Na počitinicah

Bralec,
obveščam te, da je avtor prispevkov do ponedeljka na počitnicah v Rimu. Nadejaš se lahko, da bo po prispevkih na temo družice, sledilo poročilo iz Rima. Zadnji del poročila iz Kanade pa si boš lahko prebral v sredo.

O tem kako sem šel za družico III

Vrstni red prihoda v cerkev bom pomešal. Vem, da sta nevesta in oče prišla zadnja v cerkev. Ja, tako kot v ameriških filmih. Vem, da smo družice prišli prvi notri. Vmes je pa črna luknja. Ugibam, družice vsi skupi lepo po vrsti tako kot so nam ukazali, da mormo stat v klopi. Potem so sledili deklica, ki nosi rože in jih meče po tleh. Bolelo me je srce, ko sem gledal, koliko zelenjave gre v nič. S temi rožami bi nahranili minimalno 3 vegeterjance. Potem sta se sprehodila še dve deklici, katerega namena sprehoda nisem ugotovil. Sledil je recmo še fant, ki nosi ponarejene prstane, kot sem kasneje ugotovil. Očitno mu niso zaupali, zato so mu dali samo ponaredke. Potem so šle družice od neveste, po določenem vrstnem redu. Seveda so one z razliko od naš šle vsaka posebej in je bila vsaka deležna trenutka slave in od oka 318 parov oči. Nevesta in oče. Ne vem točno, zakaj si morsta dati roko ženin in oče, verjetno se pozdravita. Zgleda pa tako, kot da bi naredila dober posel, s katerim bi bila oba zadovoljna. Verjetno mi manjka nekaj piatete za bolj doživeto opisovanje samega obreda, zato se bom držal rezultata. Ženin in nevesta sta se poročila. Podpisala papirje. In začela sprejemati pred cerkvijo prvič čestitke, poljube in pozdrave. Protokol je določeval, da sledi slikanje v parku ob jezeru Ontario. Pa smo šli. V limuzini frišno poročenca plus še 14 dvorjanov se pravi dve priči in dvanajst ostali katerih funkcije še danes ne vem. Slikanje v parku je bilo prav zabavno ...................... za fotografa. Moj najboljši prijatelj je bil prejšnji teden omenjeni cooler, v katerem se je skrivalo okrepčilo za moje ošvohnelo telesce. Naj na tem mestu omenim, da sem imel obupne čevlje, ki so mi deformirali podplat, tako da sem še nekaj dni hodil kot herr Flick. Vsako veselje se prej ali slej konča, tudi za fotografa. Ukrajinska dvorana 17.03h. Ne vem točno kaj smo počeli do 18.00, ko se je začenjal sprejem. To pa zgleda takole, ne glede ali si bil v cerkvi ali ne, ponovno pozdraviš mami in očeta, ter pravkar poročenca. Kao je bila moja naloga pomagati svatom, do njihovih miz. Pa ne zato ker bi bili toliko pijani, ampak ker je za vsakega svata določena miza in je potrebno s seznama odčitati lokacijo. Smola je hotela, da tudi jaz nisem imel dosti pojma in smo potem bolj skupaj iskali številko mize skupaj s svati. Mislim, da si ne morem predstavljati, kako dolgočasno je 2 uri sprejemati ljudi. Vam pa ob priliki povem. Za nevesto je še posebej zanimivo, ko sprejema poljube gostov, ki so ravnokar na vhodu spili po običaju štamprale. Gotovo bi bila tole anti reklama za mastercard s sloganom čimprej pozabljivo. Ko so bili posedeni, ne preveč po moji zaslugi, je sledil slavnostni prihod unih k smo bli v limuzini plus staršev. Sej veste katerih. Vrstni red ni pomemben, seveda pri mojem opisu. Ko zaslišim ime od družice in svoje, se odprejo vrata in sva krenila proti mizi, kjer nama je bilo namenjeno sedeti. Prepričan sem, da sem se držal v nasmešku, vendar se bojim, da mojega vedrega obraza niso zapazili. Saj ne da bi bilo kaj smešno, vendar sem hotel zadevo speljati malo bolj sproščeno. Nasmešek zgleda tako, da se mi usta razširijo za petino svoje primarne velikosti. Vsega je bilo na pretek tako da lačni in žejni nismo bili. Pa tudi plesa nam ni manjkalo. Še posebno