O velikem tednu

Okrepljen z ravnokar pomalcanimi dobrotami, ki jih prinaša Velika noč, tako kot letošnji sneg, sem v primernem stanju, da napišem kakšno vrstico.

Veliki teden se na potencialno začudenje ne začne s ponedeljkom ampak z četrtkom. Od moje rane mladosti je v navadi, da mašo vodi eden izmed dveh kaplanov ob prepevanju pevskega zbora z ljubkovalnim imenom T' Stari in ministriranju najmlajših ministrantov. Maša naj bi potekala kot vsaka maša. V teoriji. Ker pa veljajo jezuitske župnije za bolj liberalne kar se tiče protokola pride sem ter tja do spodrsljajev in posledično manjših in večjih zapletov, ki se nato čudežno odpletejo. V pomnilnih celicah mi ostaja kako so nadobudneži pozabili zvončkljati med petjem Slave. Da bi se oddolžili, so pa nato zvonili med povzdigovanjem, dasiravno je predpisano, da se zvonjenje prekine do sobote zvečer. Na koncu maše sledi slovesni sprevod ministrantov in duhovnikov do Božjega groba. Bolj ali manj slovesno.

Od devete do polnoči je organizirana molitev pred Božjim grobom začenši z meni neznano skupino, nadaljevalši z zakonci in zaključivši z mladinci. V navadi je, da se vsaka skupina pomudi okroglo uro. Bolj tehnično rečeno je tista ura namenjena spominjanju Jezusove molitve in njegovi pripravi na križanje v Gecemaniju. Med mladici se šepeta, da se je sem pa tja kateri izmed njih preveč živo vživel v dogajanje v vrtu. Namreč med tihim premišljevanjem preostalih, se je zaslišalo bolj ali manj pritajeno smrčanje. Njegov zagovor je bil, da se je poistovetil z učenci, ki so spremljali Jezusa in je tako kot so oni, zaspal. Drugi bot pa je nekaj mladincev prestrašila ob zatemnjenem grobu moleča ženska. Bila je namreč napravljena v črno in še malo skrita za grobom, tako da je niso opazili dokler ni vstala in odšla. Verjamem, dasiravno tega zgodba ne izpričuje, da je marsikoga vsaj malo stisnilo pri srcu. Če je vse po sreči, molitev poteka ob prepevanju taizejskih spevov, ki se nikoli ne končajo in krajših molitvah, katerim sledijo premišljevanja v tišini. Vsakoletni običaj je tudi blagoslov kruha, ki se ga nato použije na trgu pred cerkvijo. Navadno smo zbrani v krogu in se ga lomi. Večkrat me je že imelo, da bi prinesel kos klobase, saj bi mi šel tako dobro podmazan kruh lažje po požiralniku, a strogi post v petek to prepoveduje. Brez prejšnjega pretiravanja je kruh tudi brez klobase odličen. Tako se prva ura petka navadno že zaključi, ko se razidemo po domovih.

V petek zvečer ni maše. Vodi jo oni drugi kaplan, ki je bil v četrtek frej. Ministrirajo srednji ministranti - od sedmega razreda naprej. Navadno poje mladinski zbor, ako ni drugače domenjeno, tako kot je bilo to letos. Letos je obred velikega petka s petjem obogatil zborček z imenom N's Osem. Kar ne morem, da se ob ime ne bi obregnil. Namreč zagata tiči v dejstvu, da jih je redkokdaj poje ravno osem. V Dravljah je tako postalo priljubljeno poimenovanje skupin v obliki kvartet N's Trije, če ministrira šest ministrantov se v zakristiji preimenujejo v N's Sedem in tako naprej. Naš dolgoletni župnik je ob neki priliki nesrečno izbrano ime pospremil z besedami:"Jadna jim čorba, pa kakšno ime je to N's Osem!". Zaradi večletnih izkušenj imajo ministranti manj težav s prisostvovanjem pri obredu velikega petka. Ni pa izključeno, da morajo ravno oni podučiti novopečenega kaplana, kako se stvarem streže.

