O tem kako sem šel za družico I

Zima je že dodobra pokazala svoje zobe v letu 2006, ko me je nekega večera poklical bratranec iz Kanade. Najprej sva kot se spodobi in je v navadi izmenjala par vljudnostnih besed. Med drugim in tretjim mi je omenil, da se bo letos poročil in da bi rad oz. si želi, mene za njegovo družico. Naj se ti bralec takoj opravičim in pojasnim, da pri zadnji besedi naslova in zadnjega stavka ne gre za direktno napako. Samo moja omejenost poznavanja slovenskega besedotvorja mi onemogoča, sestaviti pravilno moško obliko za družico, se pravi osebo, ki stoji zraven ženina ali neveste in ne dela nič hudo pomembnega. Lahko sicer probam npr. družabnik, druže, drug (Mirko), mogoče kaj bolj oddaljenega: skoraj priča, na pol priča, kvazi priča. Kot vidiš kakor koli obračam besed se mi ne izcimi nič posrečenega. Zato bom pač ostal pri družica ženinu. Verjetno si bralec ugotovil, da sem povabilo seveda sprejel in tako je nastala naslednja tema za drugi teden aprila in verjetno še kakšen teden povrhu.
Junij se je že skoraj prevesil v julij, ko sem se načrtno znašel na letalu za Ljubljana - Frankfurt in nato Frankfurt - Toronto. Naj mi bo oproščeno, da takole izven konteksta izrazim moje godrnjanje nad varnostnimi protokoli na letališču v stavku ali dveh. Namreč ne samo, da smo bili Slovenci obravnavani drugače od ostalih eminentnih narodov Evrope, za nameček nas je lahko vsaka snažilka pobarala za potni list in letalsko vozovnico in si ga ogledovala po volji mili. Le moj malo preveč boječ karakter mi je preprečeval, da bi tako samozvane varuhe naše varnosti vsaj povprašal, od kod jim pravica po moji identifikaciji. Tako pa sem ugotovil, da bodo vedno drugorazredni narodi in enkrat boš tudi ti, ki nosiš slovenski potni list med njimi, drugič pa med posvečenimi. Seveda obstaja velika možnost, da sem si celotno zadevo prestavljal preveč rigorozno, v tem primeru naj mi letališki delavci oprostijo. Ob naslednji priložnosti se bom pozanimal, da bom lahko z večjo verodostojnostjo povedal, zakaj je bilo tako kot je bilo oz. zakaj bo tako kot bo. Do takrat pa naj se zgornje stokanje obravnava samo kot subjektivna ocena nepreverjenega.
Večji nogometni navdušenci se morda spomnite, da sta na dan mojega poleta potekali dve nogometni tekmi svetovnega prvenstva v Nemčiji. Kapitan Boinga 747-400 letalske družbe Lufthansa, nam je obljubil, da bo naredil vse kar je v njegovi moči, da bomo lahko spremljali tekmo med Nemčijo in Argentino v nasprotnem primeru, pa nas bo obveščal o rezultatu. Mislim, da znanstveniki še niso ugotovili kateri gen določa veselje do letal. No saj ne, da bi bil kakšen poseben fanatik, vendar sem dovolj radovedneža, da me zadeve na letališču pritegnejo. Ogromna letala, veliki terminali in sodobna tehnika. Dovolj da ne ostanem ravnodušen, kot otrok ne ostane ob novi igrači. Notranjost letala je podobna malo širšemu avtobusu. Tako so bili v tem letalu trije sklopi sedežev. Levo in desno je bil sklop s po tremi na sredini pa so bili štirije sedeži. Nad vsakim sedežem gori napis, da naj se privežemo v primeru vzleta, pristanka ali panike. Vzlet lahko človek doživi kot skrajno čudovito doživetje ali pa popolno katastrofo. Slednje pripisujem dejstvu, da se lahko pojavi slabost in problem s pritiskom v ušesih. Jaz sem na srečo ratal že odporen proti vzletom, tok, tok po lesu, tako da se vzleta veselim. Naj se stopi v lastni vročini kondenzator, ki nam je preprečil ogled prej omenjene tekme, preko satelita. Vsak potnik ima pravico do dekce, povštrčka, slušalk in dveh obrokov. Vsak dobi pred obrokom vroč osvežilni robček, ki lahko predstavlja prenosno kopalnico popotnika. Prvi obrok je imel na izbiro piščanca ali testenine. Drugi je bil skromnejši sendviček ali manjši kos pizze. Izbira pijače je veliko bolj pestra. Namen slušalk je sledeči: vstaviš jih v režo in iz njih prihaja zvok. Na ročaju pri sedežu imaš gumb s katerim reguliraš postaje, katere predvajajo različno zvrst muzike ali so namenjene zvoku televizije, ki visi v vsakem predelu letala. Nič hudega sluteč se mi med zasluženim počitkom približa stevard s prošnjo, če se lahko jaz in moj sosed presedeva. Razlog? Dve deklici nekaj vrst nazaj sta sedeli poleg malo ali pa močno okajenega gospoda in sta se ga posledično bali. Seveda sva z veseljem ustregla. Poleg tega, da sem sedel zraven samohodne steklenice konjaka in da sem se moral iz srednjega sedeža prebiti mimo speče steklenice konjaka, da sem enkrat šel tja, kamor gre po novem še cesar plezat, mi ni bilo hudega. Malo pred pristankom, pa sva v zahvalo od stevarda prejela vsak bon za 50 evrov, tako da sva si lahko kupila na letalu nekaj zavojčkov cigaret in alkohola. Kanada ima eno izmed smešnih navad, da moraš izpolniti nekakšno vstopno anketo. V smislu ali nosite orožje, večje količine alkohola, cigaret? Ali imate v torbi sumljivo rastlinje ali živalstvo? Kakšen je vaš namen obiska? Ja, seveda! Gotovo bo Bin Laden pri vseh vprašanjih odgovoril po pravici. Prej omenjeno anketo izročiš policaju na letališču, ki te čaka v lično zaprti utici. Ne vem ali zato ker je pol bralen ali pa samo testira kako dober spomin imaš, te še enkrat vpraša ista vprašanja z ankete. No, da ne bomo prestrogi. Poleg tega, da je našo staro mamo - Nano vprašal kaj je po poklicu in smo mu odgovorili, da je njen poklic stara mama, je naš vrli policaj deloval korektno. Seveda smo prikrili dejansko količino Terana, ki smo ga tihotapili v državo. Bolje rečeno ga je tihotapila Nana. Seveda ona ni znala angleško, tako sem se jaz storil laž. Naj mi bo odpuščeno. No kakor koli že zame se je odvijala med letom veliko bolj pomembna tekma med Ukrajino in Italijo, katero je dobila slednja. Forza Azzuri!!!!!! Za rezultat sem izvedel nekako takole. Ko sem stekel v objem teti in dvema bratrancema, sem še preden sem se zavedal, visel za prvim šankom strmeč v zaslon, bral naslednje vrstice katerih se ne spomnim dobesedno. Ukrajina : Italija; 0:3; 87 min.
Sledila je vožnja proti začasnemu domu v Mississaugo, to je manjše mestece za kanadske razmere s 700.000 prebivalci. Če dam primerjavo, Toronto in Mississaguo sta v podobnem razmerju kot Ljubljana in Stanežiče. Recmo. Kot se je kasneje izkazalo sem bil v zmoti glede takojšne vožnje domov ...