O mladincih v Grčiji I

Pisalo se je leto dva tisoč tretjega, tako kot sedaj jaz pišem tele vrstice. Rednejši in pozornejši bralec se bo zagotovo spomnil, da sem taistega leta tudi kolesaril proti Medžugorju.

Tale pripoved ima že kar srhljivo podobnost s tisto O mladincih v Španiji. Poleg kot jajce kokoši podobnega naslova, v tej basni nastopa kopica istih osebkov od avtorja prispevka do kaplana in ostale klape. Vsako potovanje je potrebno nekje začeti. Najbolje je, da kar doma. In vsako potovanje ima prevozno sredstvo, če se slučajno na potovanje ne odpraviš peš. Odpravica sestavljena iz treh avtov se je tistega lepega poletnega jutra odpravila proti Trstu, kjer nas je čakal trajekt za Patras. Kot voznik avta sem odigral partijo igrice Tetris kar v živo, ko sem vse mogoče oblike potovalk, kovčkov in paketov hrane tlačil v prtljažnik sedaj že legendarne rumene fabije. Smrk, Smrk. Dasiravno je bila ura še zgodnja, ravno pravšnja, da bi se kmetje vračali s košnje, sem se že pošteno potil v potu svojega obraza. Zvit kot feder, sem v avto na dosego roke postavil brisačo, ki mi je že prec na začetku in tudi tekom potovanja nadvse dobro služila.

Ne malo me je presenetilo, rečeno prizanesljivo, rečeno bolj grobo pa, ujezilo in močno začudilo, želje ene od sovoznic v mojem kanarčku, da se želi vrniti k njej domov, ker je pozabila... Oblak moje jeze se ni zgrnil nad avto zaradi nepotrebnega štrapaca, ker slučajno punčara ne ve zakaj ima glavo - mogoče za kapo okrog nosit, ali zaradi prenatrpanega prtljažnika, o ne. V potu svojega obraza sem z grozo zasliši zaključek stavka, ki ga predstavljajo zgornje tri pikice. "A gremo loh še flis iskat?" Da se izogneva napačnemu sklepanju bralec, flis je puloverju sorodna vrsta, ki služi ogrevanju telesa v mrzlih zimskih dneh, tako da ne vem, čemu bi lahko služil na poletnem pohajkovanju po Grčiji, kjer se večerne temperature spustijo na komaj znosne, da dnevnih niti ne pišem. Odgovor pozabljivke je bil, da ga bo rabila na ladji, kjer lahko močno piha. Nej ji bo. Vsekakor pa slednje poteze nisem zastopil, k čemur je pripomoglo tudi moje pregrevanje sredice telesa tistega poletnega jutra. Bo pa zaraditegadelj fils lajt motiv celotne pripovedi.

Po uspešnem manevriranju fabie na trajekt, sem se ponovno odpravil na palubo gledat šleparje kako rikverc vižajo v trebuh ladje. Za eksplozijo mojih občutkov ob tem si bralec še enkrat preberi Mladinci v Španiji, ako želiš. Ker je bil kasnejši dostop do avtov onemogočen, je bilo potrebno vzeti vse kar se bo potrebovalo za 33 urno vožnjo do Patrasa sabo. Vključno s hrano in priborom za spanje. Bili smo palubni potniki. Za vse oboževalke filma Titanic, bili smo kot Leonardo Di Caprio. Vsa ladja je bila naša kajuta. V realnosti je to zgledalo tako, da smo, ko smo, legli k počitku spali na stopnišču, ki se je spuščal proti avtom v podpalubju. Hrušč in trušč motorjev trajekta je bil več kot moteč. Se je pa lepo dopolnjeval z enakomernim tresenjem ogrodja barčice. Slednje je botrovalo nečemu, čemur bi težko rekli spanec. Groba ocena je, da smo imeli pol s-ja od spanca. Sama dobrota Sv. Martina v meni je storila plemenito dejanje, ko sem Primčipesi odstopil armafleks, sam pa sem imel spalko. Revež, da prav bereš bralec, ta oseba je moškega spola, je pozabil vse pripomočke za spanje v avtu.

Če si dovolim posploševanje o ženskem nabiralništvu in moškem lovu pridemo do naslednjega. Bilo se je potrebno tudi prehranjevati. Tako so dekleta nabirala Nutello, fantje pa smo lovili pohančke. Pripetilo se je namreč, da sem si jaz vzel na ladjo za jest Nutello in kruh. Ob vseh poželjivih dekletovih pogledih po tej substanci, sem se je kmalu preobjede in jo z veseljem po ekonomskih načelih ponudbe in povpraševanja zamenjal za piščanca, ki sem ga dobil od reveža, ki je spal na mojem armafleksu. Meni in dekletom se je zdel posel dobro sklenjen.

Med vožnjo smo se kratkočasili z igranjem Pictionary-ja, kjer so dekleta samo ob eni narisani črti pravilno ugotovila, da je to puhajoči vlak vzhodno-južne železnice. Fantje pa smo risočega spraševali in ugibali ali gre za električni vlak, tramvaj ali dizelko. Zelo priljubljena igra je bila tudi lovljenje po ladji.

Zvečer naslednjega dne smo stopili, bolje rečeno smo se zapeljani na grška tla. Prva postaja so bile Atene. Do tja pa je vodila cesta. Del poti je izgledal sledeče. Predstavljal si bralec regionalno cesto mimo Brezij. Načelno imamo tam vozni pas in odstavni pas. Slična je bila cesta proti Atenam. Nič hudega sluteč vozim po njej, ko vidim pred sabo, kako avto posveti pred njim vozečemu tovornjakarju z dolgimi lučmi. Začudim se hobiju voznika avta, ki zgleda da v prostem času slepi kamionarje po cestah. Začudenje je trajalo le hip, kajti tovornjakar se je postavil na odstavni pas, tako da ga je avto lahko prehitel. Vozeč za šleparjem tudi sam doživim parkrat podoben strel z dolgimi lučmi, kar pomeni - postavi se na odstavni pas, da te lahko prehitim. Še kako pa je tu držal rek, kar se Janezek nauči, to zna. Kmalu sem tudi jaz streljal kamionarje, da so se mi umikali. Tako ni bil redek prizor, ko smo vozili od leve proti desni: kamion na levem odstavnem pasu, avto na voznem, ki sta vozila v nasprotni smeri, nato jaz na svojem pasu in kamion na odstavnem.

Navkljub dejstvu, da sem zamenjal Nuttelo za piščanca, mi je padlo meso v krvi, slično kot pade nekaterim cuker. Zato smo zavili tudi v restavracijo s hitro prehrano začenši s črko M. Sopotniki so se kmalu navadili, da Janez vsaj na vsake dva dni potrebuje dozo mesa. Pozno ponoči smo prišli v Atene, kjer smo se nastanili pri teti od kaplana.