O državljanski dolžnosti

Ničesar se bolj ne povezuje z državljansko dolžnostjo kot prav oddajo svojega glasu na dan volitev. Slednjo povezavo se rado sliši predvsem iz ust politikov, v pismih naših škofov, ter bolj politično zagretih sogovornikov. Meni se je že od nekdaj ta povezava zdela precej tuja, tudi zlorabljena, izrečena nepremišljeno, brez argumenta. Navkljub nestrinjanju in nelagodju ob poslušanju populističnih parol in puhlic nisem mogel pravilno ovrednotiti svoje drže in prepričanja. Sedaj jo lahko. Naj tokrat misli besede postanejo.

Naj se berejo moje besede še tako utopično, tako načelno, tako neživljenjsko, stojim za tem kar pišem. Tudi če je moje videnje utopično. Tu pri določenih pogledih jaz ne zmorem sklepati kompromisov. Ja se pozna, da sem računalnikar. Je enica ali pa ničla. Ni srednje vrednosti. Stanovitnost šteje.

Moj prvi pomislek je, da nekateri mislijo, da ni jasne opredelitve kaj je volilna pravica. In skušajo s to manipulacijo zavajti. Najprvo pomislim, da je kot že besedna zveza pove, iti volit pravica. Kakor pa jaz zastopim, ni nujno, da vse pravice uveljavljaš. To vedoč so nekateri začeli besedo pravica spreobračat, ter trdijo, da je iti voliti dolžnost. Tukaj pridem do protislovja. Ker nisem pravnik je možno, da sem se pri svojem sklepanju uštel, gre pa takole. V ustavi Republike Slovenije v delu, ki govori o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, se bere 43 člen, ki pravi:"Volilna pravica je splošna in enaka. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen. Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci,". Kakor koli se trudim in obračam črke težko najdem pri nekaterih tako jim drago besedo dolžnost. Argument da vsaka pravica nosi dolžnosti, pri meni še ne vzdrži, dotlej ne dokler ne bodo dolžnosti v ustavi zapisane. Tako mi ne ostane drugega, po črki zakona je volilna pravica pravica in ne dolžnost. Se pravi oditi na volišče je možnost in ne nujnost ali obveza.

Zdaj pa pride na vrsto kamen spotike in črka pohujšanja. Postavlja se mi vprašanje:"Kako pravilno zastaviti in ovrednotiti oddajo glasu na volitvah, da ne bo zmede, nesporazumov in zlorab?". Zame možnost oddati glasu na volitvah ni ne pravica, ne dolžnost, je privilegij. Verjamem, da si privilegij zasluži le tisti, ki dosledno izvaja dolžnosti. Le tak človek, ne bo zlorabil privilegija. Razmišljam takole. Ako pustim ob strani dolžnosti, ki niso zapisane, jaz kot državljan še vedno čutim določene dolžnosti do države v kateri bivam. Ker pa niso zapisane, tiči problem v tem, da se od človeka do človeka dolžnosti do države razlikujejo, ter so težko merljive. Zarditegadelj si lahko vsak izbira katere dolžnosti in kako vestno, ter kako dosledno jih bo izvrševal. Kaj pa menim, da so moje državljanske dolžnosti?

Prva moja dolžnost je, da spoštujem ljudi, ki prebivajo v naši domovini. Koliko sem pripravljen storiti ekstra? Npr. če je kdo ranjen in potrebuje pomoči, se ustavim ali si mislim, bo že kdo drug priskočil na pomoč. Spoštujem starejše, pa ne zato ker bi to moral, ampak ker vem, da jih vse boli in so že sami sebi v nadlogo? Ali v vrstah vidim samo sebe in kako se bom čim bolje pregužval naprej, ali spustim tudi koga predse? Pridržim vrata? Očistim prehod in pločnikih snega, ali se hudujem rajši nad komunalo, kako so že spet nesposobni? Na kratko kaj storim za sočloveka, da bi mu bilo življenje v domovini prijetnejše?

