O mladincih v Grčiji II

Teta je bila dobrodušna gospa. Njene gubice so dale slutiti, da je preživela več kot le nekaj pomladi. V bolj natančno ocenitev njene starosti pa se ne bom spuščal. Prvič zato ker sem pri ocenjevanju naravnost obupen. Drugič pa se ob tem lahko znajdem na tankem ledu, saj znajo ženske ocenjevanje sprejeti rečeno milo z neodobravanjem. Po dvodnevni odsotnosti civilizacije predvsem v smislu sanitarij, ki se ti ne zibajo pod tabo, je bila nastanitev treh fantov v njeni vrtni hišici več kot dobrodošla. Dekleta pa so dobila na razpolago kar prostore v njeni hiši. Poleg stranišča, ki se ne maje, je bil velik blagoslov tudi klimatska naprava. Mašinca je laufala vso noč, tako da je bilo po dolgem času mojemu telesu prijetno hladno. Teto je pa skrbelo, ali pa se je celo malo hudovala, češ a hočemo met zimske razmere.

Sveže spočiti in s polnimi trebuščki od pravkar pojedenega zajtrka nas je pot vodila proti templju boga Pozejdona v kraju Sounion. Popoldne smo preživeli na plaži. Kroniki so zapisali, da se je prevračalo kolesa, igralo odbojko in kopalo. Dasiravno sam močno dvomim, da bi jaz na plaži prevračal kolesa. Razen mogoče ta pravih. Vožnja avtomobilov v koloni ni mačji kašelj. Bralec bo gotovo pritrdil moji domnevi. Seveda ni mačji kašelj, je vožnja avtomobilov v koloni. Legenda pripoveduje kako smo se vračali iz Souniona. Blizu Aten kaplanov avto pred menoj na dvopasovni cesti hipoma zavije iz prehitevalnega pasu na izvoz, ki je bil skrajno desno. V hipu trenutka, sem tudi jaz poskušal nekaj podobnega. Skoraj bi se pa zataknilo, namreč moj zadek rumene fabie in sprednji konec lokalnega avtobusa. Dekleta v avtu sploh niso vedele kako na knap je šlo. Edino moja belina na obrazu je izdajala, da se je pripetilo nekaj srce zastajajočega. Prav nasprotno je moje srce bilo s podvojeno hitrostjo. Seveda je bil pa tretji avto v koloni za ta izvoz izgubljen in se je tako odpeljal dalje. Brez prevelike zadrege smo se kmalu našli.

Naslednji dan smo ostali v Atenah. Bil je to tudi zadnji dan civilizacije, ki nam jo je nudila kaplanova teta. Ogledali smo si Akropolo. Dekleta pa so se razveselila in porazgubila na nakupovanju po Plaki. Izmučeni od vročine smo se fantje odločili za posedanje v senci, ki nam jo je nudila železniška postaja. Zvečer smo se odpeljali ven iz Aten iskat prenočišča. Dasiravno nismo bili v Betlehemu za časa popisa, smo prespali na plaži. Bil je namreč tak dogovor, da bomo ako se bo le dalo spali pod milim nebom. Kjer je bil pesek naša vzmetnica in milijone zvezd baldahin nad našimi glavami. Ena večjih mojih skrbi je bila postaviti posteljo tako, da bo zjutraj čim dlje v senci. Tako sem zvečer kar nekaj minut namenil dnevni poti sonca in glede na to zacahnil koordinate mesta spanca. Enkrat manj, drugič še manj uspešno. Mogoče zato, ker v soju noči, težko vidiš sonce.

Dan, ki je sledil po spanju je bil namenjen ogledu Delfov. In ponovno srečanje s civilizacijo. Noč smo namreč preživeli v kampu v Itei. Ne Ikeia, Itea. Razveselili smo se prve kuhane večerje. Se igrali rusko ruleto, ko smo se kopali skupaj z meduzami in sekali prste, ko smo gledali utrinke. To je bila namreč priljubljena igrica naših najstnic. Adam jo je vzel preveč zares in si je naglas zaželel, da bi meni avto crknil.

Jutro ni dalo slutiti, da bo dan nadvse zanimiv. Ta dan smo si ogledali Meteoro. Zame je bil to govoto najlepši obiskani kraj Grčije. Samostani na pečinah, bolje rečeno na kamnitih stolpih, ob sončnem zahodu so zagotovo vredni ogleda. Po nekaj urni vožnji je Adamu zaštekal gas na avtu. Ker zadeva ni bila kritična, lahko ga je namreč reguliral s sklopko, smo se odpeljali naprej. Do prvega klanca, kjer mu je zakuhal. Tako se je izpolnil pregovor ki pravi:"Kdor drugemu avto kuha, se sam skuha". Sama dobrota, kakor me je, sem se priponudil za vleko do prvega mehanika. Izkazalo se je da je to 80km stran. Navkljub omejitvi za vleko na 50km/h, je bila naša hitrost dovoljšna da smo prehitevali ostale avte. Mehaniki so sicer nekaj poštimali, ampak zaleglo je do večera. Sledila je skupinska kriza. Dekleta so bila nejevoljna in nič kaj podobna Mariji, saj jih je skrbelo za večerjo in kje bomo prespali. Jaz sem se izklopil tako, da so mi misli odplavale in nisem slišal ženskega negodovanja. Adam in Primpčipesa pa sta se umaknila na varno, tako da sta šla popravljat Adamov avto. Rešitev je bil zatič iz oljčne vejice, ki je poskrbel da se gas ni več zatikal. Mislim, da sem bil edini, ki ga je skrbelo, kaj se bo zgodilo, če se slučajno lubadar namesti v ta zatič, ga prežre in potem bo ogrožena varnost. Spali smo v Limi. Jutro nam je prineslo kos sira. Mi nič dobrega sluteč zjutraj zajtrkujemo, ko se je mimo pripeljal domačin in nam ponudil kos sira. Z hvaležnostjo v srcu smo ga sprejeli.

Ker je bil avto naše prevozno sredstvo, napol spalnica in še omara za obleke, je bilo pomembno kako zložiti stvari, da bodo čim prej pri roki. No, to je veljalo zame. Saj sem tako naštilma, da je bila moja potovalka na vrhu in sem imel res vse pri roki. Za ostala tri dekleta v avtu pa je bil manjši problem. Namreč, ker sem samo jaz zlagal prtljago sem vedel kam kaj paše, da gre vse v mini prtljažnik, zaraditegadelj smo me morala vsakokrat prositi za svojo torbo. Ne bil bil jaz, če jih zaradi tega ne bi malo ogovoril. "Pa sej sem ti jo lih kar ven vzel". Kr sama zdej uzem. Ja kaj da ne morš. Ja kako pa zdej to not zlagaš. Dej pust bom jest. Tale flis ti dam pa zdej v naročje, ker tle ni več placa!". Sploh ni šlo za to, da mi je bilo težko. Sam punce dražit na ta račun - neprecenljivo.

Sledi v O mladincih po Grčiji III. O glivicah, ki se skrivajo v tuših in o pitni vodi.