O fantih z vasi - postavljanje mlaja

Eeeej, eeeeeejjjj, ma dej ustav no? Štop! Štop! Zapel h kraj. V najboljšem primeru pride traktor s smreko deset svojih dolžin naprej, ko navadno nastopijo prve težave. Povorka se ustavi, fantje na kolesih en, dva, tri, priletijo k smreki kot muhe na drek. Zmotno je mislili, da požagana smreka nima svoje volje ter, da bo ubogljivo sledila traktorju. Samovoljo smreke ukrotimo tako, da jo trdneje zvežemo. Zdej pa ne more jet nikamor. Sovoznik na Zetorju da znak, da se kolona lahko premakne. Sledi prvi resnejši manever. Uvoz na ulico Bratov Babnik. Še policaji, ki zapirajo ceste za predstavnike drugih držav, ne bi zmogli bolje zapreti križišča. En kolesar zapelje naravnost, z močno dvigneno desnico simbolizira vozilom vozcečim nasproti naj ustavijo. Drug prometnik zapleje levo na Bratov Babnik in ustavi promet, kajti manever potrebuje veliko površinskih sredstev za zavijanje. Sedaj lahko rečem, da je vožnja po ulici Bratov kot parada. Ker gre samo naravnost ni problemov. Spremstvno se obesi na hupe avtomobilov, katerih zvoki se mešajo z melodijami radia Veseljak:
O zdaj pa pojdem po dekle,
tja daleč pod gorjance,
in jo pripeljem čez gore,
čez tiste dolge klance,
le zanjo bije mi srce,
in za nobeno drugo,
mi deklica tam pod goro,
mi žena bo.
Uigrana ekipa omogoči tekoči zavoj na Kamnogoriško ulico. Nato gas do križišča s Plešičevo. Si že mislil bralec, da bo šlo gladko. Še sam ne vem, zakaj nismo še osvojili slednjega križišča. Vedno so in bodo težave, da je potrebno smreko ročno prestavljati. Prav pride Peter Klepec, ki lahko sam prestavi smreko. Za nekaj metrov levo ali desno. Kamionarji boste vedeli, ostalim pa povejmo, da težave povzroča prevelika medosna razdalja. Križišče Plešičeve in Regentove je vedno iziv, kajti tukaj je potrebno celotno kolono spraviti čez semafor v enem zelenem itnervalu. To se najlažje doseže tako, da zadnja tri vozila grejo v rdečo. Odvisno od lokacije, se tukaj pot ponavadi razcepi, če se ni že prej. Tako, da je preostanek poti težko opisati, pa saj tudi nima smisla. Verjetno zdaj veš bralec, skoraj vse možne pripetljaje na poti.
Zvoki traktorja, so znak za domače, da se nekaj pripravlja. O lej, lej, so že tukej. Dober večer vošm. Fantje so prišli, lepo, lepo, nas pozdravi oče neveste. Kr naprej! Juhuhu, dober večer, Bohdej, lep pozdrav, mu odgovorimo vsak tak, kakor čuti. Ponavadi domači že prej poskrbijo za jedačo, pogačo in pijačo, v nasprotnem primeru pa fantje s postopanjem in nezainteresiranostjo za delo pokažemo, da bi se malo okrepčali po vsem tem trudu. Skrajni ukrep, ki pa ga redko kdaj izvedemo je, da se začnemo med sabo pogovarjati. Ja ne steče, ne vem kako to, da ne steče. Ja pa res ne steče. Z jedačo in pijačo je pa takole. Je kot mast na gibljivih delih motorja. Če jo je preveč bremza zgibe, če jo je pa premalo je pa trenje preveliko. Tako preveč hrane in pijače škodi delu, premalo prej omenjenih pa škodi volji do dela. Naj na tem mestu slučajnemu bodočemu očetu neveste dam dobrodušen nasvet, da nekateri se tudi Unionovega Radleja ne branimo. Solzijo pa se mi oči, ko vidim kako v Ljubljani prevladuje Zlatorog. Tako smo pripadniki Rdečega v manjšini. To je tako kot v Tivoliju, kjer je na tekmi Olimpija - Jesenice, na tribunah več navijačev Jesenic kot Zelenih. Seveda je zmernost v pitju garancija, da se bo mlaj postavil, kajti še nikoli se mlaj ni sam od sebe postavil. Nepisano pravilo je, kdor drži v roki pivo, lahko ostalim modruje kako se posamezni reči streže, najstrožje pa je prepovedano, modrijanu poprijeti za delo. Dej, globlje je treba skopat. Obliča se ne drži tko. Smreko je treba obrt. Ja jest ne morm, grem lih scat. A je šu kdo po obroč? Kaj pa štriki, kdo jih je prnesu? Kljub navideznemu kaosu, poteka delo usklajeno kot v termitnjaku. Vsak točno ve, kje mu je mesto oz. kje se najbolj najde. Tako imamo rovokopače, ki kopljejo jamo za preminulo smreko, ki se bo ponovno rodila v mlaj, venčkarji spletejo venec, katerega naloga je, da je čim bolj enakomerno kosmato, lubadarji oskubijo lubje ter muskonatrji skrbijo za vzdušje. Sej zdej že poznate uno O zdaj pa pojdem po dekle ... Slej ali prej nastopi postopek vertikalizacije smreke. Sodobna mašinerija nam omogoča, da delo ni tako fizično naporno. Tradicija je, da se nam smreka enkrat prekucne na vilicah traktorja, tako da vrh udari ob tla. To pomeni, da bo sreča v bodočem zakonu. Bolj verjetna razlaga pa je, da je to odraz naše nesposobnosti. Iz osnovnošolske geometrije vemo, da so za določitev točke potrebne dve premici, tretja služi za preverjanje. Tako je tudi s kontroliranjem smreke. Trije štriki preprečujejo smreki, da bi zdrsnila preveč na ono ali to stran. Traktor pha smreko v skopano luknjo, da je delo lažje je v luknji dila. Stoječo smreko je potrebno zakajlati s prej pripravljenimi kajlami. Dodamo ščepec vegete in mlaj že stoji. 100 evrov čaka, tistega ki bo venec na smreko zavezal tako, da bo stal vodoravno. Do sedaj se še ni našlo junaka. Po končanem delu se spodobi nakrmiti in napojiti izmučene delavce.
Naposled sledi še pesem za lahko noč, ki še dolgo odmeva po vasi, ko se fantje odpravljajo vsak na svoj dom v soju mesečine:
Šrango že postavljajo,
fantje zbrani za vasjo,
in pravijo da draga bo,
za mojo ženkico.
Kaj pa morem jaz za to,
plačal bom čeprav drago,
saj najlepšo deklico,
dobil bom za ženo.

