O počitniškem delu I

Oni dan sem pisal kako sem nekaj svojih let izobraževanja preživel na Škofijski klasični gimnaziji. Namenoma pozabivši sem izpustil prigode o poletnem počitniškem delu v Zavodu sv. Stanislava.

Vsaka stvar se začne na začetku, je rekel modrec. Bližal se je konec mojega drugega leta pohajkovanja po gimnaziji, ko sem na enem izmed svojih nabiranje kvadratov, tako smo namreč rekli sprehajanju po hodnikih okoli in okoli, nič dobrega sluteč opazil na oglasni deski listič z vsebino, ki je iskal dijake za poletno delo v zavodu. Vnesel sem nekaj parametrov v logično funkcijo odločanja in ven je prilezla enica, kar je pomenilo, da naj se tega izziva le lotim.

Verjetno je bil prvi ponedeljek po koncu šole, ko so ostali dijaki svobodno tekali po tratah in se veselili počitnic. Če pa opišem bolj realistično, so pa verjetno še spali, kajti oni dan sem vstal zame nenormalno zgodaj zjutraj. Ura je bila tri četrt na sedem. Po običajnem postopku sem obiskal kopalnico in kuhinjo, ter nato zajahal kolo in se odpeljal novim dogodivščinam na proti. Vstopim v sobo, kjer je bila velika miza. V njej je bilo okoli ducata in pol stolov. Na njih so sedeli ljudje. Pobliže sem si jih ogledal. Nekaj snažilk, sem pa tja kakšen hišnik in še nekaj osebkov mojih let. Točno kot atomska ura je ob sedmih v sobo stopil ekonom. Ni bilo potrebno biti znanstvenik, da sem hitro ugotovil, da on delažiral delo. Algoritem porazdelitve dela je bil sledeč: Vsak izmed stalno zaposlenih, ki je potreboval pomoč, je dobil nekaj dijaške delovne sile. Med različnimi deli sem se jaz zagrebel za pomoč pri beljenju. Takole sem razmišljal. Pospravljati in sesati že znam, poleg tega je to en velik dooooolg čas. Hm, beljenje sten, to bi bilo pa nekaj novega, nekaj uporabnega, če se naučim, nekaj praktičnega, skratka čisto nasprotje tistemu dolgočasju. Najsi je preteklo še toliko vode, te odločitve nisem nikoli obžaloval. Prav nasprotno, bila je ena boljših odločitev mojega življenja. To delo sem vzljubil. Temu bo botroval med drugim in tretjim tudi moj značaj. Rad namreč vidim, če so prostori lepo urejeni in eden od načinov je tudi odstranjevanje madežev na steni z barvo. Tako sem vsakič občutil zadovoljstvo, ko je bila soba ali učilnica na novo prebeljena. Praktična vidika pa sta dva, prvi je, da če mi v računalništvu ne rata, grem pa ohka za pleskarja, drugi pa, da pride ta spretnost približno vsake dve leti prov, ko je doma treba kaj pobeliti.

Po sestanku smo odšli v garažo, kjer je imel hišnik Joc spravljene vse pripomočke. Najprvo je bilo potrebno zredčiti barvo. Postopek je sledeč: V hobuk (lambar v katerem je shranjena barva), ki je prazen streseš polovico drugega hobuka v katerem je barva. Vzameš palico in doliješ vodo. Ker smo bili takrat še neizkušeni je količino vode določil hišnik Joc. Mešaš toliko časa, da je jupol ravno prav tekoče gost. Hišnik Joc pa je imel še eno navado, ki sem jo tudi jaz nato prevzel. Je nekakšna mantra, zagotovilo, vraževerje. Namreč, ko misliš, da je barva dobro zmešana rečeš:"Eh, dobr bo!". Namešani hobuke smo zložili na voz. Pri snažilkah smo pokradli nekaj lavorjev vode in cunj, da bomo lahko vsaj malo pospravili za sabo, naložili še mačke, pa ne v žaklju, pemzlne vseh velikosti, ter nekaj teleskopskih palic. Tako obloženi smo polni pričakovanja odšli do kraja, kjer je bila prva lekcija. Opis lekcije na hitro: Ko se pride v sobo, se najprej zagipsa ali pokita morebitne luknje, nato se pošmirgla trdovratne madeže, če je potreba se jih nato prebeli z nikotinsko barvo. Prostor je nato, ko se vse posuši pripravljen na beljenje. Njaprvo se s pemzelnom premaže vse kote in špranje do katerih maček ne more, pa ne hišni. Nato se s mačkom, pa ne v glavi, pobeli stene. Dolgo smo se učili, da smo belili tako, da stene niso bile lisaste. In še danes imam strah, pred lisastimi stenami. Bilo je tako, da smo še naslednji dan hodili v prostore, ki smo jih pobelili in gledali, če ni slučajno kej lisastega. Ob uspehu smo se hvalili pred sodelavci, v nasproten primeru pa smo bili tarča posmeha. Ja krut je malarski svet. Ko smo osvojili osnove beljenja nas je hišnik Joc odposlal po dva in dva v sobe, kot Jezus učence.

Na začetku sem imel gromozansko krizo časa. Vse se je tako vleklo. Iznašel sem nekaterim že znano metodo delitve časa na manjše enote, tako kot se pri trapezni metodi računa ploščina. Bil je čas pred in po malici. S tem manjšim popravkom je začel čas teči znatno hitreje. Malca je bil prvi vrhunec dneva, še posebno zato ker zjutraj nisem nič jedel in me je do malice zgrabila gromozanska lahkota. Ko je ura bila pol deseto so pemezlni in mački, pa ne živali, kar obstali v zraku zaradi naše skoraj nadzvočne hitrosti, ko smo odleteli v kuhinjo.Ker pa me je tudi ob pisanju zgrabila lakota, bodo nadaljnje prigode sledile več kasno.