Uvodne besede bom ukradel Jerryu Seinfeldu, ki je imel v enem izmed svojih nastopov nadvse poučen primer o človeški ne ravno modrosti, katere vodila srečamo žal tudi pri vožnji. Jernej razmišlja takole:"There are many things you can point to as proof that the human is not smart. But my personal favorite would have to be that we needed to invent the helmet. What was happening, apparently, was that we were involved in a lot of activities that were cracking our heads. We chose not to avoid doing those activities but, instead, to come up with some sort of device to help us enjoy our head-cracking lifestyles. And even that didn't work because not enough people were wearing them so we had to come up with the helmet law. Which is even stupider, the idea behind the helmet law being to preserve a brain whose judgment is so poor, it does not even try to avoid the cracking of the head it's in." Zaradi avtentičnosti besedilo ni prevedeno! Takole na hitro premišljeno se bojim, da se nekaj podobnega dogaja tudi v glavi vsaj kakšnega voznika.
Če tole prevedem na kulturo vožnje se bi zadeva glasila nekako takole: Ne samo, da si želim voziti hitro, pod vplivom alkohola in da med vožnjo telefoniram ter tako ogrožam življenja sebe in drugih, se ob tem še prepričujem, da moje sposobnosti prekašajo sposobnosti voznika pred in za mano in vse potencialne pripetljaje, ki se mi lahko primerijo. Da bi to pozitivno samopodobo vsaj malo omejili so se politiki morali zateči k nečemu kar naj bi zmanjšalo nesreče in se jim reče prometni zakoni. Od takrat naprej so za nekatere le ti največje zlo na cesti skupaj z policistom.
Ni mi potrebno iti posebno daleč, da lahko od blizu analiziram vedenje voznika, ako za primer vzamem kar sebe. Najprej nekaj pozitivnih videnj. Navadno vozim kot pravi omejitev. Čemu tako? Zavedam se, da se z večjo hitrostjo zavorna pot podaljša in sploh v naseljih je to lahko usodno ali pa ni. V naseljih je preveč nepredvidljivih situacij, da bi lahko občutno prekoračil predpisano hitrost. Na avtocesti sem malo manj strikten. Še ena lastnost je. Navadno ustavljam na prehodu za pešce, če je za mano še kakšen avto in želi kdo čez cesto. Ni bilo samo enkrat, ko je pešec stal na prehodu kolona vozil pa se je peljala mimo kot da gre za povorko. Trenutno se trudim izogibati vožnji v rumeno, še posebno, če kdo zavija levo. Saj tako onemogočim pravočasno zavijanje zavijajočemu stoječemu v križišču. Poleg tega se trudim kar se da, hitro speljati ob zeleni, da se lahko kolona premika kar se da homogeno.
Naslednje zadeve so pa bolj negativne. Govorjenje po telefonu med vožnjo. Mislim, da je to ena izmed kategorij, ki je najbolj zanemarjena. V oddaji Mythbusters so dokazali, da je vožnja med telefoniranjem ravno tako nevarna kot vožnja pod vplivom alkohola. Učitelj varne vožnje Kuzmič pa je v včerajšnjem intervjuju postavil trditev, da se reakcijski čas med telefoniranjem podaljša za 2 sekundi. Tole govorjenje med vožnjo bom moral pri sebi popraviti. Druga zadeva, ki pa je bolj stvar navade je pripenjanje pasu tudi na zadnjih sedežih. Slabe navade se je zelo težko znebiti. Tako se redkokdaj pripnem, ako sedim zadaj.
Ker je kolo moje vsakodnevno prevozno sredstvo bom namenil še nekaj besed vožnji s kolesom. Tukaj pa sploh ni nič za pohvalit. Vozim se v napačno smer. Večkrat prevozim rdeče semaforje za pešce, posebno še v domačih križiščih. Ne nosim čelade. Svoja dejanja opravičujem s tem, da se zavedam, da ako nimam prednosti vozim defenzivno. Tudi hitrost je precej manjša. Umikam se tudi nasproti vozečim kolesarjem, če vozim po napačni strani.
Še beseda ali dve o tako pogosti kritiki policije in naših cest. Mnogokrat sem že slišal, da je za varnost na cesti odgovorna policija, da je ona kriva, da se dogaja toliko nesreč, da vedno stojijo na napačnih krajih, da nikoli ne ustavijo pravih divjakov, da so ceste obupne - polne lukenj in spolzke... Do neke mere se strinjam z zgornjimi trditvami. Vendar ne smeva bralec pozabiti na dejstvo, da mojega in tvojega vozila ne upravlja ne policist, ne spolzko cestišče ali mimobežeča srnja ampak izključno jaz in ti. Se pravi, da za varnost na cesti lahko največ storiva midva, ki sva udeleženca v prometu. Mar ni namen predpisov preprečevanje nesreč? Ali pa misliš, da je njihov namen polnjenje proračuna države? Mar ne pravi svetopisemski stavek, da ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe? Midva se pa še jeziva, če morava plačati kazen, ker sva vozila prehitro. Namesto da bi zardela od sramu nad najinem neodgovornem ravnanju med vožnjo. Kako se bova odločila in kaj sprejela kot vodilo obzirnost in preudarnost ali objestnost? V prvem primeru postane vprašanje kazni brezpredmetno, saj predpise spoštujeva zato, ker želiva bližnjemu vse dobro in ne haubo svojega avta v rit njegovega.
Današnji prispevek sem napisal ne zato, da bi me zaradi mojih slabi navad tepli, ampak da bi brelec ocenil svoja dejanja med vožnjo, in ako je potreba jih čimprej izboljšal. Kajti prometne varnosti ne bodo izboljšali ne policisti, ne strožji zakoni, ampak premik v naših glavah, da je odgovorna vožnja dolžnost in ne priporočilo. Kajti bolje je priti na cilj prepozno, kot prekmalu na pokopališče…
nedelja, 27. april 2008
O vozniški kulturi
Oznake: Razmišlanja
Ni komentarjev:
Objavite komentar