Na drugem mestu je spoštovanje zakonov, ki niso v nasprotju z mojimi katoliškimi prepričanji, ali če se izrazim bolj splošno, niso v nasprotju s človeško etiko. Na tem mestu bi izpostavil pošteno plačevanje davkov. Se bojim, da bom imel največ težav ravno s tem, kako ne obrniti črko zakona sebi v prid in posledično ne gledati na lastno dobro, temveč na dobrobit države v kateri bivam. Torej spoštovanje zakonov četudi niso meni v prid, ter me prikrajšajo za kakšen evro. Bom zmožen tolikšne načelnosti? Drugi izpostavek je, držanje se cestno prometnih predpisov. Tu lahko najdem presek s prvo dolžnostjo spoštovanja v Sloveniji bivajočih ljudi. Kako spoštujem ljudi, če jih z občasno vožnjo, ko se ne držim predpisov, ogrožam? Je res tistih 10 km/h preveč sprejemljivih? Je kozarček preveč in volan pred seboj res izkaz odgovornega državljana?

Tretja moja dolžnost je skrb za domovino. Najprvo mi na pamet pade skrb za okolje. Koliko sem privaljen storiti, da bo Slovenija manj onesnažena? Ali vsak opravek naredim z avtom? Ali se mar potrudim in tudi, ko pade stopinja pod znosno mejo, še vedno sedem na kolo in se odpeljem v mesto? Mar doma varčujem in ugašam luči po sobah v katerih nisem trenutno prisoten? Ugašam računalnik, ko ga ne rabim? Ločujem odpadke - zbiram plastiko, papir, steklo, ter jih ločeno odvržem v embalaži primerne smetnjake? Ali vse roma v isti koš? Kako je pa s hrano? Jo nakupujem, ko imam velike uči? Ali skušam oceniti koliko jo bom pojedel? Mar se ne kaže spoštovanja tudi s tem, da hrane ne mečemo stran? Mar ni to zank moje arogantnosti? Želim se naučiti ekonomike - gospodarnega ravnanja s dobrinami, ki mi jih je preko države namenil Bog. Se zavedam, da je vse to dar in ne moja last?

Pod četrto dolžnost spadajo vse ostale, ki sem jih trenutno izpustil, jih bom pa tekom časa spoznal za koristne in krepostne.

Tako sem naposled prišel do volilne pravice in privilegija. Smatram, da smo človek, ki izpolnjuje zgoraj naštete dolžnosti, ter tiste, ki sem jih pomotoma izpustil, ima dovolj stanovitnosti in preudarnosti, da je zmožen oddati svoj glas. Samo oni, ki dovolj "ljubi" domovino, da je pripravljen storiti kaj več kot mu veleva črka zakona, ali ki je pripravljen tudi v svojo škodo spoštovati zakone, je lahko privilegiran. Dotlej je pa vsaj nesmotrno metati bisere svinjam; v isto škatlo metati glasovnice volivcev, ki spoštujejo državo in tistih, ki tako samo govorijo in vzklikajo:"Voliti je dolžnost!", a ostale dolžnosti vsaj slabo, ali pa sploh ne izvršujejo.

Da pa slučajno ne bo izpadlo naduto ali prišlo do nesporazuma, bolj ko razmišljam o zgornjih besedah, manj sem prepričan, da mi volilni privilegij pripada. Kaj pa tebi?

O jakni, telefonu, supergah in Inzaghi ruzačku

Navadno ima vsaka stvar svoj rok trajanja, pa naj bo to macola, fižol v konzervi ali guma na avtu. Do tu vse lepo in prav, če se njen lastnik ne naveže preveč nanjo, dasiravno je predmetu uporabe že davno potekla licenca. Pa zamenjaj besedo lastnik z Janezom in ti bo bolj jasno o čem bo tokrat tekla beseda.

