O romanju v Medžugorje IV

Dodobra duhovno oskrbljeni in prenovljeni, smo nekateri začeli pogrešati kolo in njegove radosti. Kot na lašč je padla ideja, da bi odbrcali do Mostarja, ki je 30 km oddaljen od Medžugorja. Meni ni bilo treba dvakrat reči. Ja, po srcu sem bolj podoben svetopisemski Marti. Ponovno ne morem mimo brez omembe sledov vojne, ki so bili prisotni tudi v Mostarju. Tu so bili še bolj navzoči kot drugot: veliko revežev, beračev in sirot, ki so ostali brez obeh staršev v vojni, na pol podrte bajte, prerešetane z metki, minska polja v okolici mesta in porušen mostarski most. Dovolj, da me je že spet malo stisnilo. Mostar je tudi mešanica dveh kultur zahodne in muslimanske, ki sta bili povezani preko mostu, ki je bil med vojno porušen in je skorajda, ali pa že obnovljen. Most je zategadelj znamenje sovraštva in prijateljstva. Kot ga je sovraštvo narodov porušilo, ga lahko le skupno sodelovanje postavi nazaj. V spomin se mi je vtisnilo sprehajanje po orientalskih bazarjih, ozkih uličicah in stolpičev džamij, ki so se dvigovali nad mestom. Bil je to moj prvi stik z orijentom, tako so se predstave o njem zlile skupaj z resničnostjo. Zvečer smo ponovno bili pri molitvi rožnega venca in maši. Jutro - večer osmi dan.

Ni blo druge je blo treba jet naprej. Stara zgodba nove dogodivščine. Že spet smo zajahali vsak svojega konjička, ki ni hotel sam naprej, tako da smo morali poganjati mi. Medžgorje je bil samo še bled oris, ko sem imel možnost in čas med vožnjo strniti prve vtise o vsem skupaj. Strinjal sem se sam s sabo, da je bilo v tem kraju čutiti vero, upanje in ljubezen. Žal je to občutje malo kazilo marketinški in turistični pristop nekaterih domačinov in sam izgled kraja. Eno izmed vprašanj, ki se mi je postavljalo je, ali verujem, da se tam res prikazuje Marija. Če sem bil oni bot podoben Marti, sem se tokrat spominjal na Tomaža. Zakaj ravno tu? Čemu skoraj vsak dan? Mar sploh res? S kakšnim namenom? Ali se ne dela preveč pompa iz tega? Preveč vprašanj in dvomov za moj ubogi razum, ki ni bil dorasel izzivu in kos nalogi. Se pa še danes podpišem pod sledečimi besedami. Z Bogom se lahko pogovarjaš kjer koli, pa naj bo to Medžugorje, na vrhu Sv. Jakoba, pri Sv. Miklavžu, v domači fari ali v sobi. Tako je kraj postranskega pomena. Važno je kaj čuti srce in koliko je pripravljeno na pogovor. Verjetno je to zaradi mojega značaja, da lažje iščem Boga v samoti narave, kot pa v množici vernikov. Prav tako sem se zavedal, ali je pa to prišlo kasneje, niti ni tako pomembno, da je Bog na prvem mestu in je Marija, "samo" njegova ponižna služabnica. Na Medžugorju podobnih krajih pa se to lahko včasih pozabi. Vem nenamerno. Dovolj o mojem razpredanju tisti dan. Zaključek - vesel in hvaležen, da sem šel, da sem imel čas zase in Boga in da sem imel možnost doživeti vse to. Bi ponovil? Mi lih ni prioriteta, če se izrazim po diplomatsko.

Oni dan smo hiteli mimo Čapljina in Opuzna. Zanimivo je kako so nas v nekaterih vaseh sprejeli. Predvsem otrokom smo se zdeli deveto čudo sveta. Se je pripetilo, da smo šli skozi neko vas v kateri so praznovali ravno nekakšen kravji bal, zaraditegadelj so bili ljudje zbrani na vaškem trgu, ko je skupina kolesarjev pridirjala mimo. Kot da bi otroci prvič videli kolesarja otovorjenega s prtljago vozečega v skupini, so se podili za nami, tekali ob nas, tisti na kolesih pa so nas kar naprej in nazaj prehitevali. Lenejši med njimi so pa samo stegnili svoje male ročice in upali, da jim bomo dali pet (give me 5). Počutil sem se kot konkivstador na odpravi v eksotične kraje, tolikšno zanimanje smo poželi z našo povorko.

Še kakšen ducat povedi o krizah, ki so me občasno doletevale med vožnjo, ko se nisem našel, pa ne fizično, ampak psihično. Še dandanašnji dan se spominjam krizice oni dan. Zadeva gre takole. Skoraj ducat dni smo bili že zdoma. Tako sem pogrešal dom in vso ugodje, ki sem ga deležen doma. Zdelovali so me vročina, klanci in dehidracija. Ne boš verjel bralec kaj sem med drugim in tretjim še pogrešal. Muziko. Tako je bil moj protokol v primeru krize sledeč. Namerno sem zaostal za skupino. Zaostanek je bil sorazmeren z velikostjo le te. Vozeč sam zase, mi ni bilo potrebno biti pozoren, kako voziti v skupini, tako je bil to čas, ko so lahko misli odplavale daleč stran. V daljavi se je pa slišala Metallica in Whisky in the Jar, ki se je vedno bolj bližala, tako da je naposled prišla na moje ustnice. Krizica se je kmalu razblinila kot milni mehurček, ali kot izhlapi oblak sredi jasnega dne.

Komaj sem strnil misli in se rešil krizice že smo bili na cilju kolesarjenja. Dubrovnik. Naše potovanje se je bližalo koncu, tako sem lahko izračunal, da mi bo ostala vsaj ena konzerva pasulja. Poimenoval sem jo emergency pack. In glej ga niča. Ravno sem pogreval eno izmed mojih zadnjih večerij, ko sem brcnil v gorilnik in polil nesojeno večerjo. Še sreča da sem imel prej omenjeni emergency pack, ki sem ga sedaj lahko brez slabe vesti porabil.

En dan smo še ostali v Dubrovniku, nato pa na Jadrolinijo in do Rijeke, kjer so nas in kolesa naložili v kombi. Pot v Ljubljano je bila samo še formalnost. Solza sreče se mi je utrnila ob prihodu domov - kaj vse smo doživeli, kaj vse prestali, kaj vse dosegli. Bogu hvala.