O velikem tednu

Okrepljen z ravnokar pomalcanimi dobrotami, ki jih prinaša Velika noč, tako kot letošnji sneg, sem v primernem stanju, da napišem kakšno vrstico.

Veliki teden se na potencialno začudenje ne začne s ponedeljkom ampak z četrtkom. Od moje rane mladosti je v navadi, da mašo vodi eden izmed dveh kaplanov ob prepevanju pevskega zbora z ljubkovalnim imenom T' Stari in ministriranju najmlajših ministrantov. Maša naj bi potekala kot vsaka maša. V teoriji. Ker pa veljajo jezuitske župnije za bolj liberalne kar se tiče protokola pride sem ter tja do spodrsljajev in posledično manjših in večjih zapletov, ki se nato čudežno odpletejo. V pomnilnih celicah mi ostaja kako so nadobudneži pozabili zvončkljati med petjem Slave. Da bi se oddolžili, so pa nato zvonili med povzdigovanjem, dasiravno je predpisano, da se zvonjenje prekine do sobote zvečer. Na koncu maše sledi slovesni sprevod ministrantov in duhovnikov do Božjega groba. Bolj ali manj slovesno.

Od devete do polnoči je organizirana molitev pred Božjim grobom začenši z meni neznano skupino, nadaljevalši z zakonci in zaključivši z mladinci. V navadi je, da se vsaka skupina pomudi okroglo uro. Bolj tehnično rečeno je tista ura namenjena spominjanju Jezusove molitve in njegovi pripravi na križanje v Gecemaniju. Med mladici se šepeta, da se je sem pa tja kateri izmed njih preveč živo vživel v dogajanje v vrtu. Namreč med tihim premišljevanjem preostalih, se je zaslišalo bolj ali manj pritajeno smrčanje. Njegov zagovor je bil, da se je poistovetil z učenci, ki so spremljali Jezusa in je tako kot so oni, zaspal. Drugi bot pa je nekaj mladincev prestrašila ob zatemnjenem grobu moleča ženska. Bila je namreč napravljena v črno in še malo skrita za grobom, tako da je niso opazili dokler ni vstala in odšla. Verjamem, dasiravno tega zgodba ne izpričuje, da je marsikoga vsaj malo stisnilo pri srcu. Če je vse po sreči, molitev poteka ob prepevanju taizejskih spevov, ki se nikoli ne končajo in krajših molitvah, katerim sledijo premišljevanja v tišini. Vsakoletni običaj je tudi blagoslov kruha, ki se ga nato použije na trgu pred cerkvijo. Navadno smo zbrani v krogu in se ga lomi. Večkrat me je že imelo, da bi prinesel kos klobase, saj bi mi šel tako dobro podmazan kruh lažje po požiralniku, a strogi post v petek to prepoveduje. Brez prejšnjega pretiravanja je kruh tudi brez klobase odličen. Tako se prva ura petka navadno že zaključi, ko se razidemo po domovih.

V petek zvečer ni maše. Vodi jo oni drugi kaplan, ki je bil v četrtek frej. Ministrirajo srednji ministranti - od sedmega razreda naprej. Navadno poje mladinski zbor, ako ni drugače domenjeno, tako kot je bilo to letos. Letos je obred velikega petka s petjem obogatil zborček z imenom N's Osem. Kar ne morem, da se ob ime ne bi obregnil. Namreč zagata tiči v dejstvu, da jih je redkokdaj poje ravno osem. V Dravljah je tako postalo priljubljeno poimenovanje skupin v obliki kvartet N's Trije, če ministrira šest ministrantov se v zakristiji preimenujejo v N's Sedem in tako naprej. Naš dolgoletni župnik je ob neki priliki nesrečno izbrano ime pospremil z besedami:"Jadna jim čorba, pa kakšno ime je to N's Osem!". Zaradi večletnih izkušenj imajo ministranti manj težav s prisostvovanjem pri obredu velikega petka. Ni pa izključeno, da morajo ravno oni podučiti novopečenega kaplana, kako se stvarem streže.

