Svojih kolesarskih korakov, mogoče bi bilo bolj na mestu, če bi rekel vrtljajev, se spominjam, ker drugače o njih ne bo mogel uspešno pisati. Časovna oddaljenost mi onemogoča, da bi jih bolj natančno datiral. Tako si bom dovolil nekaj pisateljske svobode, ki pa niti ni tako zelo redka med pisuni. Tako veš, bralec da zgodovino pišejo tisti, ki so obesili junake. Zgornja trditev je vzeta iz filma Braveheart, mogoče tebi bolj poznana teza pa je, da zgodovino pišejo zmagovalci. A o filmu mogoče kdaj v prihodnje. Štel sem dobrih deset pomladi, dasiravno je takrat ko sem kolesaril bilo že poletje. Pot me je vodila s stricem v Polhov Gradec. Edino česar se spominjam je, kako mi je stric pomagal pri vožnji s tem, da me je v klanec porival, v obliki pospeškov. Tako se je z svojo roko uprl ob moj hrbet in me pahnil naprej. Ob teh pospeških sem pospešil iz 12 km/h na recmo okol 14 km/h. S temi dodatki nitro pogona sem nekako uspešno zaključil svojo prvo ta zaresno etapo. Prva gorska etapa je bila na Toško čelo. Kot da je bilo včeraj se spominjam svojega kolesa, gledajoč s današnjimi očmi je bil primeren samo za vožnjo po mestu, ne pa za zahtevne gorske etape. A takrat so bili drugi časi, kolo je bil za tiste razmere soliden. Tako se mi je v letih, ki so sledila zdel podvig prikolesariti na prej omenjeni pukel. Prelomnica se je zgodila konec osnovne šole, ko mi je mama kupila gorsko kolo. Tudi spomin naj je svež kot jutranje mleko. Temu bo botrovalo dejstvo, da kolo še vedno poseduje brat. Vožnja iz Kranja domov na novem kolesu je bila težko opisljiva, zato se ne bom trudil. Z eno besedo magnifique. Moram pa priznat, da se mi je tedanjih 17 km zdelo dolgih kot škofovska pridiga za praznik. S tem se gotovo tudi strinja moja zadnjica, ki takrat še ni bila ulita za sedeže namenjene kolesarjenju. Po srcu poštenjak pojejo Zmelkoowi, jaz pa pravim po srcu gorski kolesar. Bolj razgledani geografi in cestar zanjo povedat, da se cesta ne konča na Toškem čelu, temveč se nadaljuje proti Topolu in Sv. Katarini. Iz radovednosti sem nekoč, tega je že tako daleč, da letnica niti približna ne more biti, pot nadaljeval po malo prej opisani cesti in bralec ne boš verjel, kam sem prišel. Bil je postavljen novi mejnik v mojih kolesarskih podvigih. Če greva naprej bralec pa prideva, seveda je odvisno od kje sva štartala, do Sv. Jakoba, vrha nad Topolom. Nov mejnik. Zgoraj napisano nima posebne kronološke vrednosti, pa tudi ni ravno neko čtivo, ki te potegne, da ne moreš zaspati od štirih zjutraj, a nekje je potrebno začeti, ponavadi je najbolje na začetku. Moja kolesarska pot je nato sestavljena iz bolj ali manj dolgočasnih krajših izletov, ki so se občasno prelevila v etapo Ljubljana – Vršič - Nova Gorica - Logatec, Maraton Franja in sicer petkrat, nočni kronometer iz Naklega domov, romanje v Medžugorje, enkrat bo dovolj, enodnevni izlet Ljubljana – Kamnik – Logarska dolina – Pavličevo sedlo – Jezersko – Ljubljana, pohajkovanje Kranjska gora – Vršič – Mangart – Korensko sedlo – Kranjska gora, ter druge za katere nisem našel, ne omembe vrednih pripetljajev, ne časa, da bi o njih pisal, bodo pa ostala zapisana, dokler jih ne bom pozabil, če jih že nisem.
Prve ne pozabiš nikoli, pa naj bo to, cocta, smola, zaljubljenost, driska ali daljša kolesarska etapa z začetkom v Ljubljani in ciljem nenadejano v Logatcu. Verjetno bi težko uganil, da na njej nisem bil sam. Zato je prav, da omenim, da je z mano bil Damjan. Taisti Damjan, ki je bil najšibkejši člen društva ACM, taisti, ki je bil Brutus, ko bi moral obiskati nogometno tekmo, taisti, ki je preprečil, da se prva etapa ni končala v Ljubljani ampak v Logatcu. A pojdiva bralec lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Kljub temu, da Damjan živi v Kranju sva se srečala na Smledniku, zaraditegadel da bi bila pot za oba enakovredna. Pot sva nadaljevala zame naprej, zanga pa nazaj v Kranj. V svoji neizkušenosti sem takrat na svojih podvigih nosil seboj zmrznjene snikerse, marse in podobne čokoladice. Dasiravno so bile čokoladice v stanju, ki ga ima voda pod nič stopinj Celzija, to ni preprečilo, stopljene čokolade, ki se ti prilepi med prste, okoli ust, na dres ... Brez omembe vrednih zapletov sva dospela v Kranjsko goro, se okrepčala s kosilom ob jezeru Jasna, ter nato s polnim želodčkom pečenega krompirja in dunajskih zrezkov napadla prelaz Vršič. Časovnega rekorda vzpona na prelaz nisva podrla. Naj vrže kamen vame vsak, ki bi na prelaz lahko letel noseč poleg svoje teže še pol kile krompirja in nekaj manj purana. Noč se spušča v Betlehem, gre božična pesem. Noč se je pa tudi oni dan spuščala, ko sva z Brutusom kolesarila proti Bovcu. Šotorov s seboj nisva vlekla, zaradi mojega blefiranja, da bova že prespala pod kakšnim kozolcem. Kozolcev na oni strani Vršiča ravno ni v izobilju, tako kot ni v izobilju dežja v puščavi. Tako sva bila kot mrož na kopnem. Plan žnj je bil, da se utaboriva na prvem primernem kraju. Kraj kamor sva nato pozno tisto noč položila glavo je ležal ob Soči in je bil nekakšen piknik plac. Kot bi trenil sva zakurila ogenj, hitrost gre pripisati že ob ognjišču zloženim drvom. Hrenovke so bile zažgane prej kot bi si mislil in so utrujena kolesarja kar prosile, da jih čim hitreje pospravi. Nočnemu kopanju v Soči sva se v širokem loku izognila. Razlogov je več, kot ima mačka uši. Prvi je očiten, Soča ravno ne slovi po prijetni temperaturi. Drugi, nočno kopanje v Soči ni niti pod razno romantično. Tretji, higienske razmere s v enem dnevu kolesarjenja ne poslabšajo drastično. Tako sva si le umila zobe in legla na cerado zavita v spalke kot jabolčni zavitek. Spala sva bore malo, zaradi vlage, neprestanega žuborenja reke, skrivnostnih zvokov, ki so prihajali iz gozda in mraza, ki se je vztrajno zažiral v najini spalki ter počasi načel naju sama. Damjan je imel vsega dovolj in je šel okoli petih zjutraj na jutranji tek, da bi se malo pogrel. Meni je spanec pomenil več, tako da sem bil pripravljen zanj tudi zmrzniti. Ura se je bližala šesti, ko zaslišim Damjanov glas:"Ej pazi en gre, en avto se nama približuje!". Omotičen zaradi vseh nadlog, odgovorim naj me pusti na miru in, da koga briga avto. Izkazalo se je, da avto le ni bil tako nedolžen, saj je v njem bil čuvaj Triglavskega narodnega parka. Bralec ti mogoče že veš, midva pa sva se delala neumnega, da ne veva, da je prepovedano takole taboriti. Čuvaj nama je zagrozil z globo tedanjih dvajsetih tisočakov tolarjev. Malo prestrašena, sva mu dopovedovala, da naju je ujela noč in da sva bila zaraditegadel nemočan, ter da sva se utaborila na prvem primernem mestu. No čuvaj je bil usmiljen, kot usmiljeni Samarijan, kajti po krajšem pregovarjanju se je odpeljal naprej. Dodobra zbujena, sva pozajtrkovala, spakirala in krenila proti bližnjemu Bovcu. Kar nekaj kilometrov sva naredila, ki niso vredni omembe. Kobarid sva pustila že daleč za nama, ko je Damjan začel nenadoma zaostajati. O vzroku pa naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar