O državljanski dolžnosti

Ničesar se bolj ne povezuje z državljansko dolžnostjo kot prav oddajo svojega glasu na dan volitev. Slednjo povezavo se rado sliši predvsem iz ust politikov, v pismih naših škofov, ter bolj politično zagretih sogovornikov. Meni se je že od nekdaj ta povezava zdela precej tuja, tudi zlorabljena, izrečena nepremišljeno, brez argumenta. Navkljub nestrinjanju in nelagodju ob poslušanju populističnih parol in puhlic nisem mogel pravilno ovrednotiti svoje drže in prepričanja. Sedaj jo lahko. Naj tokrat misli besede postanejo.

Naj se berejo moje besede še tako utopično, tako načelno, tako neživljenjsko, stojim za tem kar pišem. Tudi če je moje videnje utopično. Tu pri določenih pogledih jaz ne zmorem sklepati kompromisov. Ja se pozna, da sem računalnikar. Je enica ali pa ničla. Ni srednje vrednosti. Stanovitnost šteje.

Moj prvi pomislek je, da nekateri mislijo, da ni jasne opredelitve kaj je volilna pravica. In skušajo s to manipulacijo zavajti. Najprvo pomislim, da je kot že besedna zveza pove, iti volit pravica. Kakor pa jaz zastopim, ni nujno, da vse pravice uveljavljaš. To vedoč so nekateri začeli besedo pravica spreobračat, ter trdijo, da je iti voliti dolžnost. Tukaj pridem do protislovja. Ker nisem pravnik je možno, da sem se pri svojem sklepanju uštel, gre pa takole. V ustavi Republike Slovenije v delu, ki govori o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, se bere 43 člen, ki pravi:"Volilna pravica je splošna in enaka. Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen. Zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci,". Kakor koli se trudim in obračam črke težko najdem pri nekaterih tako jim drago besedo dolžnost. Argument da vsaka pravica nosi dolžnosti, pri meni še ne vzdrži, dotlej ne dokler ne bodo dolžnosti v ustavi zapisane. Tako mi ne ostane drugega, po črki zakona je volilna pravica pravica in ne dolžnost. Se pravi oditi na volišče je možnost in ne nujnost ali obveza.

Zdaj pa pride na vrsto kamen spotike in črka pohujšanja. Postavlja se mi vprašanje:"Kako pravilno zastaviti in ovrednotiti oddajo glasu na volitvah, da ne bo zmede, nesporazumov in zlorab?". Zame možnost oddati glasu na volitvah ni ne pravica, ne dolžnost, je privilegij. Verjamem, da si privilegij zasluži le tisti, ki dosledno izvaja dolžnosti. Le tak človek, ne bo zlorabil privilegija. Razmišljam takole. Ako pustim ob strani dolžnosti, ki niso zapisane, jaz kot državljan še vedno čutim določene dolžnosti do države v kateri bivam. Ker pa niso zapisane, tiči problem v tem, da se od človeka do človeka dolžnosti do države razlikujejo, ter so težko merljive. Zarditegadelj si lahko vsak izbira katere dolžnosti in kako vestno, ter kako dosledno jih bo izvrševal. Kaj pa menim, da so moje državljanske dolžnosti?

Prva moja dolžnost je, da spoštujem ljudi, ki prebivajo v naši domovini. Koliko sem pripravljen storiti ekstra? Npr. če je kdo ranjen in potrebuje pomoči, se ustavim ali si mislim, bo že kdo drug priskočil na pomoč. Spoštujem starejše, pa ne zato ker bi to moral, ampak ker vem, da jih vse boli in so že sami sebi v nadlogo? Ali v vrstah vidim samo sebe in kako se bom čim bolje pregužval naprej, ali spustim tudi koga predse? Pridržim vrata? Očistim prehod in pločnikih snega, ali se hudujem rajši nad komunalo, kako so že spet nesposobni? Na kratko kaj storim za sočloveka, da bi mu bilo življenje v domovini prijetnejše?

Na drugem mestu je spoštovanje zakonov, ki niso v nasprotju z mojimi katoliškimi prepričanji, ali če se izrazim bolj splošno, niso v nasprotju s človeško etiko. Na tem mestu bi izpostavil pošteno plačevanje davkov. Se bojim, da bom imel največ težav ravno s tem, kako ne obrniti črko zakona sebi v prid in posledično ne gledati na lastno dobro, temveč na dobrobit države v kateri bivam. Torej spoštovanje zakonov četudi niso meni v prid, ter me prikrajšajo za kakšen evro. Bom zmožen tolikšne načelnosti? Drugi izpostavek je, držanje se cestno prometnih predpisov. Tu lahko najdem presek s prvo dolžnostjo spoštovanja v Sloveniji bivajočih ljudi. Kako spoštujem ljudi, če jih z občasno vožnjo, ko se ne držim predpisov, ogrožam? Je res tistih 10 km/h preveč sprejemljivih? Je kozarček preveč in volan pred seboj res izkaz odgovornega državljana?

Tretja moja dolžnost je skrb za domovino. Najprvo mi na pamet pade skrb za okolje. Koliko sem privaljen storiti, da bo Slovenija manj onesnažena? Ali vsak opravek naredim z avtom? Ali se mar potrudim in tudi, ko pade stopinja pod znosno mejo, še vedno sedem na kolo in se odpeljem v mesto? Mar doma varčujem in ugašam luči po sobah v katerih nisem trenutno prisoten? Ugašam računalnik, ko ga ne rabim? Ločujem odpadke - zbiram plastiko, papir, steklo, ter jih ločeno odvržem v embalaži primerne smetnjake? Ali vse roma v isti koš? Kako je pa s hrano? Jo nakupujem, ko imam velike uči? Ali skušam oceniti koliko jo bom pojedel? Mar se ne kaže spoštovanja tudi s tem, da hrane ne mečemo stran? Mar ni to zank moje arogantnosti? Želim se naučiti ekonomike - gospodarnega ravnanja s dobrinami, ki mi jih je preko države namenil Bog. Se zavedam, da je vse to dar in ne moja last?

Pod četrto dolžnost spadajo vse ostale, ki sem jih trenutno izpustil, jih bom pa tekom časa spoznal za koristne in krepostne.

Tako sem naposled prišel do volilne pravice in privilegija. Smatram, da smo človek, ki izpolnjuje zgoraj naštete dolžnosti, ter tiste, ki sem jih pomotoma izpustil, ima dovolj stanovitnosti in preudarnosti, da je zmožen oddati svoj glas. Samo oni, ki dovolj "ljubi" domovino, da je pripravljen storiti kaj več kot mu veleva črka zakona, ali ki je pripravljen tudi v svojo škodo spoštovati zakone, je lahko privilegiran. Dotlej je pa vsaj nesmotrno metati bisere svinjam; v isto škatlo metati glasovnice volivcev, ki spoštujejo državo in tistih, ki tako samo govorijo in vzklikajo:"Voliti je dolžnost!", a ostale dolžnosti vsaj slabo, ali pa sploh ne izvršujejo.

Da pa slučajno ne bo izpadlo naduto ali prišlo do nesporazuma, bolj ko razmišljam o zgornjih besedah, manj sem prepričan, da mi volilni privilegij pripada. Kaj pa tebi?