Velika sobota pri nas poteka v znamenju blagoslova jedi. Namreč blagoslovi jedi potekajo vsako uro od dvanajste pa do vključno šeste zvečer. Dasiravno je ta običaj starejši kot Rokovo znamenje na Celovški cesti, je še vedno priljubljen šport klicanje župnika na njegov telefon in spraševanje:"Kdaj pa imaste pri vas blagoslove jedi?". Že več let imam tudi sam v načrtu, da bi tudi jaz odigral kakšen polčas z župnikom, a mi še ni uspelo.

Večerno viglijo vodi župnik. Prepeva zbor Stopinje, pa to ni ljubkovalno ime. Ministrirajo veterani - bivši ministranti z letnico nekje 86 in manj. Tu še posebno velja izpostavit nevarnost za napad smeha med ministranti, saj so ti preživeli že marsikatero neumnost. Posebno nevarno je mimohodom smeha, da kakšen ministrant spusti kakršen koli glas, ki kakorkoli nakazuje na to, da revež ne more zadržati smeha. Ako je tako, je epidemija neizbežna. Sledi zatiskanje nosov z rokami z namenom preprečiti uhajanje smeha. Priljubljena taktika je tudi štetje žarnic, se pravi gledanje v strop, ali preverjanje čistočo svojih čevljev, gledanje v tla. V nobenem primeru, pa ne priporočam gledanje v oči ostalim ministrantom. V zlato rezervno nam ostane odkašljevanje, če se res ne moremo zadržati.

Vstajensko procesijo imamo pri nas v nedeljo zjutraj ob pol osme. Ponovno nas razveseljo s petjem starejši zbor. Mašo vodi kakor kdo. Ministrirajo pa sedaj vsi ministranti skupaj ne glede na leta ali barvo kože. Zaradi navala obstaja nevarnost, da kot ministrant ostaneš brez primerne obleke. Tako so bile v preteklosti priljubljene diverzantske akcije, da se je obleke skrivalo po vsej zakristiji, v kineto - nekakšen prehod za cerkvijo in na ostale kraje za katere mi kolegi niso povedali. Povpraševanje pa močno prekaša ponudbo na področju ministrantskih pasov. Zardi njihove možnosti neizmernega pomanjševanja, obstaja tako kopico špranj in lukenj, ki služijo za začasno skrivališče. Z vrstnim redom pri procesiji je pa tako: Najprej gre Vstali Zveličar in ob njem dve sveči. Tako ima noseči Zveličarja absolutno komando kam bo šla procesija, pa četudi jo bo vodil do novega gasilnega doma. Sledijo ljudje klančine z imenom orgle. To je klančina, ki je najbližja orglam, katerih še nimamo. Nato otroci z zastavicami, ministrantje, duhovniki, dva, ki nosita laterno, dva noseča nebo pod njim pa je glavni duhovnik z moštranco, zbor in naposled preostali ljudje. Navadno se nekje med množico izgubi Marija. To je ena gromozanska bandera, ki ne gre skozi pokopališka vrata, prav tako ji pa delajo probleme drevesa in njihove veje, ki se razprostirajo čez pot. Že nekaj let jo nosijo skavti in tako malo po svoji krivi in malo ne, poskrbijo za zastoj, ko bogo bandero zlagajo in na novo postavljajo v prenešujoče stanje. Procesija poteka po drevoredu lip do pokopališča, po notranjem ringu pokopališča, nazaj v drevored in naposled od koder se je vzela, se pravi nazaj v cerkev.

Brž ko si izmenjamo vljudnostne čestitke in dobre želje za praznike se porazgubimo po domovih, kjer nas čakajo zaslužene velikonočne dobrote. Po velikem petku brez klobas, mi šink prav zares tekne.

O mladincih v Grčiji I

Pisalo se je leto dva tisoč tretjega, tako kot sedaj jaz pišem tele vrstice. Rednejši in pozornejši bralec se bo zagotovo spomnil, da sem taistega leta tudi kolesaril proti Medžugorju.

