Še dobro nisem doma opral cunj z Murterja, me je pot vodila naprej v Portorož, kjer vsako leto počitnikujejo Mavričarji. Gredoč lepo po vrsti bom opisal, kako sem tudi jaz letos pristal tam. Če vzamemo v zakup, da nekateri dogodki in pripetljaji bolj ali manj vplivajo na človekove odločitve, je moj pristanek tam dokaj logičen. Davnega leta, tako davnega da se ga ne spominjam več, me je sošolka povabila kot animatorja - Aligatorja, da se jim pridružim v Portorožu na počitnicah, kjer bomo pazili otroke. Takrat sem ponudbo zavrnil. Bilo je konec letošnjega junija, ko sem taisti sošolki poslal sms, da sem se letos odločil, da jim lahko pomagam, če so moje družbe še veseli. Ne vem zakaj, ampak očitno jo je bila oz. so jo bili. Razlogi za tako nenaden preobrat v toliko letih tiči zasidran globoko v meni in tudi največji bager se ne bo dokopal do njega. Zaradi skrivnostnosti vzroka zakaj tak zasuk, ki ga nosim v sebi, bo izvedela samo dotična oseba, ki s počitnicami nima neposredne povezave. Ostajata sicer še manj pomembnejša vzroka. Prvi je, da možnost spoznati nove ljudi. In mi to predstavlja izziv, kajti moja zadržanost mi to večkrat kot ne onemogoča. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna. Drugi razlog tiči v sosednjem grmu. Sklepajoč, da je delo z ministranti podobno, sem skušal svoje večletne izkušnje in talente ponucati še kje.
Prvi šok, ki sem ga doživel je, ko sem izvedel, da so se priprave za Aligatorje začele že spomladi, ali celo pozimi, ko sem jaz še spal zimsko spanje. Zaradi tega del, mi je tudi kopica mailov zadnji dan pred odhodom, ki smo jih bili deležni predstavljajo tančico skrivnosti, kar naju privede do drugega šoka. Namreč Mavrične počitnice so popolnoma nekaj drugega kot počitnikovanje na Murterju z ministranti sploh, če se odločiš takole na horuk. Glavna razlika tiči v tem, da na Murterju sodeluje bolj ali manj stalna ekipa, ki komunicira skoraj s pogledi, ter število otrok je znatno manjše. V Portorožu je ekipa manj konstantna in zato, je potrebno več besed nameniti organizaciji in pravilom, ki so mene novinca in padalca šokirala. Da 50 otrok niti ne omenjam. Tako sem v nedeljo pred odhodom v Portorož dobil kopico mailov z bolj ali manj pomembnimi informacijami, ki so mi nagnale strah v kosti, kajti navajen sem bil sprotnega organiziranja in odločanja, ne pa da ti povejo skor kdaj greš lahko na stranišče. Kljub temu, da me je to skrbelo in se nisem našel v zgoraj omenjenem načini dela, sem se zavedal, da je to edina pot za tolikšno skupino ljudi, da dokaj normalno funkcionira. Tako sem na uvodnem sestanku v Portorožu komaj sledil vsem bolj ali manj pomembnim detajlom, o katerih smo se pogovarjali precej dolgo. Če se izrazim malo špartansko je bil sestanek tako dolg, da se na koncu sestanka nisem spomnil, o čem smo govorili na začetku. Tako sem dan ali dva imel krizo, ki sem jo bojda dodobra skrival. Še isti dan pozno popoldne so prišli otroci, ki so mi zarisali nasmeh na obraz. Vsak Aligator je za na plažo dobil skupinico otrok, ki jih je moral paziti. Tako je bila moja skupinica imenovana Delfinčki, daleč najživahnejša, najnagajivejša, najigriva, najskakalno razpoložena, najtežje vodljiva, ter posledično meni pisana na kožo, kajti spominjali so me na ministrante. Lahko bi rekel, da smo bili mali uporniki, navajeni delati ravno obratno kot se jim reče. Za obrazložitev naj omenim, da je ena izmed mojih lastnosti pač taka, da več kot imam svobode bolj sem krotak in inverzno manj je tega bolj sem nesrečen. Poleg strašanske zaspanosti, ki sej jo čutil na prvem večernem sestanku, se spomnim, da smo mnogo časa namenili jedilniku in kuharici. Spat smo odšli zelo pozno računajoč dejstvo, da je bilo vstajanje ob 7.00h. Misija nemogoče je bila, da bi se na jutranji molitvi zbrali ob predvidenem času. Tako smo začeli več kasno.Ura je skoro bila že pol osmih. Navkljub nauku, ki smo se ga naučili prvi dan, se je takisto zgodilo v sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo. Toliko besed sem namenil zamujanju zaradi tega del, ker sta dve moji značilnosti sledeči točnost in ljubezen do spanja. Ampak ne bomo delali iz komarja kita. Zanimivejši del jutra so bile lutkovne predstave za otroke igrajoč od Aligatorjev. Za otroke so imele predvsem moralno vrednost, Aligatorjem pa so predstavljale zabavo ob jutranji uri. Začuda, so se otroci zapomnili moralni nauk vsakega dne, tako da so lutkovne predstave zažgale.
Premik na plažo dobrih 60 ljudi je zahteven projekt, ki vzame precej časa. V osnovi gre tako, da so vsak dan dežurni štirje Aligatorji. Dva čakata otroke na dvorišču, dva pa jih podita iz sob na dvorišče. Obvezni pripomočki, ki jih morajo imeti otroci sabo so dvoje kopalk, posebna čepica, ki jo otroci dobijo na počitnicah, armafleks in pol litra vode. Kot najnovejši član sem dolgo mislil, da je namen čepic zaščita pred soncem. Odpirajoč debato s še enim soaligatorjem je privedla do zaključka, da so čepice namenjene tudi lažjemu razpoznavanju otrok. Tako kot trakci zavezani okrog nog, ki so namenjeni sledenju otrok v vodi. Seveda je možno to le, če otroci plavajo z glavo pod vodo in nogami nad. Prav tako je seveda možna detekcija otrok stoječih na obali. Entropija formacije hoje otrok in Aligatorjev je znatno manjša v primerjavi z ministranti. Kajti v nasprotnem primeru bi bilo nemogoče obvladovati petdeset otrok med hojo. Ko se takole dobre pol stotnije ljudi premika skozi Portorož je promet praktično onemogočen, tako za pešce kot kolesarje, ter naključno sedeče v lokalih. Zaradi utečenosti postopka je prihod na plažo za skupino dokaj neboleč za okolico.
Se nadaljuje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar