O mladincih v Grčiji III

V tistih dneh so znamenitosti Grčije kar brzele mimo nas. Ali mi mimo njih. Tako smo si ogledali korintski prekop, Epidavros, Mikene, Šparto in Olimp. Večno vprašanje, ki je spremljalo punce je bilo, ali je voda pitna. Četudi so domačini zagotovili neporočenost so dekleta bolj zaupala vodi iz plastenk. Sam menim, da gre pri vodi iz steklenic za veliko prevaro. Kako je lahko postana voda v plastiki boljša od redno tekoče vode v ceveh, pri kateri vsaj načelno preverjajo kakovost, ostaja meni velika skrivnost. Ako bi pa zaradi svoje trme tenko piskal ob večkratnem obisku stranišč, bi se pa zagotovo sekiral, zakaj jih nisem poslušal. Tako pa jim nisem dopustil zadovoljstva ob ponavljanju stavka:"Smo ti rekle!".

Priljubljen šport smo imeli tudi v kampih. Iskanje glivic po tuših. Ravno tako je šlo za dva tabora. Eni jo nikakor niso hoteli srečati med tuširanjem. Drugi so naravnost izzivali srečo in so jo celo skušali fotografirati, ako bi jo zagledali. Ne bo odveč povedati, da so slednji veljali za ene navadne packe.

V Grčiji pa sem bil priča tudi pravcatemu ženskemu prepiru, dasiravno vpleteni ženski to ostro zanikata. Pošteno je, da povem obe zgodbi. Komu boš verjel bralec, pa prepuščam tvoji presoji. Bilo je nekega dopoldneva. Bili smo že kar nekaj dni na poti po Grčiji. V tem času so se pojavljali manjši ali večji konflikti, ki smo jih uspešno rešili. Ni se bilo moč niti izogniti manjši naveličanosti drug drugega, ki se je lahko sem pa tja prelevilo v dolgočasje. Ako nisi bil pozoren, so slednje pošasti lahko načele tvojo dobro voljo. Ker smo bili prvič v Grčiji, je logično da smo se kdaj pa kdaj izgubili. Pri enem od takih izgubljan je pa prišlo od izmenjave besed med Niko in Lino. Nika je močno presedala vsakodnevna vožnja. Prav tako je pogrešala več možnosti za kopanje in poležavanje na plaži. Da bi podkrepila svoje besede, je trdila, da se Herta tudi strinja žnjo. Besede Nike in Herte pa se niso strinjale, ker Herte ni bilo zraven v avtu. Nika je za svoje nezadovoljstvo krivila p. Iztoka, ki je bil nekako vodja odprave. Lina pa se je p. Iztoku postavila v bran. Njen argument je bil, da sami odločamo kako bomo preživeli dneve in da se ob sestavljanju programa ni nihče pritoževal. Besede so padale kot dež na zemljo. Minila je določena mira čas, ko so besede potihnile tako hitro, kot preneha dež po nevihti. In nastalo je zatišje besed - zatišje po nevihti. Dekleti sta zrli vsaka skozi svoje okno, želeč ako bi bilo mogoče izstopiti iz avta. Sam sem skušal delovati bolj spravno, a ni dosti pomagalo. Zame so bila znamenja kot so povečana izmenjava besed in argumentov in nato posledična tišina jasen znak, da sta se dekleti spri.
Videnje ene izmed deklet udeležene v prepiru gre takole:"Nisva se sprli!". Nikoli ne bomo izvedeli, katera zgodba bi obveljala, ako bi prišli med vrhovno sodišče.

Tekom potovanja so dekleta in Adam tudi nekaj zaslužila. In ne bralec, ni jih Adam prodal Arabcem za 200 kamel, 150 koz, 4 krave in 5 petelinov, 2 kuri in 234,1 jajc. V mestecu imenovanem Nafplion so se odločili, da bodo preizkusili srečo v petju na ulici. Adam je igral kitaro dekleta pa so prepevala. Njihovo petje je bilo ovrednoteno na 24 evrov, ki so jih zapravili za sladoled. Primčipesa in oni drugi pa sta se rajši odpravila raziskovati po mestu.

Doživeli smo tudi deževno jutro. Oblaki so se vso noč zbirali nad nami, nakar se je naposled nad nas usul dež. Naključje je hotelo, da smo ravno tisti večer taborili v kampu in smo tako imeli možnost poiskati streho nad glavo. Zadnji si jo je poiskal Adam, ki ni iz principa hotel zapustiti sovje trde postelje, vse dotlej mu ni začelo že pošteno kapljati na glavo. Dež je kmalu prešel. Sledilo je vsaj zame mučna vožnja proti Olimpiji. Saj so se mi zaradi pomanjkanja spanca katerega krivec je bil dež, oči rade zapirale. Tudi sopotniki mi niso bili v vzpodbudo, saj so zaspali kot učenci v vrtu Gecemani. Tudi kaseta od Oasisov mi ni dosti pomagala. Kriza je bila naposled prebrodena. Ako sem ravno že pri vožnji. Tekom našega potovanja po Grčiji sem zaradi vožnje v koloni v izogib pretiranemu izgubljanju treh avtov, prevozil marsikatero rdečo luč. Našteli smo jih okoli dvajset.

Pot domov je ravno tako potekala s trajektom. Spoznali smo nekaj nemških turistov. Jaz sem pokazal svoje znanje nemščine tako, da sem našteval nemške igralce nogometa. Streljali smo se tudi z vodnimi pištolcami. Prikladno je bilo skrivanje za posadko, ki je krožila po hodnikih, tako te nasprotnik ni mogel ustreliti, saj si imel živi ščit. V enem takem slučaju, se je tak živi ščit obrnil in me vprašal zakaj ga zasledujem. Odgovoril sem, da me dekleti hočeta ubiti in pokazal na vodno pištolco. Spanje je bilo veliko udobnejše kot na poti sem. Ne samo, da nismo čutili tresljajev in hrumenja motorjev, tudi luči na hodniku smo pogasili, tako da smo jih odšraufali. Bela brisača, ki mi je v avtu dobro služila pa je spremenila barvo v vsaj šampanjševo ali smetanovo. Povedano po moško bila je siva ponekod že prav nagravžno črna.

Potovanje je bilo konec, tako kot je tega poročila.