Tale pripoved ima že kar srhljivo podobnost s tisto O mladincih v Španiji. Poleg kot jajce kokoši podobnega naslova, v tej basni nastopa kopica istih osebkov od avtorja prispevka do kaplana in ostale klape. Vsako potovanje je potrebno nekje začeti. Najbolje je, da kar doma. In vsako potovanje ima prevozno sredstvo, če se slučajno na potovanje ne odpraviš peš. Odpravica sestavljena iz treh avtov se je tistega lepega poletnega jutra odpravila proti Trstu, kjer nas je čakal trajekt za Patras. Kot voznik avta sem odigral partijo igrice Tetris kar v živo, ko sem vse mogoče oblike potovalk, kovčkov in paketov hrane tlačil v prtljažnik sedaj že legendarne rumene fabije. Smrk, Smrk. Dasiravno je bila ura še zgodnja, ravno pravšnja, da bi se kmetje vračali s košnje, sem se že pošteno potil v potu svojega obraza. Zvit kot feder, sem v avto na dosego roke postavil brisačo, ki mi je že prec na začetku in tudi tekom potovanja nadvse dobro služila.

Ne malo me je presenetilo, rečeno prizanesljivo, rečeno bolj grobo pa, ujezilo in močno začudilo, želje ene od sovoznic v mojem kanarčku, da se želi vrniti k njej domov, ker je pozabila... Oblak moje jeze se ni zgrnil nad avto zaradi nepotrebnega štrapaca, ker slučajno punčara ne ve zakaj ima glavo - mogoče za kapo okrog nosit, ali zaradi prenatrpanega prtljažnika, o ne. V potu svojega obraza sem z grozo zasliši zaključek stavka, ki ga predstavljajo zgornje tri pikice. "A gremo loh še flis iskat?" Da se izogneva napačnemu sklepanju bralec, flis je puloverju sorodna vrsta, ki služi ogrevanju telesa v mrzlih zimskih dneh, tako da ne vem, čemu bi lahko služil na poletnem pohajkovanju po Grčiji, kjer se večerne temperature spustijo na komaj znosne, da dnevnih niti ne pišem. Odgovor pozabljivke je bil, da ga bo rabila na ladji, kjer lahko močno piha. Nej ji bo. Vsekakor pa slednje poteze nisem zastopil, k čemur je pripomoglo tudi moje pregrevanje sredice telesa tistega poletnega jutra. Bo pa zaraditegadelj fils lajt motiv celotne pripovedi.

Po uspešnem manevriranju fabie na trajekt, sem se ponovno odpravil na palubo gledat šleparje kako rikverc vižajo v trebuh ladje. Za eksplozijo mojih občutkov ob tem si bralec še enkrat preberi Mladinci v Španiji, ako želiš. Ker je bil kasnejši dostop do avtov onemogočen, je bilo potrebno vzeti vse kar se bo potrebovalo za 33 urno vožnjo do Patrasa sabo. Vključno s hrano in priborom za spanje. Bili smo palubni potniki. Za vse oboževalke filma Titanic, bili smo kot Leonardo Di Caprio. Vsa ladja je bila naša kajuta. V realnosti je to zgledalo tako, da smo, ko smo, legli k počitku spali na stopnišču, ki se je spuščal proti avtom v podpalubju. Hrušč in trušč motorjev trajekta je bil več kot moteč. Se je pa lepo dopolnjeval z enakomernim tresenjem ogrodja barčice. Slednje je botrovalo nečemu, čemur bi težko rekli spanec. Groba ocena je, da smo imeli pol s-ja od spanca. Sama dobrota Sv. Martina v meni je storila plemenito dejanje, ko sem Primčipesi odstopil armafleks, sam pa sem imel spalko. Revež, da prav bereš bralec, ta oseba je moškega spola, je pozabil vse pripomočke za spanje v avtu.

Če si dovolim posploševanje o ženskem nabiralništvu in moškem lovu pridemo do naslednjega. Bilo se je potrebno tudi prehranjevati. Tako so dekleta nabirala Nutello, fantje pa smo lovili pohančke. Pripetilo se je namreč, da sem si jaz vzel na ladjo za jest Nutello in kruh. Ob vseh poželjivih dekletovih pogledih po tej substanci, sem se je kmalu preobjede in jo z veseljem po ekonomskih načelih ponudbe in povpraševanja zamenjal za piščanca, ki sem ga dobil od reveža, ki je spal na mojem armafleksu. Meni in dekletom se je zdel posel dobro sklenjen.

