Eeeej, eeeeeejjjj, ma dej ustav no? Štop! Štop! Zapel h kraj. V najboljšem primeru pride traktor s smreko deset svojih dolžin naprej, ko navadno nastopijo prve težave. Povorka se ustavi, fantje na kolesih en, dva, tri, priletijo k smreki kot muhe na drek. Zmotno je mislili, da požagana smreka nima svoje volje ter, da bo ubogljivo sledila traktorju. Samovoljo smreke ukrotimo tako, da jo trdneje zvežemo. Zdej pa ne more jet nikamor. Sovoznik na Zetorju da znak, da se kolona lahko premakne. Sledi prvi resnejši manever. Uvoz na ulico Bratov Babnik. Še policaji, ki zapirajo ceste za predstavnike drugih držav, ne bi zmogli bolje zapreti križišča. En kolesar zapelje naravnost, z močno dvigneno desnico simbolizira vozilom vozcečim nasproti naj ustavijo. Drug prometnik zapleje levo na Bratov Babnik in ustavi promet, kajti manever potrebuje veliko površinskih sredstev za zavijanje. Sedaj lahko rečem, da je vožnja po ulici Bratov kot parada. Ker gre samo naravnost ni problemov. Spremstvno se obesi na hupe avtomobilov, katerih zvoki se mešajo z melodijami radia Veseljak:
O zdaj pa pojdem po dekle,
tja daleč pod gorjance,
in jo pripeljem čez gore,
čez tiste dolge klance,
le zanjo bije mi srce,
in za nobeno drugo,
mi deklica tam pod goro,
mi žena bo.
Uigrana ekipa omogoči tekoči zavoj na Kamnogoriško ulico. Nato gas do križišča s Plešičevo. Si že mislil bralec, da bo šlo gladko. Še sam ne vem, zakaj nismo še osvojili slednjega križišča. Vedno so in bodo težave, da je potrebno smreko ročno prestavljati. Prav pride Peter Klepec, ki lahko sam prestavi smreko. Za nekaj metrov levo ali desno. Kamionarji boste vedeli, ostalim pa povejmo, da težave povzroča prevelika medosna razdalja. Križišče Plešičeve in Regentove je vedno iziv, kajti tukaj je potrebno celotno kolono spraviti čez semafor v enem zelenem itnervalu. To se najlažje doseže tako, da zadnja tri vozila grejo v rdečo. Odvisno od lokacije, se tukaj pot ponavadi razcepi, če se ni že prej. Tako, da je preostanek poti težko opisati, pa saj tudi nima smisla. Verjetno zdaj veš bralec, skoraj vse možne pripetljaje na poti.
Zvoki traktorja, so znak za domače, da se nekaj pripravlja. O lej, lej, so že tukej. Dober večer vošm. Fantje so prišli, lepo, lepo, nas pozdravi oče neveste. Kr naprej! Juhuhu, dober večer, Bohdej, lep pozdrav, mu odgovorimo vsak tak, kakor čuti. Ponavadi domači že prej poskrbijo za jedačo, pogačo in pijačo, v nasprotnem primeru pa fantje s postopanjem in nezainteresiranostjo za delo pokažemo, da bi se malo okrepčali po vsem tem trudu. Skrajni ukrep, ki pa ga redko kdaj izvedemo je, da se začnemo med sabo pogovarjati. Ja ne steče, ne vem kako to, da ne steče. Ja pa res ne steče. Z jedačo in pijačo je pa takole. Je kot mast na gibljivih delih motorja. Če jo je preveč bremza zgibe, če jo je pa premalo je pa trenje preveliko. Tako preveč hrane in pijače škodi delu, premalo prej omenjenih pa škodi volji do dela. Naj na tem mestu slučajnemu bodočemu očetu neveste dam dobrodušen nasvet, da nekateri se tudi Unionovega Radleja ne branimo. Solzijo pa se mi oči, ko vidim kako v Ljubljani prevladuje Zlatorog. Tako smo pripadniki Rdečega v manjšini. To je tako kot v Tivoliju, kjer je na tekmi Olimpija - Jesenice, na tribunah več navijačev Jesenic kot Zelenih. Seveda je zmernost v pitju garancija, da se bo mlaj postavil, kajti še nikoli se mlaj ni sam od sebe postavil. Nepisano pravilo je, kdor drži v roki pivo, lahko ostalim modruje kako se posamezni reči streže, najstrožje pa je prepovedano, modrijanu poprijeti za delo. Dej, globlje je treba skopat. Obliča se ne drži tko. Smreko je treba obrt. Ja jest ne morm, grem lih scat. A je šu kdo po obroč? Kaj pa štriki, kdo jih je prnesu? Kljub navideznemu kaosu, poteka delo usklajeno kot v termitnjaku. Vsak točno ve, kje mu je mesto oz. kje se najbolj najde. Tako imamo rovokopače, ki kopljejo jamo za preminulo smreko, ki se bo ponovno rodila v mlaj, venčkarji spletejo venec, katerega naloga je, da je čim bolj enakomerno kosmato, lubadarji oskubijo lubje ter muskonatrji skrbijo za vzdušje. Sej zdej že poznate uno O zdaj pa pojdem po dekle ... Slej ali prej nastopi postopek vertikalizacije smreke. Sodobna mašinerija nam omogoča, da delo ni tako fizično naporno. Tradicija je, da se nam smreka enkrat prekucne na vilicah traktorja, tako da vrh udari ob tla. To pomeni, da bo sreča v bodočem zakonu. Bolj verjetna razlaga pa je, da je to odraz naše nesposobnosti. Iz osnovnošolske geometrije vemo, da so za določitev točke potrebne dve premici, tretja služi za preverjanje. Tako je tudi s kontroliranjem smreke. Trije štriki preprečujejo smreki, da bi zdrsnila preveč na ono ali to stran. Traktor pha smreko v skopano luknjo, da je delo lažje je v luknji dila. Stoječo smreko je potrebno zakajlati s prej pripravljenimi kajlami. Dodamo ščepec vegete in mlaj že stoji. 100 evrov čaka, tistega ki bo venec na smreko zavezal tako, da bo stal vodoravno. Do sedaj se še ni našlo junaka. Po končanem delu se spodobi nakrmiti in napojiti izmučene delavce.
Naposled sledi še pesem za lahko noč, ki še dolgo odmeva po vasi, ko se fantje odpravljajo vsak na svoj dom v soju mesečine:
Šrango že postavljajo,
fantje zbrani za vasjo,
in pravijo da draga bo,
za mojo ženkico.
Kaj pa morem jaz za to,
plačal bom čeprav drago,
saj najlepšo deklico,
dobil bom za ženo.
Tisti malo bolj veseli pa:
Pod oknom sem stal in bil sem vesel,
najlepše v vasi pesmi sem pel ...
Rom, pom, pom še ne gremo domov ... 3x
(najmanj 6 glasno s poudarjenimi poltoni in kvartami, četudi so samo 4 vasovalci)
O zdaj pa pojdem po dekle,
tja daleč pod gorjance,
in jo pripeljem čez gore,
čez tiste dolge klance,
le zanjo bije mi srce,
in za nobeno drugo,
mi deklica tam pod goro,
mi žena bo.
Uigrana ekipa omogoči tekoči zavoj na Kamnogoriško ulico. Nato gas do križišča s Plešičevo. Si že mislil bralec, da bo šlo gladko. Še sam ne vem, zakaj nismo še osvojili slednjega križišča. Vedno so in bodo težave, da je potrebno smreko ročno prestavljati. Prav pride Peter Klepec, ki lahko sam prestavi smreko. Za nekaj metrov levo ali desno. Kamionarji boste vedeli, ostalim pa povejmo, da težave povzroča prevelika medosna razdalja. Križišče Plešičeve in Regentove je vedno iziv, kajti tukaj je potrebno celotno kolono spraviti čez semafor v enem zelenem itnervalu. To se najlažje doseže tako, da zadnja tri vozila grejo v rdečo. Odvisno od lokacije, se tukaj pot ponavadi razcepi, če se ni že prej. Tako, da je preostanek poti težko opisati, pa saj tudi nima smisla. Verjetno zdaj veš bralec, skoraj vse možne pripetljaje na poti.
Zvoki traktorja, so znak za domače, da se nekaj pripravlja. O lej, lej, so že tukej. Dober večer vošm. Fantje so prišli, lepo, lepo, nas pozdravi oče neveste. Kr naprej! Juhuhu, dober večer, Bohdej, lep pozdrav, mu odgovorimo vsak tak, kakor čuti. Ponavadi domači že prej poskrbijo za jedačo, pogačo in pijačo, v nasprotnem primeru pa fantje s postopanjem in nezainteresiranostjo za delo pokažemo, da bi se malo okrepčali po vsem tem trudu. Skrajni ukrep, ki pa ga redko kdaj izvedemo je, da se začnemo med sabo pogovarjati. Ja ne steče, ne vem kako to, da ne steče. Ja pa res ne steče. Z jedačo in pijačo je pa takole. Je kot mast na gibljivih delih motorja. Če jo je preveč bremza zgibe, če jo je pa premalo je pa trenje preveliko. Tako preveč hrane in pijače škodi delu, premalo prej omenjenih pa škodi volji do dela. Naj na tem mestu slučajnemu bodočemu očetu neveste dam dobrodušen nasvet, da nekateri se tudi Unionovega Radleja ne branimo. Solzijo pa se mi oči, ko vidim kako v Ljubljani prevladuje Zlatorog. Tako smo pripadniki Rdečega v manjšini. To je tako kot v Tivoliju, kjer je na tekmi Olimpija - Jesenice, na tribunah več navijačev Jesenic kot Zelenih. Seveda je zmernost v pitju garancija, da se bo mlaj postavil, kajti še nikoli se mlaj ni sam od sebe postavil. Nepisano pravilo je, kdor drži v roki pivo, lahko ostalim modruje kako se posamezni reči streže, najstrožje pa je prepovedano, modrijanu poprijeti za delo. Dej, globlje je treba skopat. Obliča se ne drži tko. Smreko je treba obrt. Ja jest ne morm, grem lih scat. A je šu kdo po obroč? Kaj pa štriki, kdo jih je prnesu? Kljub navideznemu kaosu, poteka delo usklajeno kot v termitnjaku. Vsak točno ve, kje mu je mesto oz. kje se najbolj najde. Tako imamo rovokopače, ki kopljejo jamo za preminulo smreko, ki se bo ponovno rodila v mlaj, venčkarji spletejo venec, katerega naloga je, da je čim bolj enakomerno kosmato, lubadarji oskubijo lubje ter muskonatrji skrbijo za vzdušje. Sej zdej že poznate uno O zdaj pa pojdem po dekle ... Slej ali prej nastopi postopek vertikalizacije smreke. Sodobna mašinerija nam omogoča, da delo ni tako fizično naporno. Tradicija je, da se nam smreka enkrat prekucne na vilicah traktorja, tako da vrh udari ob tla. To pomeni, da bo sreča v bodočem zakonu. Bolj verjetna razlaga pa je, da je to odraz naše nesposobnosti. Iz osnovnošolske geometrije vemo, da so za določitev točke potrebne dve premici, tretja služi za preverjanje. Tako je tudi s kontroliranjem smreke. Trije štriki preprečujejo smreki, da bi zdrsnila preveč na ono ali to stran. Traktor pha smreko v skopano luknjo, da je delo lažje je v luknji dila. Stoječo smreko je potrebno zakajlati s prej pripravljenimi kajlami. Dodamo ščepec vegete in mlaj že stoji. 100 evrov čaka, tistega ki bo venec na smreko zavezal tako, da bo stal vodoravno. Do sedaj se še ni našlo junaka. Po končanem delu se spodobi nakrmiti in napojiti izmučene delavce.
Naposled sledi še pesem za lahko noč, ki še dolgo odmeva po vasi, ko se fantje odpravljajo vsak na svoj dom v soju mesečine:
Šrango že postavljajo,
fantje zbrani za vasjo,
in pravijo da draga bo,
za mojo ženkico.
Kaj pa morem jaz za to,
plačal bom čeprav drago,
saj najlepšo deklico,
dobil bom za ženo.
Tisti malo bolj veseli pa:
Pod oknom sem stal in bil sem vesel,
najlepše v vasi pesmi sem pel ...
Rom, pom, pom še ne gremo domov ... 3x
(najmanj 6 glasno s poudarjenimi poltoni in kvartami, četudi so samo 4 vasovalci)
1 komentar:
Super so tile tvoji blogi, res! Krasna razmišljanja o letnih časih, še nasmeješ se vmes. :) Pa tole o postavljanju mlajev - prav ima me, da bi se naslednjič pridružil. In komaj pričakujem nadaljevanja!
LP, jasličar Nejc :)
Objavite komentar