O fantih z vasi - šranganje

Od kar pomnim so se poroke godile na soboto. No, poleg sobot se ima človek željan poroke možnost državno poročiti tudi v sredo. V poštev pride predvsem pri tistih, ki bi radi v soboto imeli samo cerkveno poroko, ter pri tistih, ki si s poroko ne želijo uničiti vikenda, kot je v enem od svojih krajših razmišljan prišel do zaključka takrat in trenutno še vedno poročen šrangar. Preden nas in našo vas obtožiš herezije ljudskih šeg, naj opravičim naša dejanja z obrazložitvijo, da so pri nas v Dravljah lahko šrangarji tudi poročeni gospodje in ne tako kot je bil v preteklosti običaj, da so bili to lahko samo neporočeni fantje. Zaradi potencialne zanimivosti samega razmišljanja ga objavljam po svojem spominu:

Res ne vem, kako se ljudem ljubi ločiti. Namreč jaz tudi če bi si želel ločiti, me že misel, na vso birokracijo, ki jo je potrebno prestati ob ločitvi, mine da bo to storil. Poleg tega se mi za poroko zdi škoda še enega vikenda, ki je zaradi nje uničen. In če bi se po ne vem kakšni smoli, moral še enkrat poročiti, bi se zdej gotovo v sredo. No fantje, sej to pa veste, da ženska poroko doživi, moški jo pa preživi.

Z lupo bi moral človek iskati skupino, v kateri bi bilo toliko nagajivosti, pozitivne privoščljivosti, nenegativne opravljivosti, ter želje po zagosti ženinu, da si bo svojo šrango zapomnil do konca svojih živih dni in mogoče še kakšno časovno enoto v vicah ali nebesih. Praktično ista skupina, ki se zbere za mlaj, se dobi tudi četrt ducat krat že pred samo poroko, da pripravi šrango. V nasprotju z običajem naših dedov, je pri nas ideja šrange sledeča. Za vsakega se pripravi edinstvena šranga, na temo njegovih znanj, še bolj pogosto pa neznanj. Vse skupaj se zavije v zgodbo, z določenimi nalogami, ki jih mora ženin prestati. Ker jih ponavadi ne opravi zadovoljivo, mora plačati. Seveda se mi potrudimo, da mu delo kar se da otežimo in postavimo take standarde, ki jih ni moč navadnemu ženinu doseči, če ni ravno superman. Prav tako smo v nasprotju z našimi dedi glede denara. Ponavadi ga v obliki darila vrnemo, takrat že mladoporočencema. Se nam pa oddolžita v prihodnosti tako, da nas povabita na pico.

Nekaj naših najbolj zanimivih utrinkov šrang je gotovo vrednih ovekovečenja in zapisa. Najprvo je šranga, na kateri nisem bil prisoten zaradi svoje mladosti. Kroži pa o njej legendarna zgodba, ki je že skoraj mit. Svojo prisotnost si je v hiši slavnih pridobila zaradi naloge, pri kateri je moral ženin s pancarji in s smučkami na nogah držeč se za blatnik od Renaulta štiri ali po domače katrce, smučati. V anale gre tudi šranga pri kateri smo precenili svoje zmožnosti in je edina neuspela šranga. Namreč takratni ženin je zaradi osamosvojitvene vojne pobegnil iz JLA. Lait motiv celotne zgodbe je bil, da mora ponovno prestati urjenje v JLA. Tako smo na licu mesta postavili vojaške šotore, se oblekli v JLA uniforme naših očetov, ne vem kje zvohali vojaškega oldtajmerja, naredili strelišče in frizerja. No, tu se je zataknilo, ko smo mu hoteli malo skrajšati zalisce, ženinu ni bilo po volji naša interpretacija vojske, tako da je bila šranga še siti hip končana. Žal prvič in upam, da zadnjič neuspešno.

V anale zaradi šrangarske hudobije gre tudi sledeča šranga. Lait motiv je bila igra v obliki monopolija. Namesto kocke, se je vrtelo kolo. Na njem so bile naloge in za koliko se lahko pomakneš naprej. Tekmovalcev za nevesto je bilo več, ki pa so odpadali kot zrele hruške. Ne bom povedal, da je bilo kolo goljufivo, do te mere, da smo šrangarji kontrolirali kje naj se ustavi. Na koncu sta kot po naključju, če verjameš v palčke, ostala v igri samo še ženin in bivši fant od neveste. Ženin je oni bot res imel smolo in šrangarje, ki niso bili na njegovi strani, kajti na koncu je prvi v cilj prišel nevestin bivši fant. Ženin je moral precej plačati, da je podkupil sodnike in s pomočjo podkupnine prišel do neveste.

V Valvasorjevi knjigi Slava vojvodine Kranjske, bi si gotovo tale šranga zaslužila mesto v njej, če bi bil Valvasor ravno pri njenem pisanju. Ne bom navajal povodov in vzrokov, zakaj smo se odločili, da bomo za dotičnega ženina pripravili sodni postopek. Tako smo teden pred njuno poroko, po vseh mogočih mestih izobesili tiralico za njim v stilu divjega zahoda. Med drugim se je tiralica znašla v službi od neveste, ter seveda tudi pri ženinu. Bojda so bili sodelavci tako navdušeni, da je iz ene kopije hitro nastalo miljavžnt tiralic, ki so visele po pisarnah sodelavcev. Tiralica je bila tako resnična, da sem ujel pogovor med dvema vernikoma, ki sta po maši ravno brala tiralico. Eden je drugemu zaprepadeno govoril:"Ti, njega pa poznam (ženina). Kdo bi si mislu, da je tak. Vedno me je lepo pozdravu. Tko fejst fant se mi je zdel. Zdej pa tole!". Šranga je na kratko potekala takole. Ženin obsojen na zapor je moral opraviti določene naloge. Ravno je še hotel plačati zadnjo globo preden bi prišel do neveste, ko smo ugotovili, da je pravi denar ponarejen. Se pravi denar je že bil pravi, ampak šrangarji smo rekli da ni. Hop, ženin je bil ponovno v zaporu. Tako se je prvič zgodilo, da je morala nevesta plačati za ženina in ga tako rešiti večnega pogubljenja.
Tudi druge dogodivščine in prigode so bile, ki pa niso našle prostora v tem zapisu. Te bodo ostale zapisane v naših srcih, ko se bomo kot dedki ob dolgih zimskih nočeh spominjali, kaj smo počeli in se ob tem še vedno nasmehnili.

Poznavajoč hudobijo šrangarjev me vedno bolj obdaja in navdušuje misel, da bi po nevesto odšel v sosednjo vas. Se strinjaš bralec, mar ne?