O basih

Tokratne prigode Robina Hooda, brez Robina Hooda, se bodo prav tako godile v najtesnejši povezavi z mojo domačo župnijo. Tokrat se bom na začudenje marsikaterega bralca razpisal o mojem večletnem sodelovanju pri pevskem zboru. Zadeva je taka stoji pa takole. Brez posebnega naprezanja malih sivih celic bralec, lahko uganeva, da je pevski zbor namenjen petju. Slednja teza vsekakor drži, če ne bi nekateri osebki namen pevskega zbora predelali.

Brez posebnega preverjanja pevskih sposobnosti sem bil v prevem letu obiskovanja gimnazije sprejet v mladinski župnijski zbor in sicer med elito med pevci - base. Bralec nikar se ne hudi, če tvoj glasek žvrgoli v oktavah sopranov, altov ali tenorjev, kajti kmalu ti bo jasno v čem je ta posvečenost. Zdej, talentov za petje nimam obilo po pravici povedano imam komaj kakšnega, tako da so bila prva učna leta naporna tako zame kot za meni blizustoječe. Tekom let sem se naučil naslanjati na bolj izkušene base, tako da je moje brundanje postalo znosnejše. Mrbit se bralec sprašuješ kaj sem potemtakem sploh počel pri pevskem zboru. Hja, tukaj pride ponovno na površje prilika o namembnosti. Namreč druženje je bilo pri meni pred petjem. Ja, pevski zbor je bil tudi namenjen druženju. V izogib zgražanju naj omenim, da v tem pogledu nisem bil edini.

Torej biti bas je čast, je privilegij. Prec lahko slutimo, da taka samopodoba o basih povzroči dirigentu kopico sivih las, če jih še nima. Ta vsem na očem skrivna druščina fantov ima kopico nenapisanih pravil. Danes te je bralec doletela čast, da se z njimi seznaniš tekom mojega pisanja. Prvo pravilo je, da vsak bas nima svojih not. To ima za posledico, da se še med samim učenjem pesmi, note prerazporejajo, iščejo in sestavljajo v smiselno celoto, tako da imata vsaj dva en komplet. Vzrok tiči tudi v dejstvu, da se za basa ne spodobi, da ima svojo mapo. Tako je note moč najti na omarah, za bojlerji, v prtljažnikih avtov in na drugih bolj in manj skrivnih mestih. Ravno tako se nima mape med petjem pri maši, če ravno ne mašuje papež. Ali ni bolj praktično note zvijati v tulce. Če je možno sediš med mašo čim dlje, pa ne lokacijsko temveč časovno. Tako vstaneš za petje šele, ko so inštrumentalisti že globoko v uvodu pesmi.

Če se ne učiš pesmi, je čas namenjen pogovorom. S tematiko ne moreš ustreliti mimo, če načneš temi o športu ali avtih. Ko smo pravno pri športu, če je slučajno kakšna pomembna tekma, se grupno zamuja na pevske. Ponavadi gre za interni dogovor, da se bo zamudilo, se ve, da brez vednosti dirigenta. Ravno tako se lahko slednji čas izkoristi za prižiganje telefonov altom in nato klicanje na njihove telefonske medtem, ko dirigent vadi z basi. Seveda ne gre nato brez negodovanja basov:"A loh drugič telefon ugasneš, ker basi tko ne mormo delat!". Spodobi se, da zamudnike vedno lepo pozdraviš, da se vsi obrnejo in vidijo, kdo je zamudil. Slednje pravilo se ne upošteva, če gre za basa. Prav tako tiste, ki predčasno zapustijo pevske pospremiš s glasnim:"Ajde! Se vidmo!". Ponovno, da vsi vidjo, da je nekdo šel. Za base slednje pravilo ponovno ne velja.

Najbolj je priljubljena igrica Kdo noče bit tenor. Rivalstvo med basi in tenorji je legendarno. Priljubljena diverzija basov je, da ko tenorji končajo s petjem, si eden od basov prekrije obraz z mapo in višjim glaskom reče, tako da ga dirigent sliši, vidi pa ne:"A gremo loh tenorji še enkrat,". Ne krivi ne dolžni tenorji nato še enkrat prepevajo.