Kot že veš iz prejšnjih mojih razmišljanj sem bil tudi jaz v srednji šoli. Ravno v onem obdobju sem kupil ali dobil v dar določene zadevice, ki še dandanes dobro služijo svojemu namenu. Na enem izmed svojih potovanj v Kanado (naglas na drugem a), ko sem bil v drugem letniku gimnazije, sem dobil v dar od mame sivo jakno znamke Timberland. Tempi passati in jakna mi je prirasla k srcu. Najprvo je bila to takmašna jakna, zob časa pa jo je tako načel, da je primerna po nekaterih ocenah le še za v pokoj, po moji pa mi bo še nekaj časa dobro služila. Zadosten in potreben pogoj, da se navežem na določeno zadevo je, da dobro opravlja svojo funkcijo in je kukr tok spodobne forme. Združeni v eno dobim zmagovalno kombinacijo. Mojo jakno odlikujejo ravno pravšnje mere, tako da se kot ulita prilega mojemu telesu. Tudi barvna kombinacija zdaj že izprano in umazano sive me pomirja. Notranji žep na srčni strani služi naravnost prfektno zaradi česar je bil sešit. Vanj lahko stlačim denarnico, kar je posebno fajn na potovanjih, ko je zaradi varnosti na nepovabljenim očem skritem mestu. Ker mi jo do sedaj še niso ukradli (tok, tok po lesu), je to moj mali prenosni sef. V primeru dežja jakna ne premoči. Po vseh mojih zahtevnih standardih je tale jakna dosegla visoko število točk. Seveda ne gre brez enega minusa, ki se pa hitro spremeni v plus. Žal in na srečo ima malo smotano narejen krogelc, tako da mi piha za vrat. Gotovo se sprašuješ kje je tukaj plus točka. Zaradi tele nevšečnosti moram nositi v pozni jeseni in zgodnji pomladi šal, ki pa ni katerikoli, ampak je prav poseben saj nosi in vsebuje barve meni nadvse dragega nogometnega kluba A. C. Milan.

Dolgo časa nisem imel prenosnega telefona. Zaradi svoje trme sem se upiral splošnemu trendu, daga ima vsak. Moje omehčanje se je zgodilo na zadnjih počitnicah v gimnaziji, ko mi je znanka iz Dravelj zrihtala delo na Mobitelu. Časa je bilo na pretek, da sem se pustil in sem se prepričal o uporabnost in koristnost take zadevice. Tako sem del svoje plače namenil za moj prvi mobilni telefon Nokia 3330. Verjetno ti ni težko ugotoviti bralec, da svojo Nokijo še zdaj s pridom izkoriščam. Prikupila se mi je s svojo preprosto zasnovo in za oni čas nadvse lepo oblikovano zunanjostjo. Dasiravno bi nekateri v tem času zamenjali že najmanj 3 telefone, jaz še vedno ostajam pri svojem prvem. Ima vse kar od telefona pričakujem in tri četrt stvari preveč. Popolnoma mi zadostuje možnost klicanja in prejemanja klicev, pošiljanja kratkih sporočil, ter vedno bolj občasnega igranja kače in fižolčkov. Glede praktičnosti jo odlikujeta dokaj dobra robustnost in odpornost na udarce. Dodatne tri točke pa dobi zaradi svoje ta najtabolše tipkovnice, kar sem jo imel kdaj možnost preizkusiti. Prav tako je že od vsega začetka melodija za klicanje naštimana na Fratelli D' Italia, ki je kar moj zaščitni znak, skupaj s profilom poimenovanim Agent 007.

Med zadeve kupljene v gimnaziji, bolje rečeno pradavnini, spadajo tudi superge podjetja Converse. Žnjimi sem prehodil že ničkoliko kilometrov najsi bo v soncu, vetru, dežju ali snegu. Leta izkušenj so me naučila, da za sneg in dež niso najbolj primerna. V moj spomin se mi bodo zapisala predvsem zaradi svoje trpežnosti. Niti pa ne bom omenjal dejstva, da se še vedno po vseh teh letih tako zelo lepo prilegajo moji nogi. Nadalje se zaradi svoje sive barve lepo skladajo z jakno. Žal je tudi njih načel zob časa, tako da se je namembnost spremenila iz tahmašnih v za vsakodnevna opravila okoli hiše.

