O Borisovem življenju

Boris se je rodil v številčni družini gledano s človeškimi očmi. Morda je zanimivo še to, da so otroci prihajali eden za drugim. Bilo jih je osem. Igra življenja jim je preprečila, da bi kdajkoli spoznali svojega očeta, zaraditegadelj so se zelo navezali na mamo. Bila je zelo ljubeča. Za vsakega je skrbela, kot da je bil njen edinček. Teta Jelka je vsako jutro in večer prihajala na obisk. Vedela je za stisko številčne družine brez očeta, zato je vsakokrat prinesla kaj za pod zob. Dasiravno so otroci vedeli, da jim hrane ne bo zmanjkalo, so se pri vsakem obroku prerivali za boljši kos pogače. Tako je mama morala še posebno paziti na najmlajše, ki so bili navadno najšibkejši, da jih starejši niso izrinili.

Večino časa so preživeli na prostem, razen ko je bila zima in sta jim sneg in mraz onemogočala pohajkovanja. Otroci so neizmerno radi tekali po planjavah. Radi so se valjali po tleh in skakali po lužah. Še v večje veselje jim je bilo, če so bile luže polne blata. Navkljub temu, da so bili vsi umazani od blata, se mama ni preveč jezila. Še več, tudi sama je občasno poskakljala po lužah. Jeseni so večkrat iskali po gozdu plodove, ki so padali na tla. Takrat je bilo hrane v izobilju. Našel so jo povsod. Življenje na jesen je bilo res brezskrbno.

Boris je bil bolj tih in vase zadržan. Nikoli se ni podil z ostalimi po širnih prostranstvih polj in travnikov. Le občasno je skakljal po lužah in nikoli ni z veseljem na jesen nabiral kostanja. Že kmalu ga je navdala zla slutnja. In res, navkljub redni vadbi je imel Boris težave s težo. Kar koli je storil nič mu ni pomagalo. Še bolj pa ga je skrbelo, da je bil stric Franc vidno zadovoljen. Z razliko od tete Jelke, ga Boris ni maral. Vedno je bil surov še posebno takrat kadar je bil pijan. Tistikrat ga je večkrat tudi brcnil v zadnjico, ako mu je ponesreči prekrižal pot. Takrat je cvileč stekel stran. Stric Franc je bila navadna surovina.

Oni dan je Boris slutil, da je bil tisti novembrski sončni zahod njegov zadnji. Skozi režo v vratih je videl kako se Franc pripravlja na jutrišnji dan. Tisti večer Boris ni in ni mogel zaspati. Nemirno se je premetaval po svojem ležišču. Zaspal je šele proti jutru, ko se je že danilo. Nato ga je zbudil trušč na dvorišču. Zbirali so se Francetovi prijatelji in sosedje. Bili so razposajeni. Glasen smeh je stresal sobo v kateri je ležal Boris. France jim je postregel z domačim vinom in salamo. Teta Jelka pa je spekla domači kruh. Okoli devete ure so se odprla vrata. Franc s prijatelji in sosedi je skušal ujeti Borisa a ta se jim je izmuznil. Z vso močjo kar jo je premogel se je zapodil proti dvorišču. Franc je klel, ker mu je Boris ušel. Tekal je za njim in se jezil nad prijatelji in sosedi naj mu vendarle pomagajo. Boris je skušal pobegniti skozi vrata, skozi katera je tolikokrat šel na tiste širne poljane. Tokrat so bila dobro zaprta in zaklenjena. Ni bilo več izhoda. Cvilečega so ga obstopili in zgrabili. Boris je vedel, da mu bije zadnja ura. Še bolj je cvilil. Še s zadnjimi močmi je brcal in se skušal otresti premočnega objema v katerega je bil ukleščen. Zaman. Kar je sledilo je še povedati grdo. Borisovo življenje se je končalo. Iz njega so oni dan ratale koline, salaminčki, pršut in krvavice. Gospodar Franc pa je s prijatelji še dolgo v noč ob zvokih harmonike in obložene mize proslavljal zakol prasca.