O Mavričarjih, Aligatorjih, Portorožu in počitnicah II

Mmmmmm, morje, sonce, sol, trava, mivka. Otrokom se kar iskrijo očke. Aligatorji pa jih komaj zadržujemo na obali, se ve, da ne brez razloga. Mazanje otrok z mavžami, saj ne vem, ali za, ali proti soncu, je nujno. Namreč strokovnjaki vejo povedat, da je sonce v teh krajih v juliju in avgustu najmočnejše. Minister pa opozarja, da prekomerno sončenje povzroča raka. Gledajoč raka v morju, ga hočem pokončati, saj je on kriv, da se je potrebno koliko mazat. Spominjajoči bralec prejšnjega prispevka ve, kakšna je bila moja skupinica Delfinčki v resnici. Da bi vsaj malo omilil njihovo prosto gibanje po celotni plaži, ki je bilo podobno gibanju atomov vodika v jeklenki, sem se odločil, da bomo do morja ali pomola hodili v enojni koloni. Tako smo se transformirali iz atomov vodika v race. Izgled skupine je bil sicer šolski, je pa zadostil potrebi Aligatorja, da svojih piščančkov ne lovi po lokalih, sosednjih drevesih, marelah, toboganih in kar je še otroškim očem vidnega in njihovim nogam dosegljivega. Večji del časa sem se zadrževal na pomolu, ter štel Delfinčke, race in atome vodika. V bistvu je šlo kar za neskončno while zanko štetja, ki je računalnikarjem dobro poznana. Tako je šlo iz jutra v večer, iz dneva v novi dan. Ne meneč se za utrujenost, so se po kopanju otroci zapodili še na guncala in igrala. Na srečo se mi ni bilo potrebno igrati zraven. Po plaži so se bližnjemu sladoledarju zaiskrile oči v obliki $$, kajti gotovo smo mu povečali prodajo za polovico stotice procentov skoro vsaki dan. Meni pa ni bilo preveč do sladoleda, sem ga okušal samo vsaki drugi dan. Mnogo lukenj prostega časa smo zapolnili s petjem in kazanjem pri vedno istih treh pesmih. Občasno pa smo odigrali kakšen bajs, se oproščam, bans. Kdor me vsaj količkaj pozna, bo vedel povedati, da jaz v tem nisem užival, o ne, prav nasprotno, matral sem se tako, kot da bi me po hrbtu pod mikico srbela sol morja. Zajec tiči v grmu, ki mu pravim koordinacija gibov in petje, nista ravno moja odlika. Še vsakega posebej težko izvajam, obe stvari na enkrat mi pa sploh ne greta od ust, nog in rok. Tako sem bil pri vsaki pesmi, pri vsakem bansu, štiri takte prepočasen, moji gibi pa so bili podobni, valovanju koruze v vetru. Gotovo bi bil idealen za film Mission: Impossible, kjer bi bila moja naloga zapeti in odplesati pesem Mavrica. Pa še tako brez pomena se mi zdijo, ampak to je čisto subjektivno mnenje, ki ga ne bom nikomur povedal. Verjetno je to neka skrita travma iz otroštva. Tako boš bralec razumel, zakaj mi bansi niso pri srcu in če se je le dalo sem se jim izognil, z blefiranjem, da delam nekaj drugega strašno pomembnega. Pravo nasprotje pa so bili otroci, ki jih koordinacija vsega prej naštetega ne dela težav. Latinci bi rekli non solum sed etiam, tudi uživali so v njih, ter jih prepevali še pred spanjem in to je važno. Uuuuu, tele že dolgo nismo, pri mastercardu bi rekli neprecenljivo.

Izjava tedna je brez natečaja postal sledeči pregovor:"Bolj kot je kuharca stara, bolje kuha,". Ne vem zakaj kuharca, ki je to slišala ni vzela za kompliment. Ugibam, hakeljc leži v obeh stavkih zgornje povedi. Verjetno si je kuharca razlagala zgornjo poved takole, ali ne kuha dovolj dobro in ko bo dovolj stara se bo to spremenilo, ali pa sicer kuha odlično, kar privede do tega, da je stara. Resnica je bila žal taka in to je splošno mnenje in ne moje, da je bila kuharca stara in ni znala kuhati, dasiravno se jaz nad njeno kuhinjo nisem pritoževal. Je že res, da je bilo vse zabeljeno z oljem, bolj kot so bati v motorju, ampak moja misel je, da brez maže se še čevelj ne obuje. No, pa pustmo kuharco in njeno kuhinjo stat. Dvakrat smo imeli Aligatorji zvečer prosto. Kjer sem lahko ponovno doživel sceno s plesočim debelim parom Nemškega porekla, ter duetom na sintiju in kitari, ki pojeta Paloma Adieu. Jupi, sreče zvrhan koš. Omembe vredni so še popoldanski počitki ali meditacija Aligatorjev, ki si ju privoščimo tu pa tam. Za meditacijo je najprimernejši prostor kor v cerkvi, kjer gre človek lahko sam vase in je odmaknjen od radovednih pogledov soljudi, Bog pa, ki vse vidi in ve, pa s tem nima problemov.

Pravilo, ki je bil otrokom predstavljeno in je prepovedovalo tuširanje v hiši, je bilo med otorci dobro sprejeto. Sicer tega niso pokazali na zunaj, da ne bi bilo preočitno in bi ga zaradi tega mogoče ukinili pa vendar. Ob večerih, ko sem se kot dežurni Aligator sprehajal po sobah fantov, sem še posebno čutil njihovo brezbrižnost. Še posebno je bilo to izrazito pri tacah, ki so molele ven izpod rjuh. Črne so bile kot premog, ampak fantov to ni motilo. Ne bom pretiraval, to pravilo je bilo edino, ki so se ga dosledno držali, pa sploh vedeli niso, da se ga. Naziv legende, tedna, ki ga podeljujem tokrat jaz, je bil najmlajši Delfinček. Utemeljitev sledi. Prav vsakič si je nehoteč oblekel mikico narobe, tako da je imel listek na zunanji strani. Absolutno pa je zmagal v primeru, ko si je hlače dal gor tako, da je bil listek na zunanji strani, ter štrikci za zavezat na riti. Med drugim in tretjim ga tudi ni pretirano motilo, če je ob menjavi kopalk zajel v sveže kopalke kup zemlje ali trave. Sicer videč to, se nisem preveč sekiral, tolažeč, če njega ne moti tudi mene ne. Tako resno razmišljam, da bi dal na občnem zboru predlog, da se to pravilo prepovedi tuširanja ukine. Vsa moja brezbrižnost je izginila za hip v četrtek, ko se mi je taisti Delfinček meni nič tebi nič polulal na armafleks. Sam sebe sprašujoč, s čim sem si to zaslužil, ne vedoč ali bi se smejal ali jokal, sem armafleks spral v morju. In zadeva je bila sanirana.

Verjetno se sploh ne zavedam koliko truda, energije, časa, dela so in še vlagajo v tole počitnikovanje tisti, ki so in še vodijo celotno zadevo, se trudijo, iščejo sodelavce in prostovoljce, ter poskrbijo, da tole počitnikovanje zariše vsaj 150 otrokom vsako leto veselja na obraz in posveti iskrico sreče v njih očeh, ob dejstvu, da v nasprotnem primeru, ne bi nikoli videli morja in doživeli njegovih radosti. Zato hvala vam in Bog vam povrni.