O kolesarskih podvigih in spustih II

Gumidefekt, je za kolesarja nadloga vseh nadlog. Če bi v Egiptu za časa Mojzesa imeli napihljive zračnice, bi to gotovo bila ena izmed sedmih nadlog. In če do takrat faraon ne bi popustil, bi gotovo klonil ob vseh spuščenih zračnicah na njegovih vozovih. Zaostajanju Damjana je botrovala, da pravilno si uganil bralec, nesojena nadloga. Ta neprijetnost se zdi precej manjša, če jo predvidiš in vzameš s seboj vse potrebno, da jo po potrebi likivdiraš. Ena, dva, pet, sedem, devet je bila zračnica zamenjana. Nadloga premagana in cesta je lahko ponovno izginjala pod najinima kotalečima kolesoma. Večer se je že bližal in Damjana je skrbelo za večerjo. Če bi bila tole božična zgodba bi sledila pesem. Nekako takole:

Sveta noč, blažena noč ...

Ker pa ni, je pa bolj primerna spodnja.

Zmatran Damjan govori,
za večerjo me skrbi,
Aaa Janez ga tolaži,
saj frutabela me pokonc drži!!

Polgeg travme o hrani, je Damjana skrbelo, kje bova tisti večer položila glavo, kajti moja ideja je bila da bi prespala na seniku na domačiji od Nane, taista Nana, ki sva jo z bratom pokopala sredi morja. Ideja spanja na seniku se mu ni ravno dopadla. Tako sva pod večer prišla nenapovedano na cilj tistega dne. Domačija leži v meni prekrasni Vipavski dolini v vasi imenovani Dolga Poljana. Vedoč, da naju bi sestra od Nane, ki je živela na domačiji, sicer gotovo s čim postregla, sva se vseeno na mojo priporočilo odpravila na obisk nekaj hiš naprej. Dobro sem se namreč spominjal, še iz otroških dni, da bom pri Karlutovih vedno dobro postrežen. Moja slutnja se je uresničila, kot strela ob nevihti. Karlutova, tako se jim je reklo po domače, sta bila starejši zakonski par in najlažje bom opisal sorodstveno vez takole. Nana je bila poročena z bratom od tega gospoda, ki je prebival tu.

Večerja je bila oblina, kot se za Karlutove spodobi. Postrežena sva bila tudi s pivom Uni. Zadeva je bila pa sledeča, jaz sem ga odklonil, Damjanu pa so se bo pogledu na steklenico svetlikale očke. Po žensko vsa se odločila, da ga bova spila vsak pol. Se opravičujem, po žensko bi bilo, če bi si delila piškot ali torto. Tako sva si pa po moško razdelila pivo. Ker pa pivo ni bilo ravno hladno, ga je on spil samo en deci, ostalo pa pustil zame. Ne želeč da bi užalil gostiteljev, sem se takole nato sam matral s toplim pivom. Hvala Damjan! Res si fant od fare. Prigoda s pivom me spominja na eno na las podobno zgornji. Sva šla z žnjim tudi na Jezersko. Tudi ta bot s kolesom. Na vrhu mu predlagam, če bi kupila ta veliko Milko, pa da jo vsak pojeva pol. Poba se je strinjal. Zaključek je bil tak, da je on pojedel dve vrstici ostalo pa jaz. Pojesti sam skoraj taveliko Milko za zdravje sicer ni smrtno nevarno, je pa za želodec lahko neprijetno, bolj kot zanj je pa lahko neprijetno za njegovega lastnika, kajti njegovo črevesje se v tem primeru težje strinja, da ga mora čokolada zapustiti. Mislim, da se strokovne temu reče zaprtje, ki me je mučilo tudi na potovanju v Medžugorje. A o tem v prihodnje. Matematiki imajo posrečen izraz, ki nima nobene veze s črevesjem tako imenovano konstruktivno zaprtje, ker zaprtje, katerega sem bil deležen sam, še zdaleka ni bilo konstruktivno se bom te primerjavi na daleč ognil.

Rajši se vrniva bralec nazaj v Dolgo Poljano, kjer sva ravnokar povečerjala in čas je bil za zaslužen počitek. Vrnila sva se v bazni tabor na domačijo. Ne meneč se za Damjana, sem se odpravil z opremo proti seniku kjer naj bi prenočila. Ustavila sta me Nanina sestra in ta mehkužec z argumentom, da pa bova vendarle rajši spala v posteljah, ki jih je imela gospodarica na razpolago. Tako sem pač moral popustiti ponovno najšibkejšemu členu skupinice ACM in se pomehkužiti, kajti spati na seniku se mi je zdelo veliko bolj zanimivo in popotnika vredno dejane.

Jutranja oblačnost, ki je nakazovala, da bo deževalo ni obetala nič dobrega. Odločen, da bom zaključil dano pot pa četudi bo Damjan proti, ne vedeč, da mu je Bog že zakrknil srce, sva se zapodila na Col. Zle slutnje, ki so me obhajala zjutraj so se uresničile in v okolici Podkraja naju je ujel dež. To sicer za dež ravno ni bilo težko, kajti najina potovalna hitrost ravno ni bila dorasla niti zvočni, kaj šele svetlobni. Jaz sem bil nekako sprijaznjen, da bom pač domov prišel moker in me dež ni motil preveč. Pomehkuženi naš najšibkejši čel, pa zgleda, da je bil iz cukra in dasiravno je že pred Logatcem nehalo deževati, se je odločil, da gre na vlak in do cilja v Ljubljani kar žnjim. Mislim, da je bilo to edinkrat, da mi je malo zameril moje trmoglavljenje in vstrajanje, nad kolesarjenjem do cilja. Že toliko poznavajoč njegovo mehkužnost in mojo popustljivost lahko bralec sam ugane kako se je stvar razpletla.

Za tistega bralca, ki je slučajno nov tuki, naj povem, da vožnja z vlakom ni bila nič posebnega. Damjan pa nič manj tečen.

O odgovoru Boga

Moj najdražji otrok,

naj bo moja prva beseda namenjena tvoji slovnici v pismu, ki si mi ga poslal prejšnji teden. Ni ravno vzorna, a nič ne de. Razumel sem vse in tudi jaz bom iz solidarnosti izpustil kakšno vejco, obrnil vrstni red besed ali napisal kakšen stavek dvoumno.

Vsebina tvojega pisma me je nadvse pretresla. Iz tvojih pisanih besed vre obup, strah, nemoč, osamljenost, jeza, negotovost, dvom, bolečina. Sprašuješ me, če vem, kako je biti osamljen. Mar je moč biti bolj osamljen od ljudi, kot moliti sam v vrtu Gecemani, kjer navkljub tvoji prošnji naj ostanejo s tabo v molitvi, zaspijo. Izgovarjajoč se na utrujenost, se ne potrudijo prijatelju stati ob strani. Prijatelju, katerega je strah prihodnosti, se boji trpljenja in smrti. Misliš, da si ne predstavljam, kako je biti pozabljen od lastnega Očeta, ki sva eno. Viseti na križu, prebičan, opljuvan, preboden, zasmehovan, osovražen, zlomljen, kričeč k Očetu: "Zakaj si me zapustil!?".

Moj otrok ali si pozabil, da sem bil že ob svojem rojstvu rojen kot hlapec, brezdomec v tujem kraju, begunec, ko sem bežal v Egipt, ker so mi stregli po življenju? Pozabljaš, da sem se tudi jaz sam srečal z vso krutostjo tega sveta. Nič mi ni bilo prihranjenega. Ne lahkota, ne žeja, ne bolezen, ne osamljenost, ne strah, ne smrt, ne skušnjave, ne preizkušnje, ne padci, ne negotovost prihodnosti. Da, tudi jaz sem bil človek.

Verjetno se sprašuješ potemtakem zakaj sem ustvaril tak svet v katerem je toliko gorja. Verjetno pozabljaš, da takega sveta nisem ustvaril jaz, ampak si ga pokvarili ti. V svoji objestnosti in kratkovidnosti si škodiš sam. Trpljenje je cena za svobodo, ki sem ti jo iz ljubezni do tebe dal. Ne razumi me napak. Ni svoboda kriva za tak svet. Svet je tak zaradi tvojih slabih in nespametnih odločitev.