Tisti malo bolj veseli pa:
Pod oknom sem stal in bil sem vesel,
najlepše v vasi pesmi sem pel ...
Rom, pom, pom še ne gremo domov ... 3x
(najmanj 6 glasno s poudarjenimi poltoni in kvartami, četudi so samo 4 vasovalci)

O fantih z vasi - podiranje mlaja

Dasiravno Dravlje po nekaterih podatkih štejejo petindvajset tisoč prebivalcev so zame ena malo večja vas. To moje prepričanje utrjujeta dva eksampla. Prvi je stari rek, ki pravi, da so Dravlje prva vas na Gorenjskem, drugi je pa povezanost z domačo faro, kjer sem spoznal klapo. In kot vemo, se za vsako slovensko vas spodobi, da ima cerkev, gostilno, gasilski dom in lokalne frajerje (op. zdrav kmečki fant).
Evolucija je nanesla, da so se frajerji med drugim usposobili za postavljanje mlajev. Mlaj je bolj ali manj vijugasta podrta smreka, ki je nato na novi lokaciji ponovno postavljena. Meni se sliši kot Sizifovo delo. Da pa bo enačba, vsaj malo uravnotežena, naj poudarim, da je dobra stran ponavadi odlična jedača in pijača, ki si jo s tem delom zaslužijo Sizifi. Priložnosti za postavljanje sta ali omožitev domačega brhkega dekleta ali pa nova maša. Ob volji ki je nikoli ne zmanjka, pa se smreka postavi tudi za kakšne okrogle obletnice.

