le da, proti vrhu in ne vstran. Tako upam, da se čez leta ne bom smejal svoji omejenosti in zmotam, kot se učitelj ne smeje nevednosti otrok v osnovni šoli o integralih.
Na videnje dragi moj članek čez 10 let.
Stvar postane zelo konkretna, če ti bralec povem, da me trenutno prevevata dva pomisleka, ki se nanašata na blog. Prvi in ne zadnji pomislek je o moji ranljivosti, zadnji in ne prvi pa o verodostojnosti mojega pisanja.
Sam spadam v sledečo vrsto ljudi, ki svoja razmišljanja in poglede delijo samo z ljudi, ki so jim blizu. S tem si pred soljudmi s katerimi si nisem tako blizu ali pa sploh nisem blizu ustvarim, nevidni ščit, ki namišljeno varuje pred prepričevanji, čudnimi pogledi in opravljanjem. Za take ljudi pravijo med drugim, da so diplomati. Obstaja pa tudi čisto en praktičen razlog, da če ne prestavljaš svojih stališč na ves glas, se ti ni potrebno ukvarjati z mnenji drugih. Zadnja pogruntavščina je moje maslo. Vsaka reka ima dva bregova, tako sem se na nek način spopadel z gornjim pomislekom na sledeči način. Manj ko se človek ukvarja z ljudmi, man je potrebno miselnega napora, vendar tudi ni bogastva različnosti, s katerim nam je omogočeno, da napredujemo. Tako nekako, če ne ratam ranljiv, s tem ko vam odpiram delček sebe, si zapiram vrata spoznavanja sebe preko drugih in drugih preko sebe. Še nevarnejše pa je ker se predajam ležernosti, ki pa je vse kar drugega kot možnost za rast. Kajti brez znoja ni soli in predvsem ni napredka.
Zadnji pomislek ima svoje korenine v zmotljivosti oz. omejenem dojemanju stvari, kateremu je podvržen slehernik. Tako tisto kar je bilo dobro pred 5 leti ni nujno, da je dobro še sedaj. Temu inženirji pogosto pravijo napredek. Če se pa spustim bolj na osebni nivo pa lahko rečemo, da gre za osebnostno zorenje ali rast. Pomišljam nekako takole, če sedaj pišem tako kot pišem, kako bom na pisanje gledal čez 5 mogoče 10 let? Ali se bom še vedno strinjal s pisanjem? Upam, da ne. Kajti po gornji formuli bo moje ne strinjanje zank, da sem napredoval. Zakaj naj potlej pišem, če vem, da nima pisanje trajnejše vloge? Prispevki naj bodo kot stopnice. Tako stopam po stopnicah eno po eno in ko prehodim določeno število le teh pridem na vrh. S prispevki je podobno. Starejši prispevek mi omogoča, da naredim korak naprej, če se le da, proti vrhu in ne vstran. Tako upam, da se čez leta ne bom smejal svoji omejenosti in zmotam, kot se učitelj ne smeje nevednosti otrok v osnovni šoli o integralih.
Na videnje dragi moj članek čez 10 let.