Velika sobota pri nas poteka v znamenju blagoslova jedi. Namreč blagoslovi jedi potekajo vsako uro od dvanajste pa do vključno šeste zvečer. Dasiravno je ta običaj starejši kot Rokovo znamenje na Celovški cesti, je še vedno priljubljen šport klicanje župnika na njegov telefon in spraševanje:"Kdaj pa imaste pri vas blagoslove jedi?". Že več let imam tudi sam v načrtu, da bi tudi jaz odigral kakšen polčas z župnikom, a mi še ni uspelo.

Večerno viglijo vodi župnik. Prepeva zbor Stopinje, pa to ni ljubkovalno ime. Ministrirajo veterani - bivši ministranti z letnico nekje 86 in manj. Tu še posebno velja izpostavit nevarnost za napad smeha med ministranti, saj so ti preživeli že marsikatero neumnost. Posebno nevarno je mimohodom smeha, da kakšen ministrant spusti kakršen koli glas, ki kakorkoli nakazuje na to, da revež ne more zadržati smeha. Ako je tako, je epidemija neizbežna. Sledi zatiskanje nosov z rokami z namenom preprečiti uhajanje smeha. Priljubljena taktika je tudi štetje žarnic, se pravi gledanje v strop, ali preverjanje čistočo svojih čevljev, gledanje v tla. V nobenem primeru, pa ne priporočam gledanje v oči ostalim ministrantom. V zlato rezervno nam ostane odkašljevanje, če se res ne moremo zadržati.

Vstajensko procesijo imamo pri nas v nedeljo zjutraj ob pol osme. Ponovno nas razveseljo s petjem starejši zbor. Mašo vodi kakor kdo. Ministrirajo pa sedaj vsi ministranti skupaj ne glede na leta ali barvo kože. Zaradi navala obstaja nevarnost, da kot ministrant ostaneš brez primerne obleke. Tako so bile v preteklosti priljubljene diverzantske akcije, da se je obleke skrivalo po vsej zakristiji, v kineto - nekakšen prehod za cerkvijo in na ostale kraje za katere mi kolegi niso povedali. Povpraševanje pa močno prekaša ponudbo na področju ministrantskih pasov. Zardi njihove možnosti neizmernega pomanjševanja, obstaja tako kopico špranj in lukenj, ki služijo za začasno skrivališče. Z vrstnim redom pri procesiji je pa tako: Najprej gre Vstali Zveličar in ob njem dve sveči. Tako ima noseči Zveličarja absolutno komando kam bo šla procesija, pa četudi jo bo vodil do novega gasilnega doma. Sledijo ljudje klančine z imenom orgle. To je klančina, ki je najbližja orglam, katerih še nimamo. Nato otroci z zastavicami, ministrantje, duhovniki, dva, ki nosita laterno, dva noseča nebo pod njim pa je glavni duhovnik z moštranco, zbor in naposled preostali ljudje. Navadno se nekje med množico izgubi Marija. To je ena gromozanska bandera, ki ne gre skozi pokopališka vrata, prav tako ji pa delajo probleme drevesa in njihove veje, ki se razprostirajo čez pot. Že nekaj let jo nosijo skavti in tako malo po svoji krivi in malo ne, poskrbijo za zastoj, ko bogo bandero zlagajo in na novo postavljajo v prenešujoče stanje. Procesija poteka po drevoredu lip do pokopališča, po notranjem ringu pokopališča, nazaj v drevored in naposled od koder se je vzela, se pravi nazaj v cerkev.

Brž ko si izmenjamo vljudnostne čestitke in dobre želje za praznike se porazgubimo po domovih, kjer nas čakajo zaslužene velikonočne dobrote. Po velikem petku brez klobas, mi šink prav zares tekne.