O božičnem voščilu leta Gospodovega MMVIII

»In ti, Betlehem, dežela Judova,

nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;

iz tebe bo namreč prišel vodnik,

ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

Mt 2, 6

ZGODBA O KRISTUSOVEM UČLOVEČENJU

Letošnjo vzpodbudo za jaslice smo našli kar v domači fari, v posvetitvi cerkve Kristusovega učlovečenja. Veliko je cerkva, ki so posvečene temu ali onemu svetniku, v čemer ni nič napačnega, vendar nam lahko vsi ti svetniki odvrnejo pogled od tega, kar je zares pomembno. Nasprotno je cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah edinstvena, ker nas opominja na edinstven dogodek v zgodovini - kako je Bog postal človek, a ostal Bog.

Začetek zgodbe je razdeljen na dva dela, katerih pa ne moremo strogo ločiti. Zgodba predstavlja umiranje Stare zaveze Boga z Izraelovim ljudstvom in rojevanje Nove zaveze Boga z vsemi nami. Tako lahko Zaharijevo zažiganje kadila v templju in rojstvo Janeza Krstnika razumemo kot vez med obema zavezama, ki simbolično doseže vrhunec, ko si Elizabeta in Marija padeta v objem. Celotna preostala zgodba je dokaz, kako nam Jezus stoji ob strani in nas podpira v vseh naših preizkušnjah, ker jih je tudi sam doživel. Z rojstvom in prihodom na ta naš svet nam je Bog na nedvoumen način pokazal, da od nas ne zahteva ničesar, česar sam ne bi bil pripravljen storiti. Kot je od Abrahama zahteval daritev Izaka, a si je premislil, tako je s svojim Sinom, ki ga je pustil križati, šel še korak naprej. S tem, da Ga je žrtvoval, je vsem nam dal možnost odrešitve. Tako lahko Jezus vsakega posebej nagovori: »Ne boj se! Tudi jaz sem imel mater Marijo, kateri je angel pojasnil, kaj se bo zgodilo. Tesarja Jožefa, ki je, kot vsak zemeljski oče, imel svoje napake, pa sem ga vendarle spoštoval. Tako sem bil med popisom prebivalstva v Betlehemu, kamor sta se napotila Jožef in Marija, brezdomec. Rodil sem se kot hapec, v jaslih, med živino. Tam so me, na moje presenečenje, obiskali Modri z Vzhoda in betlehemski pastirji, ki so se mi prišli poklonit. Čeprav sem hkrati Bog in človek, sem dopustil, da so po judovskih običajih opravili darovanje v jeruzalemskem templju. Da, tudi begunec sem bil. Herod mi je stregel po življenju, zato sem moral bežati v Egipt. Ljubi moj otrok, zelo dobro vem, kako se počutiš, zato naj ti povem, da se vedno lahko obrneš name«.

Pa smo se kdaj že vprašali, kakšen je naš delež pri tem? Na prvi pogled ni povezav s takratnimi dogodki. Ali pač? Mar nismo tudi mi kot duhovnik Zaharija, ki ni zaupal Gospodu? Mogoče se prepoznamo v omahljivem Jožefu, ki ga je vse prevečkrat skrbelo mnenje drugih? Ali še huje, smo mar podobni ljudem v Betlehemu, ki jim noseča žena predstavlja samo breme in nadlogo ob pozni uri? In Bog ne daj, da bi bili kdaj podobni nespametnemu Herodu, ki je mislil, da lahko Boga umori proti Njegovi volji! Se mar s podobnimi dejanji tako ne postavljamo po robu rojstva Jezusa v nas?

Z rojstvom Jezusa je Bog v nas posadil seme odrešenja, ki čaka, da vzklije. Kako gojiti to seme, da bo rodilo večno življenje? Ali nam Trije Modri in pastirji ob ognjih ne ponujajo najboljšega odgovora? Trije Kralji so zaradi svoje modrosti razumeli pomen zvezde Repatice, ki je bila kažipot k novorojenemu Detetu, in ji sledili. Naj nam bo njihova modrost zgled pri prepoznavanju božjih znamenj, po katerih se nam razodeva Bog.

Vendar nam modrost nič ne koristi, če ne bomo podobni preprostim pastirjem, ki so prvi doumeli, da je odrešitev mogoča samo po Detetu, ki se je tisto noč rodilo na betlehemskih poljanah.

Želimo vam modrosti Treh Kraljev in uboštva v duhu betlehemskih pastirjev,

draveljski jasličarji