O tem kako sem šel za družico III

Vrstni red prihoda v cerkev bom pomešal. Vem, da sta nevesta in oče prišla zadnja v cerkev. Ja, tako kot v ameriških filmih. Vem, da smo družice prišli prvi notri. Vmes je pa črna luknja. Ugibam, družice vsi skupi lepo po vrsti tako kot so nam ukazali, da mormo stat v klopi. Potem so sledili deklica, ki nosi rože in jih meče po tleh. Bolelo me je srce, ko sem gledal, koliko zelenjave gre v nič. S temi rožami bi nahranili minimalno 3 vegeterjance. Potem sta se sprehodila še dve deklici, katerega namena sprehoda nisem ugotovil. Sledil je recmo še fant, ki nosi ponarejene prstane, kot sem kasneje ugotovil. Očitno mu niso zaupali, zato so mu dali samo ponaredke. Potem so šle družice od neveste, po določenem vrstnem redu. Seveda so one z razliko od naš šle vsaka posebej in je bila vsaka deležna trenutka slave in od oka 318 parov oči. Nevesta in oče. Ne vem točno, zakaj si morsta dati roko ženin in oče, verjetno se pozdravita. Zgleda pa tako, kot da bi naredila dober posel, s katerim bi bila oba zadovoljna. Verjetno mi manjka nekaj piatete za bolj doživeto opisovanje samega obreda, zato se bom držal rezultata. Ženin in nevesta sta se poročila. Podpisala papirje. In začela sprejemati pred cerkvijo prvič čestitke, poljube in pozdrave. Protokol je določeval, da sledi slikanje v parku ob jezeru Ontario. Pa smo šli. V limuzini frišno poročenca plus še 14 dvorjanov se pravi dve priči in dvanajst ostali katerih funkcije še danes ne vem. Slikanje v parku je bilo prav zabavno ...................... za fotografa. Moj najboljši prijatelj je bil prejšnji teden omenjeni cooler, v katerem se je skrivalo okrepčilo za moje ošvohnelo telesce. Naj na tem mestu omenim, da sem imel obupne čevlje, ki so mi deformirali podplat, tako da sem še nekaj dni hodil kot herr Flick. Vsako veselje se prej ali slej konča, tudi za fotografa. Ukrajinska dvorana 17.03h. Ne vem točno kaj smo počeli do 18.00, ko se je začenjal sprejem. To pa zgleda takole, ne glede ali si bil v cerkvi ali ne, ponovno pozdraviš mami in očeta, ter pravkar poročenca. Kao je bila moja naloga pomagati svatom, do njihovih miz. Pa ne zato ker bi bili toliko pijani, ampak ker je za vsakega svata določena miza in je potrebno s seznama odčitati lokacijo. Smola je hotela, da tudi jaz nisem imel dosti pojma in smo potem bolj skupaj iskali številko mize skupaj s svati. Mislim, da si ne morem predstavljati, kako dolgočasno je 2 uri sprejemati ljudi. Vam pa ob priliki povem. Za nevesto je še posebej zanimivo, ko sprejema poljube gostov, ki so ravnokar na vhodu spili po običaju štamprale. Gotovo bi bila tole anti reklama za mastercard s sloganom čimprej pozabljivo. Ko so bili posedeni, ne preveč po moji zaslugi, je sledil slavnostni prihod unih k smo bli v limuzini plus staršev. Sej veste katerih. Vrstni red ni pomemben, seveda pri mojem opisu. Ko zaslišim ime od družice in svoje, se odprejo vrata in sva krenila proti mizi, kjer nama je bilo namenjeno sedeti. Prepričan sem, da sem se držal v nasmešku, vendar se bojim, da mojega vedrega obraza niso zapazili. Saj ne da bi bilo kaj smešno, vendar sem hotel zadevo speljati malo bolj sproščeno. Nasmešek zgleda tako, da se mi usta razširijo za petino svoje primarne velikosti. Vsega je bilo na pretek tako da lačni in žejni nismo bili. Pa tudi plesa nam ni manjkalo. Še posebno meni ne, ker sem se že od juhe naprej tresel kako bom izvedel mojo inštalacijo na plesišču. Na plesišču sem potegnil asa iz rokava in odplesal angleški valček, za kar menim, da sem vsaj približno usposobljen, dasiravno mi še to ne gre. No, pohodil jo nisem, sem jo pa po plesu kot pravi kavalir pospremil do njenega moža, družico seveda, sam pa sem bil rešen. Ona pa tudi. Bilo je dopolnjeno. In sem šel na zrak. Sedaj pa časovni in prostorski preskok nekaj leta nazaj, ko se je poročila sestrična ... Torej smo na poroki sestrične prav tako živeče v Kanadi in meni nekako ni bilo do plesa in ker so me kar naprej nekaj silili v ples, sem se izmuznil s kozarcem takrat še coca cole ven. Pa je blo dolgčas in grem narest en krog, nakar me panično najdeta brat in mož, takrat ravno ženin od sestrične. Bojda je bila cela panika, ker so se ljudje odpravljali že domov mene pa od nikoder oz. nikjer. Namreč tam je navada, da se ljudje odpravijo domov s svatbe kmalu po polnoči. Pri poroki, ki pa jo takole že tri tedne opisujem pa sem naredil podobno neumnost. Govori, v enem večeru jih je vsaj pol ducata, rajši več. Me drugim spregovorita tudi današnje poročenca. Seveda so zahvale, bojda je bila ena izmed zahval namenjena tudi meni. A mene bi bilo tam. Kje sem bil? Na zraku seveda, dasiravno sem si tokrat obljubil, da me ne bodo pogrešali in da se bom držal v bližini. Kar je še hujše sem ravno sredi njunega govora, seveda takrat ko sem že bil omenjen in pogrešan prišel nedolžno notri, se po celi dvorani sprehodil in se usedel na svoj prostor. Torej nasvet bralec, ne me imet za stvari, ki zahtevajo protokol. Slovenci ne bi bili pravi, če se ne bi razživeli takrat, ko so drugi začeli odhajati. Nekaj bratrancev in sestričen ter jaz smo odšli na oder in zapeli Sivo pot, ker pa se nam je zdelo tole komad dobr smo jo odpeli še nekaj parkrat. Sicer moje pevske sposobnosti so le za odtenek ali dva boljše kot plesne, ampak mislim, da mi je kar šlo. Takrat sem vzljubil oder. Zaljubljenost je minila kakor hitro sem stopil dol. Nedelja. Vedno bolj me je mučilo kako bom ujel finale svetovnega prvenstva v nogometu. Med Italijo in Francijo. Kajti ob 12 smo imeli tako imenovano kosilo po poroki, ko smo pojedli kar je ostalo od sobote. Ja, takole gre tole. Janez, vse boš pojedu, drgač boš mel pa še v nedeljo za kosilo. Ker so moje kapacitete količine hrane, katere lahko spravim vase omejene, smo hrano delno pojedli v nedeljo in v prihodnjih 14 dneh. Potem sem pa že moral iti domov. Torej finale. Forza Azzuri!. To mi deli. Gledat finale na televiziji veliki kot polovica stene moje domače sobe ni mačji kašelj, če je pa še v visoki resoluciji pa toliko boljše. Zvečer je padel predlog, da smo odšli v center Toronta na ulico St. Clare, kjer se zbirajo Italijani oz. je tam Italijanska četrt (na sedem:)), kjer smo strokovno ugotovili, da je res dosti Italijanov. Tam je bila prava mala vstaja. Ljudje povsod, v avtih, ki so se premikali s hitrostjo polža, na strehah avtobusnih postaj, mahajoč z zastavami, na drevesih, v barih, na klopci, na cesti, na sredi ceste, na travi, v glavnem povsod kamor je seglo oko. Trobljenje se je prepletalo s petjem, vriskanjem in kričanjem. Championi del mondo,championi del mondo, championi del mondo, forza Azzuri ... Naključni človek bi težko vedel, da ni v Italiji ampak v Kanadi. Mene je pa matralo, kako more šele bit v Rimu ... Verjetno me moja radost in veselje ob prizorih veselja poskrbelo, da se je moja srbečica razširila hitreje kot je bilo potrebno, dasiravno jaz nisem videl nobene potrebe, ne velike ne male. A o tem ...