meni ne, ker sem se že od juhe naprej tresel kako bom izvedel mojo inštalacijo na plesišču. Na plesišču sem potegnil asa iz rokava in odplesal angleški valček, za kar menim, da sem vsaj približno usposobljen, dasiravno mi še to ne gre. No, pohodil jo nisem, sem jo pa po plesu kot pravi kavalir pospremil do njenega moža, družico seveda, sam pa sem bil rešen. Ona pa tudi. Bilo je dopolnjeno. In sem šel na zrak. Sedaj pa časovni in prostorski preskok nekaj leta nazaj, ko se je poročila sestrična ... Torej smo na poroki sestrične prav tako živeče v Kanadi in meni nekako ni bilo do plesa in ker so me kar naprej nekaj silili v ples, sem se izmuznil s kozarcem takrat še coca cole ven. Pa je blo dolgčas in grem narest en krog, nakar me panično najdeta brat in mož, takrat ravno ženin od sestrične. Bojda je bila cela panika, ker so se ljudje odpravljali že domov mene pa od nikoder oz. nikjer. Namreč tam je navada, da se ljudje odpravijo domov s svatbe kmalu po polnoči. Pri poroki, ki pa jo takole že tri tedne opisujem pa sem naredil podobno neumnost. Govori, v enem večeru jih je vsaj pol ducata, rajši več. Me drugim spregovorita tudi današnje poročenca. Seveda so zahvale, bojda je bila ena izmed zahval namenjena tudi meni. A mene bi bilo tam. Kje sem bil? Na zraku seveda, dasiravno sem si tokrat obljubil, da me ne bodo pogrešali in da se bom držal v bližini. Kar je še hujše sem ravno sredi njunega govora, seveda takrat ko sem že bil omenjen in pogrešan prišel nedolžno notri, se po celi dvorani sprehodil in se usedel na svoj prostor. Torej nasvet bralec, ne me imet za stvari, ki zahtevajo protokol. Slovenci ne bi bili pravi, če se ne bi razživeli takrat, ko so drugi začeli odhajati. Nekaj bratrancev in sestričen ter jaz smo odšli na oder in zapeli Sivo pot, ker pa se nam je zdelo tole komad dobr smo jo odpeli še nekaj parkrat. Sicer moje pevske sposobnosti so le za odtenek ali dva boljše kot plesne, ampak mislim, da mi je kar šlo. Takrat sem vzljubil oder. Zaljubljenost je minila kakor hitro sem stopil dol. Nedelja. Vedno bolj me je mučilo kako bom ujel finale svetovnega prvenstva v nogometu. Med Italijo in Francijo. Kajti ob 12 smo imeli tako imenovano kosilo po poroki, ko smo pojedli kar je ostalo od sobote. Ja, takole gre tole. Janez, vse boš pojedu, drgač boš mel pa še v nedeljo za kosilo. Ker so moje kapacitete količine hrane, katere lahko spravim vase omejene, smo hrano delno pojedli v nedeljo in v prihodnjih 14 dneh. Potem sem pa že moral iti domov. Torej finale. Forza Azzuri!. To mi deli. Gledat finale na televiziji veliki kot polovica stene moje domače sobe ni mačji kašelj, če je pa še v visoki resoluciji pa toliko boljše. Zvečer je padel predlog, da smo odšli v center Toronta na ulico St. Clare, kjer se zbirajo Italijani oz. je tam Italijanska četrt (na sedem:)), kjer smo strokovno ugotovili, da je res dosti Italijanov. Tam je bila prava mala vstaja. Ljudje povsod, v avtih, ki so se premikali s hitrostjo polža, na strehah avtobusnih postaj, mahajoč z zastavami, na drevesih, v barih, na klopci, na cesti, na sredi ceste, na travi, v glavnem povsod kamor je seglo oko. Trobljenje se je prepletalo s petjem, vriskanjem in kričanjem. Championi del mondo,championi del mondo, championi del mondo, forza Azzuri ... Naključni človek bi težko vedel, da ni v Italiji ampak v Kanadi. Mene je pa matralo, kako more šele bit v Rimu ... Verjetno me moja radost in veselje ob prizorih veselja poskrbelo, da se je moja srbečica razširila hitreje kot je bilo potrebno, dasiravno jaz nisem videl nobene potrebe, ne velike ne male. A o tem ...

O tem kako sem šel za družico II

Dobesedno me je ženin, za katerega se je kasneje izkazalo, da je tudi moj bratranec, ugrabil, kajti brez moje vednosti sem bil prepeljan v sposojevalnico oblek, namesto v začasni dom. Prideva v trgovino in jaz pustim ženinu, da govori. Beseda je dala nove besede, nakar se ženin obrne k meni in me začne spraševati o mojih številkah. Še preden je dobro končal stavek, je moj obraz postal bel kot jupol. Še v Sloveniji se komaj zmenim za velikost oblek, le kako bom tole izvedel tukaj? Moje zle slutnje so se uresničile. Mmmmm ...... 33 ....mmmm medium ........ Sorry .... 36. Kot sem kasneje ugotovil, itak ne bi nič pomagalo, ker je bila vrla izposojevalka navajena inchev. Jest sem se pa trudil spomnit mojih centimetrov in številk od mojih kavbojk. Gordijski vozel je rešil moj bratranec, ko je predlagal naj me pač preprosto premerijo od nog do pet. Ponovno me je zgrabila panika, ko so me spraševali številko čevljev. 42 ..... american? 8 maybe 8/5, I don't know!!?. Vsega hudega navajen me na koncu vprašajo še za ime in priimek. Za ime sva se še nekako zmenila, pri priimku se je pa ustavilo. Ko me kot strela z jasnega udari, Spell please. Si, i, no aj no e, ar đi, o, el, đej. Ker mojemu ugibanju črk ni bilo konca je ženin zdrdral unih par samo in soglasnikov in zadeva je bila rešena.
Prvo dejanje ob prihodu domov je bilo razkazovanje hiš. Potekalo je pa takole. Najprej ogled hiše pri stricu in teti. Naprvo smo dobili pivo v roke, sledil je voden ogled prostorov in vrta. Hiša najstarejšega bratranca je le lučaj kamna stran, tako se je procesija s pivi v rokah preselila v njegovo hišo. Ponovno je bil ogled in procesija do hiše ženina. S novimi pivi v rokah. Ogled. Pivo. Hiša sestrične, ki je poročena z Italijanom po poreklu. Pivo. Procesija nazaj. Strašansko so popularni tako imenovani coolerji, posode napolnjene z ledom in raznovrstno pijačo, katero jo led ohlaja. Ti tako imenovani coolerji ne smejo manjkati pri nobeni hiši, v nasprotnem primeru prinaša to nesrečo nad družino. Moj imunski sitem je en navaden softič. Kajti vsakokrat, ko takole zamenjam celino, se me nekaj prime. Takole sem na predzadnjim obiskom Kanade doživel povečano viskoznost dreka ter posledično frekvenco obiska stranišča. V glavnem sem nekaj dni tenko piskal. Med zadnjim obiskom pa sem jo fasal z vneto kožo in nepozabno srbečico. Nekaj dni po našem prihodu smo odšli raziskovat bližnjo reko. Pokrajina okrog je bila polna visoke trave. In ne bodi ga treba sem nekaj fasal, od ne vem katere rastline. Po nekdaj preminulih dneh sem opazil prve mehurčke na povrhnjici, vendar še ni bilo nič pretresljivega. Sledila je poroka in finale nogometa, v ponedeljek je bila pa veselica. Grabila me je taka srbečica, da me samo ob spominu nanjo začenjajo srbeti prsti. Ker trenutno malo prehitevam z dogodki je prav, da se vrnem na sredo pred poroko. Sreda je bila namenjena vaji v cerkvi. V deželi neštetih jezer je dovoljeno, da se poročiš samo enkrat in to zadostuje tako za državo kot za Cerkev. Zbrani smo bili duhovnik in ministrant, pevec, pevka, organist, starši neveste in ženina, ženin in nevesta, obe priči, po spominu 5 družic in prav toliko družabnikov ter ducat radovednežev. Družabniki ne bi bili fantje, če se med vajo ne bi pogovarjali o vsem drugem razen o tem, kaj mormo narest na poroki. Tako smo načeli temo hokeja, polfinalnih parov svetovnega