O postu

Nikoli nisem bil posebno velik prijatelj postnega časa. To bi pripisal pomanjkanju smisla, ki ga nisem našel v odtegovanju mesu, čokoladi, računalniku ali televiziji. Gotovo se boš strinjal bralec, da je stvari, ki niso osmišljene mnogo težje izvrševati ali se jih držati. Ako mi bo pa slednje pisanje pomagalo k osmišljevanju posta bova pa šele videla bralec, mar ne?

Brez velike bojazni pred kiksom sklepam, da je katoličanom pri postu za vzgled Jezus, ki se je 40 dni postil v puščav. Čemu se je Jezus postil si ne upam iskati vzrokov, ker se bojim, da je moja nevednost preobilna. Ob tem se mi postavlja vprašanje ali so bile skušnjave, ki jih je doživel, posledica ali vzrok posta. Se sprašujem ali me post pripelje v skušnjavo ali pa me skušnjave pripeljejo v post. Ako velja prvo, me skrbi, da bom zaradi posta podlegel skušnjavi in bom zaraditegadelj očividno ob morebitnem postu sam bredel v neprilike. Ako obvelja drugo je lahko zadevo bolj vzpodbudna. Saj lahko post služi kot orodje za boj proti zlu.

Reciva bralec, da človek teži k dobremu. Prav tako reciva, da je človek dovzeten da prišepetovanje hudiča. Reciva, da se človek skuša otresti škodoželjnega prišepetovanja. Reciva da so nekatere navade navdihnjene od hudobije in da si jih zato želi znebiti. Ako je post namenjen boju proti hudobcu, jaz s tem nimam problemov. Ne morem pa ostati brez pomislekov ob pojmovanju posta kot odpovedi od mesa, kot odpovedi od sladkarij ali televizije. Glavni srž problema je ravno v smislu. Namreč mar ni glavni cilj posta biti bolj podoben Bogu, mar ni da se rešimo hudobije, ki nas preveva. In ni ravno trpinčenje telesa lahko razlog, da se v nas zaradi nejevolje rodi hudobija. Da se zaraditegadelj bolj oddaljim od Boga in se tako v meni rojeva zlo.


Prav tako me bega sledeče. Prepričan sem da je moj duh dovzeten za zlo. Verjamem, da je post dober vaditelj duha. Duha je moč primerjati z vojakom in post z orožnimi vajami. Vojak se mora na orožnih vajah pripravljati za vse slabo kar ga čaka. Prav tako se mora duh krepiti za hude čase. Da takrat ne upade pogum , ko se zgrnejo problemi in se postane bolj dovzeten za zlo. V takih primerni je potrebno biti čvrstega duha, da ga ne začno najedati čemernost, nejevolja, osornost in druge nečednosti. Vendar mar je 40 dni dovolj. Mar ni moj cilj krepiti duha vsak dan, da ne obnemore in podleže nečednostim. Mar ni večje zlo odpraviti oviro na pot k Božji podobi in si jo po 40 dneh oddahnjeno, ker je minilo 40 formalnih dni posta, obesiti nazaj. Kakšen smisel pa je to, če po 40 dneh postavim vse na staro mesto. Trdno verjamem, da moram svojega duha krepiti vse leto in ne samo nekaj predpisanih dni. Prav tako bom pozoren, da mi zaradi telesne pokore ne upade duh in tako ne postanem še bolj dovzeten za zlo. Manj podoben Bogu in večja nadloga sočloveku. In to je tudi moj postni sklep. Upam, da mi bo to z Božjo pomočjo.