O mladincih v Španiji I

Ena izmed prednosti kaplanov pred župnikom v Dravljah je, da se morjo, lahko pa imajo tudi veselje, ukvarjat z mladino. Njihova nagrada, če jo znajo izkoristiti pa je kakšno potovanje v nam bližnje in daljne kraje. Bralec naj sam presodi ali je bil pohajkovanje delčka draveljske mladine in kaplana po Španiji leta MMII bližnji ali daljni kraj.

Jutro tako zgodnje, da bi ga lahko rezal z nožem, je nakazovalo, da bo dan dolg. Ne vedeč, da bodo zame prihodnji dnevi prežeti z bore malo spanca, noč pred odhodom nisem skoparil z nespanjem. Tako sem se po nekaj urnem spancu primajal na zbirno mesto. Odpravo je sestavljalo devet deklet, štirje fantje in kaplan, vozni park namenjen za izlet pa je obsegal sposojen kombi in farovški renault clio, ki sta ga ob drugih prilikah uporabljala kaplana. Dan se je začel uspešno s prvo provokacijo. Če si avtomobilski navdušenec veš, da je kombi registriran za 9 ljudi in avto za 5. Do tu vse lepo in prav. Težava za punce nastane, če se štirje fantje peljejo v avtu si ne nočejo preveč gužvat. Tako smo bili razdeljeni 10 ljudi v kombiju kjer so se punce gužvale kot ovce v staji in štirje fantje v avtu, kjer je vsak zasedel v povprečju 1 sedež in četrt. Da pa bi preprečili morebitne izgrede ženskega dela odprave, smo jih oropali še za pecivo, ki ga je ene dobra duša napekla za na pot. Edino kar smo fantje s tem dejanjem preprečili pa je bila naša lahkota, saj smo še pred Vrhniko pecivo pojedli. Če veš bralec, kako imajo dekleta rada sladko, potem si lahko predstavljaš, da revolta in užaljenosti ni bilo moč ustaviti niti s plugom. Sama dobrota nas je potem privedla do tega, da smo se naposled peljali po toliko kolikor je sedežev v vozilu.

Prvi omembe vredni pripetljaj se je zgodil na francosko - španski meji. Navkljub dejstvu, da sta bili ti sosednji državi že dolgo brez kontrol na mejnih prehodih, so tam tisto noč stali policisti in preverjali sumljiva vozila. Ni potrebno biti ravno Einstein, da lahko ugotoviš, da so se policisti spravili na nas. Izločili so nas iz kolone vozil. Začelo se je preverjanje dokumentov. Kaplanu je sam sveti duh pomagal, da se je loh s temi Španci kej zmenu, mene je pa pomanjkanje slednjega močno teplo. Ne samo da sem bil jaz voznik in nisem imel pojma, kje je prometna od avta, temveč tudi so policisti v avtu našli škarje in so me potem kot voznika spraševali kaj nameravam žnjimi. Ne vem ali so se bali da bom koga štihnil al kaj, da so imel toliko opravka s škarjami v stranskem predalu. Jest sem si pa sam mislu:"Pa ker pametnjakovič ma škarje v avtu. Pa lih meno so najdl, da sem mogu vozt avto zdele. Ja komad dobr. Mene v španščini sprašuj zakaj so škarje. Kaj nej ti rečem, če pojma nimam kaj blebetaš". Med drugim so nas spraševali, če smo skupaj. Se pravi, če smo skupaj kombi in avto. Tako nas je policist spraševal:"Juntos?", kar se izgovori kot huntos. Moj brat je pa razumel, kot da nas sprašujejo, če je avto hyundai. In je rekel:"Ne ne, clio!"

Stoječ ob steni kot kriminalci, smo imeli čas razgledati se po okolici. Ako bi bil še tako slep, mi ne bi moglo uiti, prava mala zabavica v kombiju. Kaplana je zasliševal starejši policist, dekleta pa so se zabavala v pogovoru s mlajšimi policisti. Baje jim je bilo strašno zabavno se v pantomimi sporazumevat. Tako se nam je vse vrnilo kot Lassie se vrača tri. Fante so obravnavali kot kriminalce, z dekleti pa so se pogovarjali kot da so v lokalu. Ah ti latinci vedno morjo neki šarmirat. Naposled sta se izkazali dve zadevi. Izkazalo se je da, se je zdel kaplan policistom sumljiv, da vozi belo blago. Tako so imeli dekleta za Romunke. Druga stvar, ki se je izkazala, pa je da so se motili in so nas končno spustili naprej.

Destinacija za tisti dan je bila Barcelona, ki pa smo jo dosegli šele pozno ponoči, ko se je že delal dan naslednjega dne. Po nekaj urnem spanju so nekatere odšle na zajtrk. Nam je pa več pomenil še nekaj minutni dodatni dremež. Ne bom povedal kdo je bil v skupini za zajtrk in kdo pri zaspancih. Je bila pa scena na moč podobna postavitvi 10, 4. Sama dobrota je bila v dekletih, ko so nam zajtrk prinesle skorajda v posteljo, dejansko pa v sobo. Ta gesta me je tako presunila, da nisem mogel, da jo ne bi opisal, ako bi tudi hotel. Edine stvari, ki se spomnem iz pohajkovanja po Barceloni je, da si nismo ogledali Nou Campa. Štadiona ki pripada klubu FC Barcelona. Še zdej si ne morem odpustiti, da sem iz rok izpustil to enkratno priložnost. Mam vsaj razlog, da se ob dopolnitvi časov vrnem.

Bil je večer prvega dne v Španiji, ko smo se vkrcali na ladjo za Palma De Mallorca. A o tem prihodnič.