Zaradi bobnečega šepetanja med vajami obstaja velika verjetnost, da boš s strani dirigenta opomnjen in to večkrat. Njegovim grožnjam, da te bo poslal ven pa nikar ne verjemi. Je pa fajn, če iz solidarnosti utihneš za kakšno minuto ali dve. Ravno tako je priljubljeno spraševanje dirigenta:"Kje smo?", dasiravno že pol ure gonimo eno in isto.

Zlato pravilo pa je bilo, ki je tudi odtehtalo našo nepokorščino, vedno se izkaži pri petju maš ali koncertov in privošči dirigentu vsaj malo zadoščenja.

Opozorilo. Avtor ne odgovarja za poslabšanje morebitnih performans pevskih zborov v primeru posluževanja teh pravil. Ravno tako se distancira od kakršnih koli posledic, ki jih lahko pri tem utrpijo dirigenti.

BONUS TRACK: POVEST O DEHIDRIRANEM DIRIGENTU

Neko poletje je mladinski pevski zbor iz Dravelj počitnikoval v Logarski dolini. Bolj natančneje v Robanovem kotu. Oni dan smo se odločiti, da gremo v hribe. Kot pravi planinci smo zgodaj vstali. Ura je bila blizu osme. Kot pravi planinci smo imeli obilen zajtrk. Pri tem je prednjačil Dirigent, ki je pojedel zvrhano šalco kosmičev z mlekom. Kot pravi planinci smo sabo vzeli celo čutaro držeč liter vode. Preračunano je to zneslo en požirek pa ne prevelik na osebo.

V zavetju jutranjega hladu smo pot potili proti Kocbekovemu domu na Korošici. Malo pred vrhom se je skupina razdelila. Nekaj pogumnejših je pot nadaljevalo proti Ojstrici ostali pa proti prej omenjenemu domu. Sam sem spadal v skupino Kocbekov dom. Nekaj mi je v glavi govorilo, da ni pametno nadaljevati proti Ojstrici. Dejstva so bila na moji strani. Že nekaj ur nismo nič prigriznili. Poleg tega nisem vedel kako bo s pijačo skopo odmerjeno mi pijačo. Ure so minile v poležavanju na sončku vode je bilo na pretek in začuda se je v ruzaku znašlo nekaj napolitank. Strahovi so bili odveč. Mar res? V precej hitri hoji prihiti dvojec z Ojstrice z alarmantno novico, da je Dirigent v slabem stanju. Da je ošvohnel, da se trese in da ne more več hoditi. Dobro vedoč kako obilen zajtrk je imel sem hitro vedel koliko je ura, dasiravno je nisem imel na roki. Vedoč, da niso imeli ne jedače ne pijače sabo pri vzponu sem v ruzak zmetal preostanek napolitank in napolnil čutaro. Komaj oprtajoč malho sem že s tovarišem krenil proti Ojstrici. Hitela sva kar pošrek čez strm kot, da bi nama gorelo za petami. V nekaj deset minutah sva bila pri nesrečniku. Da ne bo kakšnega morebitnega zgražanja bralec, ni bil sam. Imel je dva spremljevalca, ki sta ga bodrila. Brž sva mu ponudila napolitanke in čutaro. Napolitanke je mlatil eno za drugo kot zajec deteljo. Vidno okrepčan je izustil misel:"Kako zanimivo, človek poje dve napolitanki, pa je precej bolš!". Pred njim pa je ležala izropana 500g vrečka napolitank. Vse razen parih je pojedel sam. Oh, ti umetniki kdo bi jih zastopil!

O nadaljevanju sestopa ni vredno izgubljati besed, ker se ni pripetilo nič omembe vrednega. Razen tega, da smo prišli nazaj živi in zdravi ter bogatejši za eno neumnost več. Tako smo našega Dirigenta rešili zagotove pogube.