prvenstva, se spomnili kako je eden izmed družabnikov pred svojo vajo v cerkvi, doživel vročinski udar med tekom in je posledično pristal v bolnici. Vse skupaj smo začinili s komentarji na račun ženina in neveste ter njenih družic. Poročne večerje znajo bit tam gori malo drugačne kot pri nas. Med drugim, tudi po številu gostov. Na tole zadevo nas je bilo povabljenih 400. In v četrtek je bil dan namenjen pripravi ukrajinske dvorane. Nekaj fantinov nas je bilo zadolženih, da se na vse kriplje izognemo delom za katera nismo bili ustvarjeni. Npr. zlaganje prtičkov, dodeljevanja prostora bešteku in krasitvi miz. Tako nas je doletela prelokacija pijače iz pritličja v klet s pomočjo dvigala iz leta 1920. Deklarirana hitrost dvigala je bila 2 cm/s , tako nam je uspelo premagati 3m nadmorske višine v približno 3 minutah. Cel uspeh. Ker smo bili preveč pridni smo proti koncu pristali pri zlaganju prtičkov. Ker safer. Nikol več. V petek sva šla z ženinom pomirjat obleko. Več slojev obleke kot sem jih navajen mi je v garderobi povzročalo prekomerno zasedenost mojega procesorja. Srajca, kravata, nogavice, hlače, lajbč, reklc, naramnice, pas, plus še ekstra knofi so bili pač preveč. Vem, da znajo ženske obleko veliko bolj doživeto opisati. Jaz jo bom opisal s primerjavo, počutil sem se kot, da sem lih kar nastopil v filmu The Godfather. V glavnem, bil sme navdušen. Dan se je prevesil v večer in fantje na vasi smo se odpravili peti podoknico nevesti. Zadeva je bila milo rečeno polomija. Ne samo, da nevesta še ni spala, tudi naše petje ni bilo na nivoju fantov z vasi. Včasih šteje namen, smo si rekli in se odpravili spat. Sobota zjutraj je in stroj se je pokvaril, kaj je vzrok okvare ... Edino kar je ostane isto kot pri prejšnjem stavku sta prvi dve besedi. Pri teti v hiši je bilo kot v mravljišču. Ljudje smo tekali sem ter tja, ter se napravljali za poroko, malicali in predvsem se slikali. Kar se Janezek nauči to potem bojda znam. Tako sem ponovil popravljeni v petek prvič izvedeni postopek nanašanje slojev obleke nase. Še pušelc in doooolgčas se lahko začne. Prve ure sobote so bile dokaj enostavne. Stojiš, da se slikaš in stojiš, ko čakaš, da te ponovno slikajo. Med tem sem godrnjal sam pri sebi, ma pejte se mal slikat vsi skupi. Ženin za mamo, ženin z mamo, ženin pred mamo, ženin sam, ženin in oče, ženin ter mama in ata, ženin z brati, ženin ter ata in mama brez ženina, ženin in stara mama, ženin in moške družice, ženin in kanarček ... neskončno zaporedje slik. Odrešil nas je, vsaj nekatere, zvok limuzine. Trobenta je zatrobila premik k limuzini. Zadeva je kar udobna in fajn, če se nas ne bi notri peljalo ene dve tretjini ducata. Ponovno, tam je navada, da se ženina in kompanijo odpeljejo direktno v cerkev. Nato gre limuzina pobrat še nevesto s spremstvom. Če je sreča, se vsi dobijo v cerkvi duhovnik, ženin, nevesta in svatje. Moške družice skrbijo za pozdravljanje svatov in jim dodelijo njihovo mesto. Ker sem bil jaz nov, sem stal na vratih in se rokoval skoraj z vsemi. Ena izmed mojih lastnosti je, da si ne skušam preveč podrobno zapomniti ljudi, ker nikoli ne vem, če jih bom še kdaj srečal, tako se lahko po nepotrebnem trudim zaman zapomniti osebe. Tako je bila oni dan nerodna situacija, ko so me nekateri navdušeno pozdravljali, jaz sem pa smo vračal navdušenje nepoznanim ljudem ob sočasnem samospraševanju, a sem tega že kdaj vidu al ne.
Svatje so bili na svojih mestih, orgle in organist ogreti, glasilke pevca in pevke nastavljene, ženin je bil prisoten, prav tako duhovnik, ministrant in jokajoči starši ženina in mama neveste. V glavnem vse je bilo pripravljeno, da drug teden opišem nadaljevanje.

O tem kako sem šel za družico I

Zima je že dodobra pokazala svoje zobe v letu 2006, ko me je nekega večera poklical bratranec iz Kanade. Najprej sva kot se spodobi in je v navadi izmenjala par vljudnostnih besed. Med drugim in tretjim mi je omenil, da se bo letos poročil in da bi rad oz. si želi, mene za njegovo družico. Naj se ti bralec takoj opravičim in pojasnim, da pri zadnji besedi naslova in zadnjega stavka ne gre za direktno napako. Samo moja omejenost poznavanja slovenskega besedotvorja mi onemogoča, sestaviti pravilno moško obliko za družico, se pravi osebo, ki stoji zraven ženina ali neveste in ne dela nič hudo pomembnega. Lahko sicer probam npr. družabnik, druže, drug (Mirko), mogoče kaj bolj oddaljenega: skoraj priča, na pol priča, kvazi priča. Kot vidiš kakor koli obračam besed se mi ne izcimi nič posrečenega. Zato bom pač ostal pri družica ženinu. Verjetno si bralec ugotovil, da sem povabilo seveda sprejel in tako je nastala naslednja tema za drugi teden aprila in verjetno še kakšen teden povrhu.
Junij se je že skoraj prevesil v julij, ko sem se načrtno znašel na letalu za Ljubljana - Frankfurt in nato Frankfurt - Toronto. Naj mi bo oproščeno, da takole izven konteksta izrazim moje godrnjanje nad varnostnimi protokoli na letališču v stavku ali dveh. Namreč ne samo, da smo bili Slovenci obravnavani drugače od ostalih eminentnih narodov Evrope, za nameček nas je lahko vsaka snažilka pobarala za potni list in letalsko vozovnico in si ga ogledovala po volji mili. Le moj malo preveč boječ karakter mi je preprečeval, da bi tako samozvane varuhe naše varnosti vsaj povprašal, od kod jim pravica po moji identifikaciji. Tako pa sem ugotovil, da bodo vedno drugorazredni narodi in enkrat boš tudi ti, ki nosiš slovenski potni list med njimi, drugič pa med posvečenimi. Seveda obstaja velika možnost, da sem si celotno zadevo prestavljal preveč rigorozno, v tem primeru naj mi letališki delavci oprostijo. Ob naslednji priložnosti se bom pozanimal, da bom lahko z večjo verodostojnostjo povedal, zakaj je bilo tako kot je bilo oz. zakaj bo tako kot bo. Do takrat pa naj se zgornje stokanje obravnava samo kot subjektivna ocena nepreverjenega.
Večji nogometni navdušenci se morda spomnite, da sta na dan mojega poleta potekali dve nogometni tekmi svetovnega prvenstva v Nemčiji. Kapitan Boinga 747-400 letalske družbe Lufthansa, nam je obljubil, da bo naredil vse kar je v njegovi moči, da bomo lahko spremljali tekmo med Nemčijo in Argentino v nasprotnem primeru, pa nas bo obveščal o rezultatu. Mislim, da znanstveniki še niso ugotovili kateri gen določa veselje do letal. No saj ne, da bi bil kakšen poseben fanatik, vendar sem dovolj radovedneža, da me zadeve na letališču pritegnejo. Ogromna letala, veliki terminali in sodobna tehnika. Dovolj da ne ostanem ravnodušen, kot otrok ne ostane ob novi igrači. Notranjost letala je podobna malo širšemu avtobusu. Tako so bili v tem letalu trije sklopi sedežev. Levo in desno je bil sklop s po tremi na sredini pa so bili štirije sedeži. Nad vsakim sedežem gori napis, da naj se privežemo v primeru vzleta, pristanka ali panike. Vzlet lahko človek doživi kot skrajno čudovito doživetje ali pa popolno katastrofo. Slednje pripisujem dejstvu, da se lahko pojavi slabost in problem s pritiskom v ušesih. Jaz sem na srečo ratal že odporen proti vzletom, tok, tok po lesu, tako da se vzleta veselim. Naj se stopi v lastni vročini kondenzator, ki nam je preprečil ogled prej omenjene tekme, preko satelita. Vsak potnik ima pravico do dekce, povštrčka, slušalk in dveh obrokov. Vsak dobi pred obrokom vroč osvežilni robček, ki lahko predstavlja prenosno kopalnico popotnika. Prvi obrok je imel na izbiro piščanca ali testenine. Drugi je bil skromnejši sendviček ali manjši kos pizze. Izbira pijače je veliko bolj pestra. Namen slušalk je sledeči: vstaviš jih v režo in iz njih prihaja zvok. Na ročaju pri sedežu imaš gumb s katerim reguliraš postaje, katere predvajajo različno zvrst muzike ali so namenjene zvoku televizije, ki visi v vsakem predelu letala. Nič hudega sluteč se mi med zasluženim počitkom približa stevard s prošnjo, če se lahko jaz in moj sosed presedeva. Razlog? Dve deklici nekaj vrst nazaj sta sedeli poleg malo ali pa močno okajenega gospoda in sta se ga posledično bali. Seveda sva z veseljem ustregla. Poleg tega, da sem sedel zraven samohodne steklenice konjaka in da sem se moral iz srednjega sedeža prebiti mimo speče steklenice konjaka, da sem enkrat šel tja, kamor gre po novem še cesar plezat, mi ni bilo hudega. Malo pred pristankom, pa sva v zahvalo od stevarda prejela vsak bon za 50 evrov, tako da sva si lahko kupila na letalu nekaj zavojčkov cigaret in alkohola. Kanada ima eno izmed smešnih navad, da moraš izpolniti nekakšno vstopno anketo. V smislu ali nosite orožje, večje količine alkohola, cigaret? Ali imate v torbi sumljivo rastlinje ali živalstvo? Kakšen je vaš namen obiska? Ja, seveda! Gotovo bo Bin Laden pri vseh vprašanjih odgovoril po pravici. Prej omenjeno anketo izročiš policaju na letališču, ki te čaka v lično zaprti utici. Ne vem ali zato ker je pol bralen ali pa samo testira kako dober spomin imaš, te še enkrat vpraša ista vprašanja z ankete. No, da ne bomo prestrogi. Poleg tega, da je našo staro mamo - Nano vprašal kaj je po poklicu in smo mu odgovorili, da je njen poklic stara mama, je naš vrli policaj deloval korektno. Seveda smo prikrili dejansko količino Terana, ki smo ga tihotapili v državo. Bolje rečeno ga je tihotapila Nana. Seveda ona ni znala angleško, tako sem se jaz storil laž. Naj mi bo odpuščeno. No kakor koli že zame se je odvijala med letom veliko bolj pomembna tekma med Ukrajino in Italijo, katero je dobila slednja. Forza Azzuri!!!!!! Za rezultat sem izvedel nekako takole. Ko sem stekel v objem teti in dvema bratrancema, sem še preden sem se zavedal, visel za prvim šankom strmeč v zaslon, bral naslednje vrstice katerih se ne spomnim dobesedno. Ukrajina : Italija; 0:3; 87 min.
Sledila je vožnja proti začasnemu domu v Mississaugo, to je manjše mestece za kanadske razmere s 700.000 prebivalci. Če dam primerjavo, Toronto in Mississaguo sta v podobnem razmerju kot Ljubljana in Stanežiče. Recmo. Kot se je kasneje izkazalo sem bil v zmoti glede takojšne vožnje domov ...