Moje hvalospeve zame najboljši devetici vseh časov si že bral. Če slučajno še vedno ne veš, bo na nek način tekla beseda o Inzagiju. Najprvo naj povem, da ne maram praholovcev. To so vsi mogoči spominki, ki jih je moč kupiti na potovanjih. Rajši se zatečem k bolj uporabnim spominom. Za moje potovanje v Rim, ko sem bil še na pol golobradi in bolj mozoljast mladenič v drugem letniku gimnazije, sem si tam v spomin kupil ruzaček. Da pa ne bo pomote to ni navaden ruzaček. Je prov poseben in mogoče celo najljubša antikviteta v moji celotni zbirki. V nasprotju s prejšnjimi, ga ne krasi visok estetski nivo, nima praktične vrednosti pred ostalimi podobnimi produkti, a ima nekaj neskončno več in to je obliko dresa takrat še Juventusovega Inzagija. Določenih stvari sploh ne moreš, da jih ne bi takoj vzljubil. To je bila ljubezen na prvi pogled. Dolgo me je spremljal na vsakodnevnih pohajkovanjih s kolesom po domačem hribovju, a sem ga skril pred rjo časa v omaro in ga imam samo še za posebne priložnosti. Inzaghi je prestopil k Milanu, a ruzak je ohranil svoje namembnost in dostojanstvo. Ja, tale ruzak je neprecenljiv.

Kaj pa je nauk ali spoznanje tegale pisanja? Eno drži kot pribito. Moje ravnanje odraža, da se še kako strinjam z mislijo, da se delujočih zadev ne spreminja. To pomeni, da nimam posebne želje po spremembah, če to ni potrebno. Pomeni, da ko odkrijem neko stvar, ki mi dobro služi, se jo držim kot klop. Zaraditegadelj sem občasno prikrajšan za kakšno novo fajn stvar. A česar ne veš, ne boli. Oziroma kot bi rekel Ross iz Prijateljev, ko se je začasno razšel z Rachel:"Fine by me!!!!"

Vsaki bot pa me obide žalost in potočim eno solzo, če pomislim, kako bo prišel poslednji dan in se bom moral teh dragocenosti znebiti. Zato že razmišljam hiši slavnih predmetov, ki so mi vrsto let tako dobro služili. Tako bodo poleg mesta v mojem srcu našli prostor tudi v spominski sobi.

O fantih z vasi - šranganje

Od kar pomnim so se poroke godile na soboto. No, poleg sobot se ima človek željan poroke možnost državno poročiti tudi v sredo. V poštev pride predvsem pri tistih, ki bi radi v soboto imeli samo cerkveno poroko, ter pri tistih, ki si s poroko ne želijo uničiti vikenda, kot je v enem od svojih krajših razmišljan prišel do zaključka takrat in trenutno še vedno poročen šrangar. Preden nas in našo vas obtožiš herezije ljudskih šeg, naj opravičim naša dejanja z obrazložitvijo, da so pri nas v Dravljah lahko šrangarji tudi poročeni gospodje in ne tako kot je bil v preteklosti običaj, da so bili to lahko samo neporočeni fantje. Zaradi potencialne zanimivosti samega razmišljanja ga objavljam po svojem spominu:

Res ne vem, kako se ljudem ljubi ločiti. Namreč jaz tudi če bi si želel ločiti, me že misel, na vso birokracijo, ki jo je potrebno prestati ob ločitvi, mine da bo to storil. Poleg tega se mi za poroko zdi škoda še enega vikenda, ki je zaradi nje uničen. In če bi se po ne vem kakšni smoli, moral še enkrat poročiti, bi se zdej gotovo v sredo. No fantje, sej to pa veste, da ženska poroko doživi, moški jo pa preživi.

