nedelja, 27. januar 2008

O mladincih v Španiji II

Sonce je lenobno tonilo v morje, ko sem oni dan stal na palubi ladje namenjeno na otok Palma De Mallorca. Njegovi žarki so nežno božali moje lice, ki je še vedno bilo pregreto od popoldanske vročine. Blag vetrič je mršil moje za palec dolge lase. Pogled se mi je zazrl v daljavo, kjer je kraljevala neskončna modrina, to širno prostranstvo, v primerjavi s katerim je človek le kapljica, ladja pa jajčna lupina sredi bazena. Oko se mi je orosilo, ko mi je po licu polzela prva, druga in nato še tretja solza. Nekje v daljavi, po drugi strani pa tako blizu je bilo slišati napev kanadske pevke Celinove Dionove:

...Near, far, wherever you are

I believe that the heart does go on

Once more you open the door

And you're here in my heart

And my heart will go on and on ...

Po licu mi je spolzela že peta ali šesta solza, in nato še ena, ko sem naposled le pogruntal, da neposredno zrenje v sonce ni ravno pametno. Ako bi bil pisal scenarij za film Titanic se vrača bi bil mogoče moj današnji uvod še za kakšno rabo, dejansko pa nima veze z našim potovanjem na Mallorco. Nekaj stičnih točk pa vendarle je. Saj je v vsaki flaši kanček resnice. Bil sem na ladji. Dandanes ugibam, da je moralo sonce ravno tako zahajati, saj je bil večer. O kakšni Celinovi ni bilo govora. Solze hm... Če so že bile so bile od izpušnih plinov kamionov, ki so curukali na trajekt. Kajti stal sem tako, da sem imel odličen pregled nad nakladalno rampo in posledično sem imel priložnost se čuditi, sposobnosti in spretnosti šoferjev šleparjev, kako lahkotno curukajo te gromozanske pošasti v podpalubje ladje.

Druga hipoteza prav tako verjetna zakaj so polzele solze je pa sledeča. O takratnem pomanjkanju spanca sem že pisal, zato se bralec ne čudi, če sem tu pa tam, pa ne film, zazehal. Zehanje pa ima lahko kot stranski produkt solze. Zvečer še nisem vedel, da mi tudi ta noč ne bo prinesla težko potrebnega spanca. Večer se je nagnil v noč. In tema je zavladala nad širnim prostranstvom. Mesečina je nežno poplesavala v sozvočju valov na gladini, zvezd je bilo toliko kolikor ima Abraham potomcev. Na klopci na premcu ladje, sta sedela dva človeka fant in dekle. V bistvu so bili trije, sam kaj nej nardim, če bo tretji samo pokvaril romantičnost tegale pripovedovanja. Onemu dekletu, ki je omenjeno, bi se zdelo strašansko romantično počakat sončni vzhod. Fantu je srce gorelo za to dekle, a ona mu tega ognja ni vračala. A slepo fantovo srce je bilo prežeto z upanjem, da bo nekoč ta ljubezen vendarle vzklila, mogoče ravno tu ob čakanju ponovnega rojstva sonca. Ura je odbila peto zjutraj, a slutnje sonca od nikoder. Ura je odbila pol šesto, a žarkov sonca od nikoder. Ura je bila že šesta, svetlobe sonca do nikoder. Fant se je začudeno spraševal in se jezil, kako to da se je še nebesni svod zarotil proti njemu. Vedel je namreč, da bi moralo biti sonce tačas že precej visoko. Ladja je bila samo še nekaj lučajev stran od pristanišča, ko je ura odbila že sedmo. Fant je že računal, če gre slučajno zakasnjeni sončni vzhod pripisati bolj zahodni legi Španije, ko se mu je sprva dozdevalo, nato pa je postalo vse jasnejše, pa ne vreme, da s sončnim vzhodom ne bo nič, ker je vreme - OBLAČNO. Tako je vreme zagodlo in pokvarilo to romantično zgodbo, da je od nje ostalo samo še zgodba za vnuke in tiste, ki mislijo da ponoči oblakov ni, a so kot sva zdajle ugotovila v zmoti. Tako kot sta bila v zmoti oni fant in ono dekle.

Imena krajev kjer smo se potepali po Palmi, so izginila iz mojega spomina tako hitro, kot izgine klobasa v ustih lačnega gozdarja. Zob časa pozabljivosti pa ni načel sledeče prigode. Naslednji dan po našem prihodu smo odšli na plažo, ki je bila dobro uro vožnje oddaljena od našega prenočišča. Po nekaterih nepreverjenih informacijah in namigih naj bi bila to ena lepših plaž na tem otoku. Dan je minil kot bi mignil, v poležavanju na soncu in senci, namakanju v morju in igranju taroka. Ura je bila že krepko čez sedem, ko smo se le spravili s plaže. Pridemo do avtobusne postaje, kjer preverimo odhode avtobusov. Nesreča je hotela ter se grdo poigrala z nami, kajti zadnji avtobus je odpeljal nekaj minut nazaj. Nekateri so bili vidno zaskrbljeni, jaz sem pa že takrat vedel, da bo to nova omembe vredna dogodivščina. V iskanju rešitve smo brezciljno tavali po mestecu. Morala ravno ni bila na visoki ravni, ko se je pred trgovino, kjer smo si nakupili okrepčila, ustavil avtobus. Bil je čudež primerljiv z mano iz neba, z rdečim morjem razdeljenim na dva dela, kajti avtobus je bil ravno namenjen v kraj kjer smo bivali. Dasiravno to ni bila stalna trasa avtobusa, je imel šofer neke opravke v neimenovanem mestu. Hitro smo se pogodili in tako smo bili rešeni zagate in prenočevanja na ulici. Po eni strani škoda.

Že od nekdaj so moje kuharske sposobnosti vprašljive. Še posebno je nevarno, če ravno osvojim kakšen recept. Tako se je v Madridu, ki je bila naša naslednja destilacija primerilo, da sem se priponudil v pomoč pri kuhi. Dekleta so me zadolžila za gobovo juho, meneč, da bom juhi iz vrečke oboroženi s podrobnimi navodili kos. Sledim navodilom kot je bilo pisano. Pristavim lonec z vodo. Počakam da je zavrela in stresem vsebino vrečke v vodo. Kar je sledilo je zamajalo temelje cerkvene dogmatike, saj Jezus od tistega trenutka ni bil več edini, ki je pomnožil hrano. Iz meni neznanega razloga se je juha začela množiti. In množiti. In množiti. Preko zmožnosti lonca. Je sledila intervencija in smo jo zaraditegadelj razdelili v dva. Rešitev to ni bila, saj sem imel sedaj dva lonca gobove juhe, ki sta se množila. Sam kuharski zavetnik mi je stal ob strani, da sem naposled župo le ukrotil. Postrežena juha je bila kuhovnicam vajenim ljudem zelo sumljiva. Niso namreč vedeli ali bi jo pojedli z žlico ali pa bi se jo lotili kar z vilicami. Preiskava je bila potrebna, ki je potrdila sum, da je bilo razmerje med vodo in vnesenim koncentratom močno porušeno. Tako je bila beseda čudež pretirana in jo je nadomestila beseda polomija.

Kar nas je bilo fantov smo, ako je bila klima ugodna, tarokirali. Tisti čas sem imel obilo sreče v kartah, tako kot še eden od igralcev. Tako do takrat še nisva plačala za pijačo, ki je bila domena zadnje dveh uvrščenih. Skupaj sva posledično predelala znano misel:"Enkrat zmagajo eni enkrat eni!" To se je takoj maščevalo in naslednjo igro sva zgubila, a rek je ostal.

Eno izmed zadnjih mestec, ki smo jih obiskali je bilo San Sebastian. Naš obisk smo izkoristili tudi za namakanje v morju. Morje pa je bilo oni dan slano, da bi ga bil lahko z nožem rezal. Poleg tega pa je bilo tudi razburkano. Bilo mi je prvič, da sem se kopal v takih valovih. Verjetno tudi zaraditegadelj, ker že od osmega leta na poletno počitnikovanje zahajam v Bohinj. Torej valovi so me premetavali kot cunje v bobnu pralnega stroja. Prevračal sem podvodne kozolce, sila valov me je metala tudi po peščenem dnu, tako da je bilo vesele.

Vsaka štorija se enkrat konča. In tudi ta se je. Ostali so spomini na potovanje draveljskih mladincev v Španijo, ki sem jih imel čast podeliti z vami.

Ni komentarjev: