O jakni, telefonu, supergah in Inzaghi ruzačku

Navadno ima vsaka stvar svoj rok trajanja, pa naj bo to macola, fižol v konzervi ali guma na avtu. Do tu vse lepo in prav, če se njen lastnik ne naveže preveč nanjo, dasiravno je predmetu uporabe že davno potekla licenca. Pa zamenjaj besedo lastnik z Janezom in ti bo bolj jasno o čem bo tokrat tekla beseda.

Kot že veš iz prejšnjih mojih razmišljanj sem bil tudi jaz v srednji šoli. Ravno v onem obdobju sem kupil ali dobil v dar določene zadevice, ki še dandanes dobro služijo svojemu namenu. Na enem izmed svojih potovanj v Kanado (naglas na drugem a), ko sem bil v drugem letniku gimnazije, sem dobil v dar od mame sivo jakno znamke Timberland. Tempi passati in jakna mi je prirasla k srcu. Najprvo je bila to takmašna jakna, zob časa pa jo je tako načel, da je primerna po nekaterih ocenah le še za v pokoj, po moji pa mi bo še nekaj časa dobro služila. Zadosten in potreben pogoj, da se navežem na določeno zadevo je, da dobro opravlja svojo funkcijo in je kukr tok spodobne forme. Združeni v eno dobim zmagovalno kombinacijo. Mojo jakno odlikujejo ravno pravšnje mere, tako da se kot ulita prilega mojemu telesu. Tudi barvna kombinacija zdaj že izprano in umazano sive me pomirja. Notranji žep na srčni strani služi naravnost prfektno zaradi česar je bil sešit. Vanj lahko stlačim denarnico, kar je posebno fajn na potovanjih, ko je zaradi varnosti na nepovabljenim očem skritem mestu. Ker mi jo do sedaj še niso ukradli (tok, tok po lesu), je to moj mali prenosni sef. V primeru dežja jakna ne premoči. Po vseh mojih zahtevnih standardih je tale jakna dosegla visoko število točk. Seveda ne gre brez enega minusa, ki se pa hitro spremeni v plus. Žal in na srečo ima malo smotano narejen krogelc, tako da mi piha za vrat. Gotovo se sprašuješ kje je tukaj plus točka. Zaradi tele nevšečnosti moram nositi v pozni jeseni in zgodnji pomladi šal, ki pa ni katerikoli, ampak je prav poseben saj nosi in vsebuje barve meni nadvse dragega nogometnega kluba A. C. Milan.

Dolgo časa nisem imel prenosnega telefona. Zaradi svoje trme sem se upiral splošnemu trendu, daga ima vsak. Moje omehčanje se je zgodilo na zadnjih počitnicah v gimnaziji, ko mi je znanka iz Dravelj zrihtala delo na Mobitelu. Časa je bilo na pretek, da sem se pustil in sem se prepričal o uporabnost in koristnost take zadevice. Tako sem del svoje plače namenil za moj prvi mobilni telefon Nokia 3330. Verjetno ti ni težko ugotoviti bralec, da svojo Nokijo še zdaj s pridom izkoriščam. Prikupila se mi je s svojo preprosto zasnovo in za oni čas nadvse lepo oblikovano zunanjostjo. Dasiravno bi nekateri v tem času zamenjali že najmanj 3 telefone, jaz še vedno ostajam pri svojem prvem. Ima vse kar od telefona pričakujem in tri četrt stvari preveč. Popolnoma mi zadostuje možnost klicanja in prejemanja klicev, pošiljanja kratkih sporočil, ter vedno bolj občasnega igranja kače in fižolčkov. Glede praktičnosti jo odlikujeta dokaj dobra robustnost in odpornost na udarce. Dodatne tri točke pa dobi zaradi svoje ta najtabolše tipkovnice, kar sem jo imel kdaj možnost preizkusiti. Prav tako je že od vsega začetka melodija za klicanje naštimana na Fratelli D' Italia, ki je kar moj zaščitni znak, skupaj s profilom poimenovanim Agent 007.

Med zadeve kupljene v gimnaziji, bolje rečeno pradavnini, spadajo tudi superge podjetja Converse. Žnjimi sem prehodil že ničkoliko kilometrov najsi bo v soncu, vetru, dežju ali snegu. Leta izkušenj so me naučila, da za sneg in dež niso najbolj primerna. V moj spomin se mi bodo zapisala predvsem zaradi svoje trpežnosti. Niti pa ne bom omenjal dejstva, da se še vedno po vseh teh letih tako zelo lepo prilegajo moji nogi. Nadalje se zaradi svoje sive barve lepo skladajo z jakno. Žal je tudi njih načel zob časa, tako da se je namembnost spremenila iz tahmašnih v za vsakodnevna opravila okoli hiše.

Moje hvalospeve zame najboljši devetici vseh časov si že bral. Če slučajno še vedno ne veš, bo na nek način tekla beseda o Inzagiju. Najprvo naj povem, da ne maram praholovcev. To so vsi mogoči spominki, ki jih je moč kupiti na potovanjih. Rajši se zatečem k bolj uporabnim spominom. Za moje potovanje v Rim, ko sem bil še na pol golobradi in bolj mozoljast mladenič v drugem letniku gimnazije, sem si tam v spomin kupil ruzaček. Da pa ne bo pomote to ni navaden ruzaček. Je prov poseben in mogoče celo najljubša antikviteta v moji celotni zbirki. V nasprotju s prejšnjimi, ga ne krasi visok estetski nivo, nima praktične vrednosti pred ostalimi podobnimi produkti, a ima nekaj neskončno več in to je obliko dresa takrat še Juventusovega Inzagija. Določenih stvari sploh ne moreš, da jih ne bi takoj vzljubil. To je bila ljubezen na prvi pogled. Dolgo me je spremljal na vsakodnevnih pohajkovanjih s kolesom po domačem hribovju, a sem ga skril pred rjo časa v omaro in ga imam samo še za posebne priložnosti. Inzaghi je prestopil k Milanu, a ruzak je ohranil svoje namembnost in dostojanstvo. Ja, tale ruzak je neprecenljiv.

Kaj pa je nauk ali spoznanje tegale pisanja? Eno drži kot pribito. Moje ravnanje odraža, da se še kako strinjam z mislijo, da se delujočih zadev ne spreminja. To pomeni, da nimam posebne želje po spremembah, če to ni potrebno. Pomeni, da ko odkrijem neko stvar, ki mi dobro služi, se jo držim kot klop. Zaraditegadelj sem občasno prikrajšan za kakšno novo fajn stvar. A česar ne veš, ne boli. Oziroma kot bi rekel Ross iz Prijateljev, ko se je začasno razšel z Rachel:"Fine by me!!!!"

Vsaki bot pa me obide žalost in potočim eno solzo, če pomislim, kako bo prišel poslednji dan in se bom moral teh dragocenosti znebiti. Zato že razmišljam hiši slavnih predmetov, ki so mi vrsto let tako dobro služili. Tako bodo poleg mesta v mojem srcu našli prostor tudi v spominski sobi.