Otrok moj vem, da obupuješ. Vem, da ti preizkušnje in trpljenje upogibajo kolena. Vem, da omahuješ. Vem, da padaš in imaš zaradi tega odrgnjena kolena. Vem, da včasih ne moreš vstati sam in iti naprej. Zato ti na tvojo življenjsko pot pošiljam Simone iz Cirene. Na tebi je ali jih boš prepoznal, kajti nekateri se bodo prej izkazali za množico, ki me je pljuvala na mojem križevem potu. In tudi, če ti bo prepoznavanje spodletelo, ne obupuj. Vedi, da sem vsakemu namenil Simona. Obrni se naj in lažje ti bo. Lažje boš nosil svoj križ. Vedi, da sprejeti pomoč ni sramotno, ni obrekovanja vredno, ni nečastno. Prav tako je tvoja dolžnost, da navkljub temu, da nosiš težki križ, na svoje rame sprejeti prijateljevega, kajti takrat si mu ti Simon iz Cirene. Premagaj svojo lenobo, nemoč, odpihni izgovore in zberi moči ter stopi prijatelju, ki je padel pod svojim križen na proti in mu pomagaj vstati.

Na koncu te povabim, da ko bodo odpovedali vsi Simoni iz Cirene, se pa le obrni name. Naj te ne bo strah, kajti sedaj veš, da sem dal tudi jaz marsikaj skozi. Obrni se name, kajti tudi jaz sem Simon iz Cirene, ki je pripravljen pomagati, le želeti si moraš. Vedi, da ti želim samo dobro. Naj te ne bo strah se obrniti name, ko boš na tleh. Mogoče se sprašuješ kje me najdeš? Mogoče potrebuješ pogovora z menoj? Najlažje je pri meni doma - v cerkvi. Vedi pa, da je veliko bolj osebno in imam več časa na razpolago, ko nimam uradnih ur. Aja, uradne ure so v nedeljo pri mašah. Tako te povabim, da pridi kdaj med tednom tekom dneva, usedi se v klop v cerkvi in odpri srce za pogovor z menoj. Povej mi s svojimi besedami kaj te teži. Ni ti potrebno govoriti obrazcev, kajti odkrito povedano, sem jih že nekoliko sit. Povej s svojimi besedami kaj ti leži na duši, kaj te muči, s čim nisi zadovoljen, kaj bi spremenil. Povej mi, če misliš da imaš boljše predloge od mojih. Povej tudi če si se česa razveselil, če si zaradi česa hvaležen, če si vesel, če ti je kaj uspelo. Povej mi o svoji družini, povej o svojih prijateljih, povej o svoji punci/fantu, povej mi vse. Zanimajo me tako tvoji padci kot vzponi. Na koncu pa daj še možnost meni, da ti spregovorim še jaz.

Tole pismo je bil že prvi korak k najinemu prijateljstvu. Upam, da ga bova ohranila. Še kdaj mi piši upam, da takrat o lepših stvareh. Predvsem pa ostani v stiku z menoj.

Veselim se snidenja s tabo bo tvojem dopolnjenem času.


Do takrat pa lep pozdrav Bog

O protestnem pismu Bogu

Dragi Bog,

vem, da si te dni zelo zaseden, tako kot si zaseden vsak dan že toliko deset tisoč let. Vem, da se nate vsak dan obrača množica ljudi, ki bi zlahka napolnila milanski štadion, verjetno pa sem v svoji nevednosti rajši štel kakšnega človeka manj. Vsak izmed teh tvojih otrok se nate obrača s svojimi stiskami, problemi, izzivi. Mnogi izmed njih si želijo čimprejšnje rešitve. A to vedno ni mogoče in zato obupujejo. Ali jih sploh vidiš?