Z lupo bi moral človek iskati skupino, v kateri bi bilo toliko nagajivosti, pozitivne privoščljivosti, nenegativne opravljivosti, ter želje po zagosti ženinu, da si bo svojo šrango zapomnil do konca svojih živih dni in mogoče še kakšno časovno enoto v vicah ali nebesih. Praktično ista skupina, ki se zbere za mlaj, se dobi tudi četrt ducat krat že pred samo poroko, da pripravi šrango. V nasprotju z običajem naših dedov, je pri nas ideja šrange sledeča. Za vsakega se pripravi edinstvena šranga, na temo njegovih znanj, še bolj pogosto pa neznanj. Vse skupaj se zavije v zgodbo, z določenimi nalogami, ki jih mora ženin prestati. Ker jih ponavadi ne opravi zadovoljivo, mora plačati. Seveda se mi potrudimo, da mu delo kar se da otežimo in postavimo take standarde, ki jih ni moč navadnemu ženinu doseči, če ni ravno superman. Prav tako smo v nasprotju z našimi dedi glede denara. Ponavadi ga v obliki darila vrnemo, takrat že mladoporočencema. Se nam pa oddolžita v prihodnosti tako, da nas povabita na pico.

Nekaj naših najbolj zanimivih utrinkov šrang je gotovo vrednih ovekovečenja in zapisa. Najprvo je šranga, na kateri nisem bil prisoten zaradi svoje mladosti. Kroži pa o njej legendarna zgodba, ki je že skoraj mit. Svojo prisotnost si je v hiši slavnih pridobila zaradi naloge, pri kateri je moral ženin s pancarji in s smučkami na nogah držeč se za blatnik od Renaulta štiri ali po domače katrce, smučati. V anale gre tudi šranga pri kateri smo precenili svoje zmožnosti in je edina neuspela šranga. Namreč takratni ženin je zaradi osamosvojitvene vojne pobegnil iz JLA. Lait motiv celotne zgodbe je bil, da mora ponovno prestati urjenje v JLA. Tako smo na licu mesta postavili vojaške šotore, se oblekli v JLA uniforme naših očetov, ne vem kje zvohali vojaškega oldtajmerja, naredili strelišče in frizerja. No, tu se je zataknilo, ko smo mu hoteli malo skrajšati zalisce, ženinu ni bilo po volji naša interpretacija vojske, tako da je bila šranga še siti hip končana. Žal prvič in upam, da zadnjič neuspešno.

V anale zaradi šrangarske hudobije gre tudi sledeča šranga. Lait motiv je bila igra v obliki monopolija. Namesto kocke, se je vrtelo kolo. Na njem so bile naloge in za koliko se lahko pomakneš naprej. Tekmovalcev za nevesto je bilo več, ki pa so odpadali kot zrele hruške. Ne bom povedal, da je bilo kolo goljufivo, do te mere, da smo šrangarji kontrolirali kje naj se ustavi. Na koncu sta kot po naključju, če verjameš v palčke, ostala v igri samo še ženin in bivši fant od neveste. Ženin je oni bot res imel smolo in šrangarje, ki niso bili na njegovi strani, kajti na koncu je prvi v cilj prišel nevestin bivši fant. Ženin je moral precej plačati, da je podkupil sodnike in s pomočjo podkupnine prišel do neveste.

V Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske, bi si gotovo tale šranga zaslužila mesto v njej, če bi bil Valvasor ravno pri njenem pisanju. Ne bom navajal povodov in vzrokov, zakaj smo se odločili, da bomo za dotičnega ženina pripravili sodni postopek. Tako smo teden pred njuno poroko, po vseh mogočih mestih izobesili tiralico za njim v stilu divjega zahoda. Med drugim se je tiralica znašla v službi od neveste, ter seveda tudi pri ženinu. Bojda so bili sodelavci tako navdušeni, da je iz ene kopije hitro nastalo miljavžnt tiralic, ki so visele po pisarnah sodelavcev. Tiralica je bila tako resnična, da sem ujel pogovor med dvema vernikoma, ki sta po maši ravno brala tiralico. Eden je drugemu zaprepadeno govoril:"Ti, njega pa poznam (ženina). Kdo bi si mislu, da je tak. Vedno me je lepo pozdravu. Tko fejst fant se mi je zdel. Zdej pa tole!". Šranga je na kratko potekala takole. Ženin obsojen na zapor je moral opraviti določene naloge. Ravno je še hotel plačati zadnjo globo preden bi prišel do neveste, ko smo ugotovili, da je pravi denar ponarejen. Se pravi denar je že bil pravi, ampak šrangarji smo rekli da ni. Hop, ženin je bil ponovno v zaporu. Tako se je prvič zgodilo, da je morala nevesta plačati za ženina in ga tako rešiti večnega pogubljenja.
Tudi druge dogodivščine in prigode so bile, ki pa niso našle prostora v tem zapisu. Te bodo ostale zapisane v naših srcih, ko se bomo kot dedki ob dolgih zimskih nočeh spominjali, kaj smo počeli in se ob tem še vedno nasmehnili.

Poznavajoč hudobijo šrangarjev me vedno bolj obdaja in navdušuje misel, da bi po nevesto odšel v sosednjo vas. Se strinjaš bralec, mar ne?

O romanju v Medžugorje IV

Dodobra duhovno oskrbljeni in prenovljeni, smo nekateri začeli pogrešati kolo in njegove radosti. Kot na lašč je padla ideja, da bi odbrcali do Mostarja, ki je 30 km oddaljen od Medžugorja. Meni ni bilo treba dvakrat reči. Ja, po srcu sem bolj podoben svetopisemski Marti. Ponovno ne morem mimo brez omembe sledov vojne, ki so bili prisotni tudi v Mostarju. Tu so bili še bolj navzoči kot drugot: veliko revežev, beračev in sirot, ki so ostali brez obeh staršev v vojni, na pol podrte bajte, prerešetane z metki, minska polja v okolici mesta in porušen mostarski most. Dovolj, da me je že spet malo stisnilo. Mostar je tudi mešanica dveh kultur zahodne in muslimanske, ki sta bili povezani preko mostu, ki je bil med vojno porušen in je skorajda, ali pa že obnovljen. Most je zategadelj znamenje sovraštva in prijateljstva. Kot ga je sovraštvo narodov porušilo, ga lahko le skupno sodelovanje postavi nazaj. V spomin se mi je vtisnilo sprehajanje po orientalskih bazarjih, ozkih uličicah in stolpičev džamij, ki so se dvigovali nad mestom. Bil je to moj prvi stik z orijentom, tako so se predstave o njem zlile skupaj z resničnostjo. Zvečer smo ponovno bili pri molitvi rožnega venca in maši. Jutro - večer osmi dan.

