O igralski karieri III

Še zadnji prispevek iz moje igralske kariere:

O izletu v London

Rednejši bralec mojih prispevkov je hitro ugotovil, da sem za pravkar pisočega porabil več časa kot običajno. Četudi bi si to želel, ga ne bi mogel napisati bolj zgodaj, saj je nastajal na letališču in v letalu, na vlaku, na ulici in v galerijah ter muzejih, kjer so se tako kot na zaslonu v moji glavi pojavljale besede in ponovno brisale in dodajale nove, kajti zadnji teden sem preživel v Londonu. Naj te bralec opomnim, da je potrebno zaradi konsistentnosti s tekstom, naglasiti London na drugem o-ju. Ako si zadeve ne predstavljaš si lahko pomagaš z mojim starejšim prispevkom in naglaševanjem besede Kanada.

Kocka je padal, je rekel Cezar. Tudi sam bi se poslužil slednjih besed, ker pa nisem imel kocke sem samo sklenil, da se odpravim na enotedensko pohajkovanje po Londonu. Bralec pazi naglas! Trenutno je najhitrejši način potovanja letalo in v tem primeru je bilo prav tako. Po pristanku na londonskem letališču Gatwick, je bilo tudi nastanitev v hostlu, ki se je nahajal v drugi coni, hitro odpravljena. V nasprotju s turisti, ki si najprej v prestolnici Anglije ogledajo znamenitosti kot so Piccadilly Circus, National Gallery, Buckingham palace, Westminster Abby, sem se jaz zapodil proti admiralski križarki H.S.M. Belfast. Večer je minil ob sprehodu ob reki Temzi. Naslednji dan je bil namenjen mojemu veselju za vojaško zgodovino saj sem obiskal kar dva vojaška muzeja Imperial War Museum in National Army Museum. Preostalih šestero dni pa sem namenil bolj civilnim ogledom in znamenitostim mesta.

Za premagovanje večjih razdalj je londonska podzemna nadvse primerna in jo toplo priporočam kot juho premraženemu človeku. Dasiravno si tujec v mestu se je na podzemni težje izgubiti kot ne. Vse postaje in proge so jasno označene. Edini minus slednjega potovanja je, da razen podzemnih postaj in Londonske teme, ki je roko na srce enako kot v Slovenskih tunelih, ne vidiš nič. Slednjo slabost se da odpraviti s pretežnim do oblačnim prakticiranjem hoje po mestu. Vse pomembnejše znamenitosti se nahajajo ob ali severno od Temze in ker tudi razdalje niso prevelike so noge več kot odlična izbiral transporta svojega telesa. Moje budno oko je zasledilo, da Londončani vedno hitijo. Skoraj tečejo. Tako sem jim navkljub normalni hoji predstavljal oviro na poti, ki jo je bilo potrebno zaobiti. Med vožnjo s podzemno domačini radi prebirajo ali knjige ali časopise, ki se jih mnogokrat deli zastonj na vsakem voglu. Malo manj bralno navdahnjeni se kratkočasijo s poslušanjem glasbe iz svojih mp3 predvajalnikov.

Zaradi pomanjkanja vitaminov v telesu sem čutil potrebo po zaužitju sadja. Nič hudega sluteč se odpravim v supermarket. Stojim v vrsti s sadjem v roki, ko ravno tisti hip vstopi skozi vrata človek afriškega porekla. Tudi po nesreči se ne bi zmenil za njegov prihod, če nas ne bi začel vse v vrsti stoječe obsojati na večno pogubljenje in cvretje v peklu. Njegove prevedene besede po spominu gredo takole:"Spreobrnite se, kajti konec je blizu. Kdor se ne bo spreobrnil se bo večno cvrl v peklu. Obsojen je na pogubljenje!". Poslušajoč slednje besede sem si sam pri sebi mislim:"Pa to ni res! Ok, razumem, da vegeterjanci nočejo, da jemo meso in da se jih živali smilijo, sam da mi bodo zdej še sadje prepovedal jest, ker kao trpijo rastline, je pa že višek. In da se bom zarad tega grel v peklu, malo dvomim." Ko pa je začel govoriti, da je samo ena vera prava, sem šele ugotovil, da misijonarji za določeno vero, katere ime mi je brez matranja uspelo preslišati. Tako sem zaradi svoje neposlušnosti obsojen na pogubljenje. Razen, če ni agitiral slučajno za katoličane. Omembe vredno je še to, da se drugi ljudje niso pustili preveč motiti in da jih glasno vpitje možakarja ni vznemirjalo. Prav tako ni nič ukrenil varnostnik v trgovini. Možakar videč, da se z nami neverniki nima smisla ukvarjati je po kakšnih minuti ali treh zapustil trgovino.

One million dollar question je kako pripraviš umivalnik na sliki, da ti posreduje mlačno vodo. Rešitev je trivialna, a ni očitna. Iz pipe, ki je označena z rdečo barvo priteče mlačna voda. Dasiravno nam zakoni vsakodnevne uporabe pravijo, da bi morala biti vroča.

Po napadih ali pa že prej so postali Londončani malo paranoični, če že oni ne, pa vsaj oblasti. Tako sem občutil jaz slovenskega naroda sin, ki mu je tuje nepregledno število kamer na vsakem vogalu in opozorila o kršenju zakona, če pustiš kovček brez nadzora. Na podzemni niso prav nič neobičajna obvestila, ki ti nalagajo sporočiti vsakršno sumljivo vedenje ali zapuščeno prtljago. Prav tako je organiziran kriminal, če brez dovoljenja prestopiš prag House of Parliament-a. Bil sem tudi indetificiran s strani policajev, ker sem ga zvečer slika. Rekla sta sicer, da ni nič narobe, samo, ker je državnega pomena, morata preveriti kdo, da sem. O sumljivosti moje pojave s fotoaparatom za 200 evrov, bi se pa dalo diskutirati.

Še stopničke zame najlepših obiskanih krajev:

• Imperial War Museum
• National Army Museum
• Trafalgar Square
• H.M.S. Belfast
• večerni sprehod ob Temzi od Millenium Bridge-a do Big Ben-a

O postu

Nikoli nisem bil posebno velik prijatelj postnega časa. To bi pripisal pomanjkanju smisla, ki ga nisem našel v odtegovanju mesu, čokoladi, računalniku ali televiziji. Gotovo se boš strinjal bralec, da je stvari, ki niso osmišljene mnogo težje izvrševati ali se jih držati. Ako mi bo pa slednje pisanje pomagalo k osmišljevanju posta bova pa šele videla bralec, mar ne?

Brez velike bojazni pred kiksom sklepam, da je katoličanom pri postu za vzgled Jezus, ki se je 40 dni postil v puščav. Čemu se je Jezus postil si ne upam iskati vzrokov, ker se bojim, da je moja nevednost preobilna. Ob tem se mi postavlja vprašanje ali so bile skušnjave, ki jih je doživel, posledica ali vzrok posta. Se sprašujem ali me post pripelje v skušnjavo ali pa me skušnjave pripeljejo v post. Ako velja prvo, me skrbi, da bom zaradi posta podlegel skušnjavi in bom zaraditegadelj očividno ob morebitnem postu sam bredel v neprilike. Ako obvelja drugo je lahko zadevo bolj vzpodbudna. Saj lahko post služi kot orodje za boj proti zlu.

Reciva bralec, da človek teži k dobremu. Prav tako reciva, da je človek dovzeten da prišepetovanje hudiča. Reciva, da se človek skuša otresti škodoželjnega prišepetovanja. Reciva da so nekatere navade navdihnjene od hudobije in da si jih zato želi znebiti. Ako je post namenjen boju proti hudobcu, jaz s tem nimam problemov. Ne morem pa ostati brez pomislekov ob pojmovanju posta kot odpovedi od mesa, kot odpovedi od sladkarij ali televizije. Glavni srž problema je ravno v smislu. Namreč mar ni glavni cilj posta biti bolj podoben Bogu, mar ni da se rešimo hudobije, ki nas preveva. In ni ravno trpinčenje telesa lahko razlog, da se v nas zaradi nejevolje rodi hudobija. Da se zaraditegadelj bolj oddaljim od Boga in se tako v meni rojeva zlo.


Prav tako me bega sledeče. Prepričan sem da je moj duh dovzeten za zlo. Verjamem, da je post dober vaditelj duha. Duha je moč primerjati z vojakom in post z orožnimi vajami. Vojak se mora na orožnih vajah pripravljati za vse slabo kar ga čaka. Prav tako se mora duh krepiti za hude čase. Da takrat ne upade pogum , ko se zgrnejo problemi in se postane bolj dovzeten za zlo. V takih primerni je potrebno biti čvrstega duha, da ga ne začno najedati čemernost, nejevolja, osornost in druge nečednosti. Vendar mar je 40 dni dovolj. Mar ni moj cilj krepiti duha vsak dan, da ne obnemore in podleže nečednostim. Mar ni večje zlo odpraviti oviro na pot k Božji podobi in si jo po 40 dneh oddahnjeno, ker je minilo 40 formalnih dni posta, obesiti nazaj. Kakšen smisel pa je to, če po 40 dneh postavim vse na staro mesto. Trdno verjamem, da moram svojega duha krepiti vse leto in ne samo nekaj predpisanih dni. Prav tako bom pozoren, da mi zaradi telesne pokore ne upade duh in tako ne postanem še bolj dovzeten za zlo. Manj podoben Bogu in večja nadloga sočloveku. In to je tudi moj postni sklep. Upam, da mi bo to z Božjo pomočjo.

O basih

Tokratne prigode Robina Hooda, brez Robina Hooda, se bodo prav tako godile v najtesnejši povezavi z mojo domačo župnijo. Tokrat se bom na začudenje marsikaterega bralca razpisal o mojem večletnem sodelovanju pri pevskem zboru. Zadeva je taka stoji pa takole. Brez posebnega naprezanja malih sivih celic bralec, lahko uganeva, da je pevski zbor namenjen petju. Slednja teza vsekakor drži, če ne bi nekateri osebki namen pevskega zbora predelali.

Brez posebnega preverjanja pevskih sposobnosti sem bil v prevem letu obiskovanja gimnazije sprejet v mladinski župnijski zbor in sicer med elito med pevci - base. Bralec nikar se ne hudi, če tvoj glasek žvrgoli v oktavah sopranov, altov ali tenorjev, kajti kmalu ti bo jasno v čem je ta posvečenost. Zdej, talentov za petje nimam obilo po pravici povedano imam komaj kakšnega, tako da so bila prva učna leta naporna tako zame kot za meni blizustoječe. Tekom let sem se naučil naslanjati na bolj izkušene base, tako da je moje brundanje postalo znosnejše. Mrbit se bralec sprašuješ kaj sem potemtakem sploh počel pri pevskem zboru. Hja, tukaj pride ponovno na površje prilika o namembnosti. Namreč druženje je bilo pri meni pred petjem. Ja, pevski zbor je bil tudi namenjen druženju. V izogib zgražanju naj omenim, da v tem pogledu nisem bil edini.

Torej biti bas je čast, je privilegij. Prec lahko slutimo, da taka samopodoba o basih povzroči dirigentu kopico sivih las, če jih še nima. Ta vsem na očem skrivna druščina fantov ima kopico nenapisanih pravil. Danes te je bralec doletela čast, da se z njimi seznaniš tekom mojega pisanja. Prvo pravilo je, da vsak bas nima svojih not. To ima za posledico, da se še med samim učenjem pesmi, note prerazporejajo, iščejo in sestavljajo v smiselno celoto, tako da imata vsaj dva en komplet. Vzrok tiči tudi v dejstvu, da se za basa ne spodobi, da ima svojo mapo. Tako je note moč najti na omarah, za bojlerji, v prtljažnikih avtov in na drugih bolj in manj skrivnih mestih. Ravno tako se nima mape med petjem pri maši, če ravno ne mašuje papež. Ali ni bolj praktično note zvijati v tulce. Če je možno sediš med mašo čim dlje, pa ne lokacijsko temveč časovno. Tako vstaneš za petje šele, ko so inštrumentalisti že globoko v uvodu pesmi.

Če se ne učiš pesmi, je čas namenjen pogovorom. S tematiko ne moreš ustreliti mimo, če načneš temi o športu ali avtih. Ko smo pravno pri športu, če je slučajno kakšna pomembna tekma, se grupno zamuja na pevske. Ponavadi gre za interni dogovor, da se bo zamudilo, se ve, da brez vednosti dirigenta. Ravno tako se lahko slednji čas izkoristi za prižiganje telefonov altom in nato klicanje na njihove telefonske medtem, ko dirigent vadi z basi. Seveda ne gre nato brez negodovanja basov:"A loh drugič telefon ugasneš, ker basi tko ne mormo delat!". Spodobi se, da zamudnike vedno lepo pozdraviš, da se vsi obrnejo in vidijo, kdo je zamudil. Slednje pravilo se ne upošteva, če gre za basa. Prav tako tiste, ki predčasno zapustijo pevske pospremiš s glasnim:"Ajde! Se vidmo!". Ponovno, da vsi vidjo, da je nekdo šel. Za base slednje pravilo ponovno ne velja.

