O poslednjem božiču

Poletje je bilo na vrhuncu. Nič ni dalo slutiti prihoda jeseni razen sem pa tja porjavelih lističev na drevesih. Ne morm verjeti, kako zvito se jesen počasi prikrade med poletje. A dasiravno jo ne slutim, je vedno več njenih znamenj. Jutranja megla, krajši dnevi, hladne noči in večdnevni dež. Ta zahrbtnost ni značilna samo za jesen. Tudi bolezen Nane (Stare mame) se je prikradla v njeno telo. Prav tako se je začelo poleti, ravno tako s komaj zaznavnimi znaki, ki so postajali vse jasnejši. Zdelo se mi je kot, da bi se jesen in bolezen zmenili za skupni prihod.

Vedel sem, da bo nekoč prišel dan, ko bo Nana odšla. Ko me ne bo več pričakovala v njeni kuhinji s pripravljenim kosilom. Ko je ne bom več mogel razveseliti s svojim prihodom. Da, prav bereš bralec, moj prihod na kosilo je bilo njeno veselje. Mojega prihoda ne bi zamenjala za nič na svetu. In najbolj jo je razžalostilo, če mi ni mogla skuhati kosila. Kot da bi mi ona dela uslugo, ker mi je lahko kuhala. Še danes slišim njen glas:"A jutri te res ne bo na kosilo?".

A najbolj me je bilo strah, da se ne bom mogel posloviti. Da bo prišlo vse tako iznenada, da bo že prepozno. Da bo ostalo nekaj neizrečenega. Hvaležnost je premila beseda, ki jo lahko izrečem, kajti Bog je imel drugačen načrt od mojih strahov.

Zadnje pol leta je Nana bila razpeta med bolnico in našim domom. Diagnoza ni bil spodbudna. Pol leta največ. Šok. Negotovost. Strah. Žalost. Soočenje z resnico. Upanje. Upanje, da se bo stanje popravilo. Vsak dan novo upanje. Vsak dan novo razočaranje. Sprememba. Sprejetje danosti. Hvaležnost.

V primerjavi z njenim oceanom ljubezni do mene, so bili moji vsakodnevni obiski v bolnici kapljica. Tako sem čutil jaz. A ona pa me je sprejemala kot, da ji prinašam ocean veselja. Dasiravno je počasi obnemogla, me je še vedno, vsaj v duhu, vsak dan tako kot včasih čakala, da pridem na kosilo. Še vedno jo je z vso toplino zanimalo kako živim, za kateri izpit se učim, ali sem kje bil, kaj videl in doživel. One dni je bila še vedno polna iskrivosti in me je z veseljem spraševala o onem dekletu in me nato o tej temi poslušala.

Stanje se ji je toliko izboljšalo, da so jo odpustili iz bolnišnice in prišla je živet k nam domov. Vesel sem in hvaležen Bogu, da nam je to omogočil. Tako sem, tako kot cela družina preživel z njo še nekaj dragocenih trenutkov. Trenutkov, ki ne umrejo, dasiravno so minili, živijo v mojem srcu. Decembra je odšla v bolnico zadnjič. Bolezen je preveč napredovala. V tem zadnjem dejanju prvega poglavja, se še posebej spominjam dveh dogodkov, ki jih bom tu zapisal in tako zagotovil, da na njiju ne bom pozabil. Nekega dopoldneva smo bili z bratom in sestro na obisku pri njej, ko je ravno začel biti zvon Angel gospodov. Nana, je predlagala, če bi skupaj molili. Tako smo oni bot zadnjič, tako kot tolikokrat poprej, skupaj molili. Nana naprej mi smo sledili. Nismo vedeli, da bo to zadnjič. Začasno slovo od Nane se je zame zgodil na božični večer, ko smo jo odšli obiskat v bolnico. Skupaj z njo smo še zadnjič zapeli nekaj božičnih pesmi. Še danes sem ganjen od sreče in hvaležnosti za dragocene trenutke božičnega večera. Naposled jo je Bog 2 januarja poklical k sebi.

Ostala poglavja sledijo upam da v nebesih, če mi bo uspelo tja prit. Prepričan sem, da me bo Nana čakala s toplim kosilom in prijaznim nasmehom, tako kot vedno.