Moj prvi

Ne morem verjet moj prvi, nepozabni in upam, da ne edini. Bom videl kaj se bo iz tega izcimilo.
Nedavno mi je nekdo rekel, da se ovni hitro zaženemo za določeno stvar, a jo nato hitro opustimo. Upam da, temu pisanju in objavljanju ne bo tako.

Pa naj bo začetek enostaven in brez globokih misli. Toliko, da je nekaj objavljeno. Imam pa namen popraviti zadevo tako, da te bo bralec vsak teden čakal novi več vrstični utrinek. O čem, naj ostane skrivnost, ker je še meni misterij. Razlogi za blog tičijo globoko v meni. Malo upam, da bom izkoristil svoj dar pisanja in razmišljanja in tako ovekovečil delček svojega življenja. Upam da bom popravil svoj dar pravopisa, ki pa je gotovo moja šibka točka. Pa naj svečano obljubim, da bo ob letu osorej pravopisno stvar bolje izgledala kot tale packarija. Dasiravno ne vem, kaj se ljudje tako zgražajo nad slovničnimi napakami. Tisti ki opazi, da s stavkom nekaj ni v redu ve v čem je bila poanta in tako vejica narobe in beseda preveč ne bo osiromašila njegovega dojemanja moje povedi. Po drugi strani tisti, ki ne razume tudi popravljati ne more. Pa vendar naj mi ostane misel, da bom to jutri bolje in lepše počel.

Toliko bitov je že preteklo, da si verjetno že pozabil kaj je nit tegale pisanja. Razlogi za pisanje, se spomniš? Drugi razlog tiči v človeku, da bi ustvaril nekaj zaradi česar se ga bodo ljudje spominjali. Tako te imam dober namen vsak teden razveseliti s kakšnim komentarjem, opažanjem ali razmišljanjem o tem in onem. Vem, da je meni podobnih kot listja in trave, vendar če ne bom poskusil, ne bom nikdar vedel, ali sem bil vreden tvoje pozornosti ali ne.

Pa naj bo za prvo pisanje dovolj. Brez globokih misli, samo nekaj dejstev raztegnjenih na par povedi in misel drug teden pa začnem zares ...