Najbolj je priljubljena igrica Kdo noče bit tenor. Rivalstvo med basi in tenorji je legendarno. Priljubljena diverzija basov je, da ko tenorji končajo s petjem, si eden od basov prekrije obraz z mapo in višjim glaskom reče, tako da ga dirigent sliši, vidi pa ne:"A gremo loh tenorji še enkrat,". Ne krivi ne dolžni tenorji nato še enkrat prepevajo.

Zaradi bobnečega šepetanja med vajami obstaja velika verjetnost, da boš s strani dirigenta opomnjen in to večkrat. Njegovim grožnjam, da te bo poslal ven pa nikar ne verjemi. Je pa fajn, če iz solidarnosti utihneš za kakšno minuto ali dve. Ravno tako je priljubljeno spraševanje dirigenta:"Kje smo?", dasiravno že pol ure gonimo eno in isto.

Zlato pravilo pa je bilo, ki je tudi odtehtalo našo nepokorščino, vedno se izkaži pri petju maš ali koncertov in privošči dirigentu vsaj malo zadoščenja.

Opozorilo. Avtor ne odgovarja za poslabšanje morebitnih performans pevskih zborov v primeru posluževanja teh pravil. Ravno tako se distancira od kakršnih koli posledic, ki jih lahko pri tem utrpijo dirigenti.

BONUS TRACK: POVEST O DEHIDRIRANEM DIRIGENTU

Neko poletje je mladinski pevski zbor iz Dravelj počitnikoval v Logarski dolini. Bolj natančneje v Robanovem kotu. Oni dan smo se odločiti, da gremo v hribe. Kot pravi planinci smo zgodaj vstali. Ura je bila blizu osme. Kot pravi planinci smo imeli obilen zajtrk. Pri tem je prednjačil Dirigent, ki je pojedel zvrhano šalco kosmičev z mlekom. Kot pravi planinci smo sabo vzeli celo čutaro držeč liter vode. Preračunano je to zneslo en požirek pa ne prevelik na osebo.

V zavetju jutranjega hladu smo pot potili proti Kocbekovemu domu na Korošici. Malo pred vrhom se je skupina razdelila. Nekaj pogumnejših je pot nadaljevalo proti Ojstrici ostali pa proti prej omenjenemu domu. Sam sem spadal v skupino Kocbekov dom. Nekaj mi je v glavi govorilo, da ni pametno nadaljevati proti Ojstrici. Dejstva so bila na moji strani. Že nekaj ur nismo nič prigriznili. Poleg tega nisem vedel kako bo s pijačo skopo odmerjeno mi pijačo. Ure so minile v poležavanju na sončku vode je bilo na pretek in začuda se je v ruzaku znašlo nekaj napolitank. Strahovi so bili odveč. Mar res? V precej hitri hoji prihiti dvojec z Ojstrice z alarmantno novico, da je Dirigent v slabem stanju. Da je ošvohnel, da se trese in da ne more več hoditi. Dobro vedoč kako obilen zajtrk je imel sem hitro vedel koliko je ura, dasiravno je nisem imel na roki. Vedoč, da niso imeli ne jedače ne pijače sabo pri vzponu sem v ruzak zmetal preostanek napolitank in napolnil čutaro. Komaj oprtajoč malho sem že s tovarišem krenil proti Ojstrici. Hitela sva kar pošrek čez strm kot, da bi nama gorelo za petami. V nekaj deset minutah sva bila pri nesrečniku. Da ne bo kakšnega morebitnega zgražanja bralec, ni bil sam. Imel je dva spremljevalca, ki sta ga bodrila. Brž sva mu ponudila napolitanke in čutaro. Napolitanke je mlatil eno za drugo kot zajec deteljo. Vidno okrepčan je izustil misel:"Kako zanimivo, človek poje dve napolitanki, pa je precej bolš!". Pred njim pa je ležala izropana 500g vrečka napolitank. Vse razen parih je pojedel sam. Oh, ti umetniki kdo bi jih zastopil!

O nadaljevanju sestopa ni vredno izgubljati besed, ker se ni pripetilo nič omembe vrednega. Razen tega, da smo prišli nazaj živi in zdravi ter bogatejši za eno neumnost več. Tako smo našega Dirigenta rešili zagotove pogube.