Med vožnjo smo se kratkočasili z igranjem Pictionary-ja, kjer so dekleta samo ob eni narisani črti pravilno ugotovila, da je to puhajoči vlak vzhodno-južne železnice. Fantje pa smo risočega spraševali in ugibali ali gre za električni vlak, tramvaj ali dizelko. Zelo priljubljena igra je bila tudi lovljenje po ladji.

Zvečer naslednjega dne smo stopili, bolje rečeno smo se zapeljani na grška tla. Prva postaja so bile Atene. Do tja pa je vodila cesta. Del poti je izgledal sledeče. Predstavljal si bralec regionalno cesto mimo Brezij. Načelno imamo tam vozni pas in odstavni pas. Slična je bila cesta proti Atenam. Nič hudega sluteč vozim po njej, ko vidim pred sabo, kako avto posveti pred njim vozečemu tovornjakarju z dolgimi lučmi. Začudim se hobiju voznika avta, ki zgleda da v prostem času slepi kamionarje po cestah. Začudenje je trajalo le hip, kajti tovornjakar se je postavil na odstavni pas, tako da ga je avto lahko prehitel. Vozeč za šleparjem tudi sam doživim parkrat podoben strel z dolgimi lučmi, kar pomeni - postavi se na odstavni pas, da te lahko prehitim. Še kako pa je tu držal rek, kar se Janezek nauči, to zna. Kmalu sem tudi jaz streljal kamionarje, da so se mi umikali. Tako ni bil redek prizor, ko smo vozili od leve proti desni: kamion na levem odstavnem pasu, avto na voznem, ki sta vozila v nasprotni smeri, nato jaz na svojem pasu in kamion na odstavnem.

Navkljub dejstvu, da sem zamenjal Nuttelo za piščanca, mi je padlo meso v krvi, slično kot pade nekaterim cuker. Zato smo zavili tudi v restavracijo s hitro prehrano začenši s črko M. Sopotniki so se kmalu navadili, da Janez vsaj na vsake dva dni potrebuje dozo mesa. Pozno ponoči smo prišli v Atene, kjer smo se nastanili pri teti od kaplana.

O dr. Andreju Staretu

Dasiravno se objavljanje filmčkov tepe z mojo filozofijo pisanja prispevkov, bom na tem mestu naredil izjemo, kajti dr. Stare si to zasluži. Legendarnost športnega komentatorja dr. Stareta močno presega moj besedni nabor. V Sloveniji zagotovo, ni pa dvakrat za rečt, da tudi na svetu ni podobnega kova junaka, ki bi tako vneto, tako pristno, tako doživeto, tako direktno, tako navijaču domače med prenosi posredoval samo tekom. Dr. Stare združi vse navijaške emocije in jih posreduje preko komentatorskega mesta. Zbral sem nekaj ščepcev njegovega bogatega repertoarja.

dr. Stare - Fante



dr. Stare - Nova očala


dr. Stare - A se loh umakneš pros'm!?


Skratka več kot legenda!!!

O vrednotah

Sem pa tja pri čemer imam v mislih časovno in ne lokacijsko komponento, si se bralec gotovo srečal z vprašanjem vrednot. Tajil bi, ako bi zanikal, da sem se temu srečanju tudi sam izognil. Zagata je sledeča, venomer ko sem se srečal s vprašanji, ki presegajo problemsko domeno koliko je ura, ali kaj bom jutri jedel, so nastopili miselni vozli, katerih ni bilo zlahka razvozlati. Nič drugače ni, ako se začnem spraševati o vrednotah.

V pomoč pri spopadu z vrednotami sem se za začetek zatekel k stričku Googlu. V izogib zmešnjavi – striček Google ni brat mojega očeta, ampak le ljubkovalna besedna zveza. Malo bolj kunštna definicija se bere sledeče:« Vrednote so pojmi o temeljnih kategorijah zaželenega«. Ako vprašaš mene bralec mi tale definicija ni ravno blizu, bolj se strinjam s sledečo:« So kategorije pojavov, ki jih cenimo oziroma prepričanja o tem, kaj je dobro ali prav in za kaj si je vredno prizadevati«.

Čemi dajem svoj glas drugi definiciji? Mislim, da ni mogoče vrednote izolirati od vprašanja resničnega dobrega ali vsaj kaj je prav. Če se problemske domene lotim z inženirskega stališča bom skušal definicijo vrednot prevesti na meni bolj domače oz. znano področje, upajoč, da bo zagata manjša. Ako je moje življenje podobno gradbišču, so vrednote orodje, ki ga tam uporabljam.

Preden se odpravim na gradbišče ne bi bilo napak, da premislim, katero orodje bom zares potreboval, da bom lahko postoril vse potrebno delo, po drugi strani bi mi lahko preveč navlake na gradbišču povečalo nepotrebno navlako ob katero bi se samo spotikal. Razmišljam. Gotovo bom na gradbišče življenja vzel modri kombinezon – modrost. Ta mi bo preprečevala, da bi se čim manj umazal s packami zla. To je moja temeljna vrednota iz tu vse izhaja. Je kraljica vrednot. Mar ni namen modrosti ločevati med dobrim in zlim? Premislim naprej. Nadvse praktično orodje so tudi klešče - vera, ki se lahko oklene modrosti in tako osmisli ločevanje dobrega in zlega, kajti samo en je zares dober – Bog ter samo eden zares moder, še vedno Bog. Izhajajoč iz slednjega je cilj modrosti postati čim bolj podoben Bogu. Prav mi bo prišla tudi macola – pogum in vztrajnost, da bom lahko nadaljeval z delom, ko ne bo nič drugega pomagalo, ko bom že skorajda obupal. Se strinjaš bralec, da je kladivo na gradbišču nepogrešljivo? Gotovo si kdaj videl, kako je bil izhod v sili, ko je vse drugo odpovedalo, se je pa začelo tolči s kladivom večkrat uspešno. Seveda vsega dela ne zmorem opraviti sam. Zato bi mi gotovo prav prišla kakšna pomoč pa magari, če mi bo samo skuhala kosilo. Zvesto srce in delovno ročico…, pravi Prešeren. Upam da veva bralec, kam Janez taco moli. Tako je, na gradbišču mojega življenja si želim ustvariti družino. Mar ni lažje graditi, če nas je več? Mar ni lepše? Nadvse uporabna zadeva je tudi polivinil – ljubezen. S katerim lahko pokrijemo in zaščitimo pred dežjem in umazanijo. Saj drugače ne morem osmisliti odnosov v družini. Mar ne izhaja vse dobro iz ljubezni? Ker upam da nas bo več, bom kdaj pa kdaj se potrebno usekniti na bosanca – se pravi biti zmožen odpuščanja. Zna tut prov pridet, ko se ti v nosu naberejo kroglice.

Eko pa sem. Izbran nekaj orodja, ki upam, da mi bo dolgo in dobro služil. Mogoče misliš bralec, da sem ogromno orodja izpustil. Morda res. A računam na to, da sem z nekaj osnovnega orodja sposoben realizirati tudi druge vrednote, kot so potrpežljivost, upanje, trezno razmišljanje, iskrenost, ter kopico drugih. Ako pa pomislim naprej, orodja ne moremo tudi obravnavati ločeno, ampak je zares uporabno, če ga uporabljamo skupaj. Tako je tudi z vrednotami. Ali obstaja modrost brez vere? Mar je ljubezen brez odpuščanja? In še nekaj ali je modrost več kot ljubezen, vera več kot upanje? Ne! Vrednote ne morejo tekmovati med seboj. Vsako orodje pride prav ob svojem času. Kaj mi pomagajo klešče, ako potrebujem macolo? Kaj mi bo usekniti se na bosanca, če sem nag? V nasprotju z mojim mišljenjem je misel, da lahko vrednote, ki me peljejo k dobremu tekmujejo med seboj za višji položaj na lestvici. Matematično bi tole zapisal sledeče modrost = vera = ljubezen = usekniti se na bosanca! Želim ti pol kufer čim uporabnejšega orodja za gradbišče življenja dragi bralec!