Zato me sploh ne čudi, če si v tej nepregledni množici pozabil name. Vem, da je velik štadion, saj sem že bil tam, ampak roko na srce, če bi hotel bi me videl. Res ne vem, s čim sem si to zaslužil, kajti zdi se mi, da bolj se obračam Nate, bolj me pozabljaš. Bolj v svojih stiski kličem po tebi, bolj se mi zdi, kot bi rekla moja mama, da govorim steni. Zato najodločneje protestiram proti takšnemu ravnanju! Jaz se tako ne grem več.
Tebi je lahko, saj se še nikoli nisi počutil osamljenega. A ti sploh veš kako je to? A se ti sanja kako se počutim, ko se navkljub 6 milijardam ljudi počutim osamljenega. Saj ne rečem, imam prijatelje, a vsak ima tako kot jaz svoje izzive, stiske, probleme, tako drug za drugega ne vemo, kaj prestaja. Kajti bojimo si priznati, da smo ranljivi. Bojimo se, da bomo pred prijatelji izpadli čudaški, kot je bil čudaški Tantadruj. Bojimo se priznati, da smo nemočni, da tudi mi obupujemo, da tudi mi ne vidimo vedno luči na koncu tunela. Tako se pretvarjamo, da je vse v redu. Na znotraj nas pa stiska in strah razžirata. In pojma nimaš kako je, ko te v tej stiski prijatelji ne razumejo, če si upaš o tem spregovoriti. Govorijo ti spodbudne besede, ki te še bolj dotolčejo, kajti njihove besede, ti daje vedeti, da nimajo pojma kaj prestajaš. Te kao tolažilne besede ti pomagajo ravno toliko kot tistemu, ki ima notranje krvavitve aspirin. Iščeš rešilno bilko in ko se jo oprimeš se zlomi, tako da si zaradi tega že ves obtolčen in modrikast.
Moje srce, bi lahko primerjal z apnenčastimi kameninami na Krasu. Poln je brazd in žlebičev, ki so jih vame zarezale vse neuslišane ljubezni. Kaj naj tebi pravim kako je, če pri svojih letih nimam dekleta s katero bi delil srečo in nesrečo, ki bi mi lahko omilila občutek osamljenosti. Potem se tukaj še sorodniki in ostali, ki te gledajo postrani, ker zdaj bi bil pa res skrajni čas, da si katero najdem.
Da bi bil pehar zvrhan, se moram ob vseh teh zadevah skoncentrirati še na izpite. Ne bom ti govoril, kako težko se je učiti, če ima človek polno glavo drugih skrbi, ki ga mučijo bolj kot nerešeni integrali, nenarejene seminarske ali slabo opravljene vaje. Doma ne razumejo, da tvoji padci na izpitih niso odraz tvoje nesposobnosti, ampak da preprosto ne moreš biti pri stvari. Pa tudi ko si, se zgodi, da te profesor vrže, ker ima slab dan. Mogoče se mu je polila kava, mogoče ni našel svoje najljubše kravate, mogoče se ločuje, mogoče mu otroci ne izdelujejo faksa kot si je zamišljal, lahko ima krizo srednjih let in je ugotovil da se stara, možno je, da goji zamero, ker mu niso dodelili projekta.

Ne predstavljaš si kako je, če si mlad in te že nekaj boli ali imaš dedno bolezen, ki te ovira. Vsak dan, moraš nositi očala, ki te ovirajo, se ti mažejo, polomijo, pa še ne pristojijo ti. Zato nosiš leče. Oko te zaradi njih srbi, skeli, ko sediš za računalnikom. Če dolgo stojiš, te zgrabi v križu, če sediš, te začne boleti vrat. A veš kako je imeti astmo, diabetes, holesterol, pljučnico, aids. Ne veš, kako je biti delno okreten na vozičku ali celo popolnoma nepokreten ležati na postelji.
Bog, kako naj se sprijaznim z odhodom domačih in ostalih, ki so mi pri srcu. Kot bi prerezal nitko življenja, jih pokličeš k sebi. Rešiš jih zemeljskih skrbi. Meni pa ostane nepopisna praznina. Saj to, da pokličeš starejše ljudi, s tem sem se že sprijaznil. Bolj me boli, da mi nisi dal možnosti, da bi se od njih poslovil. Ne vem pa, če bom kdaj zastopil, zakaj je moralo umreti mlado življenje na cesti, v gorah, zaradi bolezni, v naravnih nesrečah, zaradi samomora. Kako to, da si poklical k sebi človeka, ki je imel še vse pred seboj? Kakšna matematika pa je to?

Mar veš kako je stati na razpotju svojega življenja brez kažipota kam se obrniti? Kako težko, je sprejemati življenjske odločitve. Veš, da lahko z napačno vse zavoziš. Zato čakaš in ne upaš storiti koraka ne levo ne desno. Strah te je. Ne upaš si tvegati, dasiravno te neodločnost in mencanje pogubljata. Vse se ti podira, ti pa še vedno stojiš na mestu. Iščeš popotnika, ki bo prišel po isti cesti in boš lahko šel za njim. Tako se ti ne bo potrebno odločiti in storiti usodnega koraka. Popotnika pa ni od nikoder. Ostajaš sam, s prijatelji, ki so razdeljeni, eni ti pravi pojdi desno, drugi levo. A njim je lahko govoriti, lažje je pamet drugemu soliti. In tako se zadeva ponovno ne premakne. Tako ostajaš sam na križišču.

Lahko se zgodi, da ob tebi stoji iskreni prijatelj. Ne veš, ali mu lahko resnično zaupaš, kajti tolikokrat si bil že razočarana, da ne šteješ več. Strah te je ponovnega razočaranja. Bojiš se tveganja. Strah te je, ker ne veš kaj ti ta prijatelj pomeni. Zato mu ne daš možnosti, da bi ti dokazal, kaj mu pomeniš in kako rad te ima. A on bo ostal ob tebi brez pogojev in upoštevajoč tvoje želje in svobodo, tudi če bo moral stati 2 koraka za teboj, kajti želi si, da bi se rešila križišča in zakorakala po poti, ki te osrečuje z njim ali brez. Kajti človek, ki resnično ljubi si ne želi biti z ljubljeno osebo za vsako ceno. Tak človek si najprej želi, da bi bila ljubljena oseba srečna in svojo srečo postavi na drugo mesto. In to je vsa umetnost imeti nekoga resnično rad, ker ljubezen je v dejanjih ne v besedah.

Rek pravi, da kjer Bog zapre vrata odpre okno. Bo že držalo namesto, da bi v hišo hodil skozi vrata, se moram plaziti skozi okno. Namesto, da bi nam omogočil življenje brez stisk, problemov, ki ga predstavljajo široko odprta vrata, nam nalagaš, da se na tem svetu trpimo in se matramo, tako kot če bi se morali v hišo plaziti skozi okno. Vrata nam pa pustiš za skomine, da vsakič ko jih pogledamo si zaželimo, da bi bila odprta, ker bi bile stvari lažje.
Ali zdaj veš kako je biti človek? Ali veš zakaj je toliko depresije, žalosti, omahovanja, iskanje uteh kjer jih ni, brezciljnega tavanja, iskanja sebe, iskanja Tebe?

Zdaj veš, kaj prestajam. Ne dvomim, da so se te zgoraj napisane besede dotaknile in boš o vsem skupaj dodobra premislil in mi v doglednem času odgovoril.

Poboljšaj se in lep pozdrav tvoj/a

p. s. Prav prisrčno v nebesih pozdravi Jezusa, Jožefa, Marijo in desnega razbojnika.

O kolesarskih podvigih in spustih I

Svojih kolesarskih korakov, mogoče bi bilo bolj na mestu, če bi rekel vrtljajev, se spominjam, ker drugače o njih ne bo mogel uspešno pisati. Časovna oddaljenost mi onemogoča, da bi jih bolj natančno datiral. Tako si bom dovolil nekaj pisateljske svobode, ki pa niti ni tako zelo redka med pisuni. Tako veš, bralec da zgodovino pišejo tisti, ki so obesili junake. Zgornja trditev je vzeta iz filma Braveheart, mogoče tebi bolj poznana teza pa je, da zgodovino pišejo zmagovalci. A o filmu mogoče kdaj v prihodnje. Štel sem dobrih deset pomladi, dasiravno je takrat ko sem kolesaril bilo že poletje. Pot me je vodila s stricem v Polhov Gradec. Edino česar se spominjam je, kako mi je stric pomagal pri vožnji s tem, da me je v klanec porival, v obliki pospeškov. Tako se je z svojo roko uprl ob moj hrbet in me pahnil naprej. Ob teh pospeških sem pospešil iz 12 km/h na recmo okol 14 km/h. S temi dodatki nitro pogona sem nekako uspešno zaključil svojo prvo ta zaresno etapo. Prva gorska etapa je bila na Toško čelo. Kot da je bilo včeraj se spominjam svojega kolesa, gledajoč s današnjimi očmi je bil primeren samo za vožnjo po mestu, ne pa za zahtevne gorske etape. A takrat so bili drugi časi, kolo je bil za tiste razmere soliden. Tako se mi je v letih, ki so sledila zdel podvig prikolesariti na prej omenjeni pukel. Prelomnica se je zgodila konec osnovne šole, ko mi je mama kupila gorsko kolo. Tudi spomin naj je svež kot jutranje mleko. Temu bo botrovalo dejstvo, da kolo še vedno poseduje brat. Vožnja iz Kranja domov na novem kolesu je bila težko opisljiva, zato se ne bom trudil. Z eno besedo magnifique. Moram pa priznat, da se mi je tedanjih 17 km zdelo dolgih kot škofovska pridiga za praznik. S tem se gotovo tudi strinja moja zadnjica, ki takrat še ni bila ulita za sedeže namenjene kolesarjenju. Po srcu poštenjak pojejo Zmelkoowi, jaz pa pravim po srcu gorski kolesar. Bolj razgledani geografi in cestar zanjo povedat, da se cesta ne konča na Toškem čelu, temveč se nadaljuje proti Topolu in Sv. Katarini. Iz radovednosti sem nekoč, tega je že tako daleč, da letnica niti približna ne more biti, pot nadaljeval po malo prej opisani cesti in bralec ne boš verjel, kam sem prišel. Bil je postavljen novi mejnik v mojih kolesarskih podvigih. Če greva naprej bralec pa prideva, seveda je odvisno od kje sva štartala, do Sv. Jakoba, vrha nad Topolom. Nov mejnik. Zgoraj napisano nima posebne kronološke vrednosti, pa tudi ni ravno neko čtivo, ki te potegne, da ne moreš zaspati od štirih zjutraj, a nekje je potrebno začeti, ponavadi je najbolje na začetku. Moja kolesarska pot je nato sestavljena iz bolj ali manj dolgočasnih krajših izletov, ki so se občasno prelevila v etapo Ljubljana – Vršič - Nova Gorica - Logatec, Maraton Franja in sicer petkrat, nočni kronometer iz Naklega domov, romanje v Medžugorje, enkrat bo dovolj, enodnevni izlet Ljubljana – Kamnik – Logarska dolina – Pavličevo sedlo – Jezersko – Ljubljana, pohajkovanje Kranjska gora – Vršič – Mangart – Korensko sedlo – Kranjska gora, ter druge za katere nisem našel, ne omembe vrednih pripetljajev, ne časa, da bi o njih pisal, bodo pa ostala zapisana, dokler jih ne bom pozabil, če jih že nisem.

Prve ne pozabiš nikoli, pa naj bo to, cocta, smola, zaljubljenost, driska ali daljša kolesarska etapa z začetkom v Ljubljani in ciljem nenadejano v Logatcu. Verjetno bi težko uganil, da na njej nisem bil sam. Zato je prav, da omenim, da je z mano bil Damjan. Taisti Damjan, ki je bil najšibkejši člen društva ACM, taisti, ki je bil Brutus, ko bi moral obiskati nogometno tekmo, taisti, ki je preprečil, da se prva etapa ni končala v Ljubljani ampak v Logatcu. A pojdiva bralec lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Kljub temu, da Damjan živi v Kranju sva se srečala na Smledniku, zaraditegadel da bi bila pot za oba enakovredna. Pot sva nadaljevala zame naprej, zanga pa nazaj v Kranj. V svoji neizkušenosti sem takrat na svojih podvigih nosil seboj zmrznjene snikerse, marse in podobne čokoladice. Dasiravno so bile čokoladice v stanju, ki ga ima voda pod nič stopinj Celzija, to ni preprečilo, stopljene čokolade, ki se ti prilepi med prste, okoli ust, na dres ... Brez omembe vrednih zapletov sva dospela v Kranjsko goro, se okrepčala s kosilom ob jezeru Jasna, ter nato s polnim želodčkom pečenega krompirja in dunajskih zrezkov napadla prelaz Vršič. Časovnega rekorda vzpona na prelaz nisva podrla. Naj vrže kamen vame vsak, ki bi na prelaz lahko letel noseč poleg svoje teže še pol kile krompirja in nekaj manj purana. Noč se spušča v Betlehem, gre božična pesem. Noč se je pa tudi oni dan spuščala, ko sva z Brutusom kolesarila proti Bovcu. Šotorov s seboj nisva vlekla, zaradi mojega blefiranja, da bova že prespala pod kakšnim kozolcem. Kozolcev na oni strani Vršiča ravno ni v izobilju, tako kot ni v izobilju dežja v puščavi. Tako sva bila kot mrož na kopnem. Plan žnj je bil, da se utaboriva na prvem primernem kraju. Kraj kamor sva nato pozno tisto noč položila glavo je ležal ob Soči in je bil nekakšen piknik plac. Kot bi trenil sva zakurila ogenj, hitrost gre pripisati že ob ognjišču zloženim drvom. Hrenovke so bile zažgane prej kot bi si mislil in so utrujena kolesarja kar prosile, da jih čim hitreje pospravi. Nočnemu kopanju v Soči sva se v širokem loku izognila. Razlogov je več, kot ima mačka uši. Prvi je očiten, Soča ravno ne slovi po prijetni temperaturi. Drugi, nočno kopanje v Soči ni niti pod razno romantično. Tretji, higienske razmere s v enem dnevu kolesarjenja ne poslabšajo drastično. Tako sva si le umila zobe in legla na cerado zavita v spalke kot jabolčni zavitek. Spala sva bore malo, zaradi vlage, neprestanega žuborenja reke, skrivnostnih zvokov, ki so prihajali iz gozda in mraza, ki se je vztrajno zažiral v najini spalki ter počasi načel naju sama. Damjan je imel vsega dovolj in je šel okoli petih zjutraj na jutranji tek, da bi se malo pogrel. Meni je spanec pomenil več, tako da sem bil pripravljen zanj tudi zmrzniti. Ura se je bližala šesti, ko zaslišim Damjanov glas:"Ej pazi en gre, en avto se nama približuje!". Omotičen zaradi vseh nadlog, odgovorim naj me pusti na miru in, da koga briga avto. Izkazalo se je, da avto le ni bil tako nedolžen, saj je v njem bil čuvaj Triglavskega narodnega parka. Bralec ti mogoče že veš, midva pa sva se delala neumnega, da ne veva, da je prepovedano takole taboriti. Čuvaj nama je zagrozil z globo tedanjih dvajsetih tisočakov tolarjev. Malo prestrašena, sva mu dopovedovala, da naju je ujela noč in da sva bila zaraditegadel nemočan, ter da sva se utaborila na prvem primernem mestu. No čuvaj je bil usmiljen, kot usmiljeni Samarijan, kajti po krajšem pregovarjanju se je odpeljal naprej. Dodobra zbujena, sva pozajtrkovala, spakirala in krenila proti bližnjemu Bovcu. Kar nekaj kilometrov sva naredila, ki niso vredni omembe. Kobarid sva pustila že daleč za nama, ko je Damjan začel nenadoma zaostajati. O vzroku pa naslednjič.