Ni blo druge je blo treba jet naprej. Stara zgodba nove dogodivščine. Že spet smo zajahali vsak svojega konjička, ki ni hotel sam naprej, tako da smo morali poganjati mi. Medžgorje je bil samo še bled oris, ko sem imel možnost in čas med vožnjo strniti prve vtise o vsem skupaj. Strinjal sem se sam s sabo, da je bilo v tem kraju čutiti vero, upanje in ljubezen. Žal je to občutje malo kazilo marketinški in turistični pristop nekaterih domačinov in sam izgled kraja. Eno izmed vprašanj, ki se mi je postavljalo je, ali verujem, da se tam res prikazuje Marija. Če sem bil oni bot podoben Marti, sem se tokrat spominjal na Tomaža. Zakaj ravno tu? Čemu skoraj vsak dan? Mar sploh res? S kakšnim namenom? Ali se ne dela preveč pompa iz tega? Preveč vprašanj in dvomov za moj ubogi razum, ki ni bil dorasel izzivu in kos nalogi. Se pa še danes podpišem pod sledečimi besedami. Z Bogom se lahko pogovarjaš kjer koli, pa naj bo to Medžugorje, na vrhu Sv. Jakoba, pri Sv. Miklavžu, v domači fari ali v sobi. Tako je kraj postranskega pomena. Važno je kaj čuti srce in koliko je pripravljeno na pogovor. Verjetno je to zaradi mojega značaja, da lažje iščem Boga v samoti narave, kot pa v množici vernikov. Prav tako sem se zavedal, ali je pa to prišlo kasneje, niti ni tako pomembno, da je Bog na prvem mestu in je Marija, "samo" njegova ponižna služabnica. Na Medžugorju podobnih krajih pa se to lahko včasih pozabi. Vem nenamerno. Dovolj o mojem razpredanju tisti dan. Zaključek - vesel in hvaležen, da sem šel, da sem imel čas zase in Boga in da sem imel možnost doživeti vse to. Bi ponovil? Mi lih ni prioriteta, če se izrazim po diplomatsko.

Oni dan smo hiteli mimo Čapljina in Opuzna. Zanimivo je kako so nas v nekaterih vaseh sprejeli. Predvsem otrokom smo se zdeli deveto čudo sveta. Se je pripetilo, da smo šli skozi neko vas v kateri so praznovali ravno nekakšen kravji bal, zaraditegadelj so bili ljudje zbrani na vaškem trgu, ko je skupina kolesarjev pridirjala mimo. Kot da bi otroci prvič videli kolesarja otovorjenega s prtljago vozečega v skupini, so se podili za nami, tekali ob nas, tisti na kolesih pa so nas kar naprej in nazaj prehitevali. Lenejši med njimi so pa samo stegnili svoje male ročice in upali, da jim bomo dali pet (give me 5). Počutil sem se kot konkivstador na odpravi v eksotične kraje, tolikšno zanimanje smo poželi z našo povorko.

Še kakšen ducat povedi o krizah, ki so me občasno doletevale med vožnjo, ko se nisem našel, pa ne fizično, ampak psihično. Še dandanašnji dan se spominjam krizice oni dan. Zadeva gre takole. Skoraj ducat dni smo bili že zdoma. Tako sem pogrešal dom in vso ugodje, ki sem ga deležen doma. Zdelovali so me vročina, klanci in dehidracija. Ne boš verjel bralec kaj sem med drugim in tretjim še pogrešal. Muziko. Tako je bil moj protokol v primeru krize sledeč. Namerno sem zaostal za skupino. Zaostanek je bil sorazmeren z velikostjo le te. Vozeč sam zase, mi ni bilo potrebno biti pozoren, kako voziti v skupini, tako je bil to čas, ko so lahko misli odplavale daleč stran. V daljavi se je pa slišala Metallica in Whisky in the Jar, ki se je vedno bolj bližala, tako da je naposled prišla na moje ustnice. Krizica se je kmalu razblinila kot milni mehurček, ali kot izhlapi oblak sredi jasnega dne.

Komaj sem strnil misli in se rešil krizice že smo bili na cilju kolesarjenja. Dubrovnik. Naše potovanje se je bližalo koncu, tako sem lahko izračunal, da mi bo ostala vsaj ena konzerva pasulja. Poimenoval sem jo emergency pack. In glej ga niča. Ravno sem pogreval eno izmed mojih zadnjih večerij, ko sem brcnil v gorilnik in polil nesojeno večerjo. Še sreča da sem imel prej omenjeni emergency pack, ki sem ga sedaj lahko brez slabe vesti porabil.

En dan smo še ostali v Dubrovniku, nato pa na Jadrolinijo in do Rijeke, kjer so nas in kolesa naložili v kombi. Pot v Ljubljano je bila samo še formalnost. Solza sreče se mi je utrnila ob prihodu domov - kaj vse smo doživeli, kaj vse prestali, kaj vse dosegli. Bogu hvala.