Naključni sprehajalec bo z veliko sreče na dan pred poroko videl, kako se posamični osebki horde na kolesih, traktorju ali pa v delovnih avtomobilih podijo po kasneje imenovani ulici navzgor proti zbirnemu mestu. Od kar pomnim se vedno dobimo na istem kraju ob isti uri. Bojda je tisti del hoste nekoč pripadal farovžu, nato pa je bil vzet za novo avtocesto Podutik-Šentvid. Ljudska modrost pravi, da starega mačka težko naučiš novih pravil. Takisto je ostalo z nami. Dasiravno to ni več farovška last, še vedno zahajamo tja in cestarjem pomagamo vzdrževati zimzeleno zelenje ob cesti na primerni višini. Izkušenejši šrangarji vejo povedati, da je bilo včasih lepih smrek na pretek, da pa so dandanašnje le bleda senca že posekanih. Prvi del je svečana izbira žrtve. Izkušnje namreč kažejo, da je funkcija uspešnosti izbire smreke v odvisnosti od števila šrangarjev enaka e na -1. Dejmo tole. Ne ta je preveč kriva, Kaj pa ta, tale je lepa. Ne nima košatega vrha. Jest sem eno najdu, glej uno zraven tele. Mah, kako boš to nosu, če nas je sam 15, ta je predebela. Pa kero zdej ti gledaš!? Nisem mislu tele, uno zravn ta debele. Ja kere debele? Leve al desne? A viš uno na levo? Ja. No pol zravn nje sta ene bolj suha in ene debela, med uno debelo in suho, tole sem mislu. A uno ta debelo gledaš? Jest bi tole, tale ma lepši vrh. Pejte sem tale je dost suha in debela, ravno prav košata in gola, idealno zelena in rjava ter primerne višine. Naposled se zedinimo, pa ne zato ker se vsi strinjamo, ampak ker začne padati mrak. Nastopi posebni oddelek, ki ima v roki že cel čas motorko. Če imamo srečo se zaštarta že v tretjem poskusu. Drgač se pa ponovno začnejo modrovanja iz 15 grl. A si pogledu bencin? Kaj pa olje? Pa dej zaug izključ. Ma pust zaug, še mal. Ja na, zdej si jo pa za zaugu. Mah nisem. Dej men, da jest probam. Ja doma je delala ... Včasih se mi zdi, da se smreka hoče kr sama podret, ko vidi našo nesposobnost. Končno se nas duh motorke usmili in zadeva steče. Dasiravno se vedno žaga v kajlo in naslanjanje nanjo ne bi bilo potrebno, nekaj oseb to rado stori. Samo da zgleda, da se dela. Recimo, da imamo smolo in se smreka ujame v veje v okolici stoječih smrek. Zadevo ponavadi rešimo po principu vzvoda. Gurtne znajo tut prov pridet. Pa kdo je to žagu? Sej se mi je zdel? Ej, a si ti nov? A ti nismo rekl, da more smreka bolj levo padt. Ko se kot šimpanzi spravmo na bogo smreko se ta le uda in pade na tla. Panika!!! Kaj je s vrhom? A je cel? Dej nehi se zezat! Sej je cel, kva pravš da ni. Motorka ponovno zapoje svojo milo simfonijo s katerimi se odstrani odvečne veje. Vonj bencina in žaganja sta naš prafum. Kje pa je Matic? A ni šu on po traktor? Zdej bi mogu bit že tle. Odrešilni zvoki v daljavi bližajočega traktorja, seveda s prižgano delovno lučko, nas rešijo dvomov. Koordinacija. Začenja se operacija prenašanje smreke na voz. Dej nej prideta še dva sem uspredi. Ne se mi vsi zgužvat na konc. Še srečo, da mamo Petra Klepca, on loh sam smreko nese. In res, še med razporejanjem sil naš Peter že sam neki smreko vleče. Dej Peter, ne morš sam no. A da ne, a da ne? Na koncu le popusti. Sile so razporejene, sledi ukaz ena, dva tri ... Smreka je na ramenih. Ko se hodi čez drm in strm, se vsake toliko časa zasliši zamolkel zvok, kot da bi nekoga nenadoma nekam prijelo, najprej soseda pred teboj, nato sebe, nato soseda za teboj, ko za trenutek nosi sam večino peze. Dva gresta zapret Podutiško cesto. Ponavadi je cel halo. Enkrat mislm, da so celo klical na radio Center in je le ta objavil novico kot prometno obvestilo o zapori Podutiške. Veje za venec in kajle so na prikolci, ki je ponavadi pripeta na rumeno fabio. Med tem se smreka že veže na voz. Ne bom opisoval celega multidialoga. Mislim bralec, da si sliko že ustvaril, kako stvar poteka. Če ne, preberi še enkrat odstavek o podiranju smreke. Za vsako še tako majhno opravilo je potrebno najprej kup besed, preden stvar steče. Skoraj simultano spremljajoči avti traktorja, vključijo vse štiri žmigovce in povorka se lahko začne. En avto spredaj sledi traktor in smreka, ostali zadaj. Mobilni možje na kolesih so pripravljeni, da zaprejo vsa križišča, spodijo vse avte s ceste, kjer bo potrebno. Samo še dostava uparjalnika v Krško se lahko primerja z našim izrednim prevozom ...

NADALJEVANJE PRIHODNIČ

O razumu in čustvih

Konec prejšnjega tisočletja sem imel dokaj nenavadno idejo in sicer izvajal sem strogo varovani in skrivni poizkus, kako bi z razumom nadzoroval čustva. Ideja se mi je zdela zanimiva s tega stališča, ker bi lahko tako uspešno premagal žalost, jezo, razočaranje, zavrnitev. No, to je bila ideja ...

Sedaj po nekaj pretečenih leti mi nekaj govori, da je bila že v osnovi ideja zgrešena. Ne bom skrival, tisto obdobje je pri meni razum zasedal častitljivo mesto. V meni je tlela ideja, da je z njim moč doseči marsikaj. Imel sem ga za univerzalni švicarski nož, tisti ki pa bolj poznate skupino Zmelkoow, si bom dovolil drugačno primerjavo, razum je bil Šampon Univerzal. In če si je Macgyver s tem preprostim orodjem tako vešče reševal kožo, onemogočal nepridiprave, lovil vohune in povrhu s tem ko, je nožiček zasadil v levo gosenico tanka le tega onesposobil, potemtakem je bila moč razuma zame skoraj brezmejna. Po drugi strani sem čustva doživljal kot naravne ujme, ki ponavadi pridejo ko jih človek že tako ali tako do grla v dreku.

Trenutno se trudim, da bi tako razumu kot čustvom pripadalov v meni enakovredni vlogi. Upam si ugibati, da me ravno razum, čustva in duša loči od nižje razvitih bitij kot je npr. kamen, voda, ameba ali šimpanz. S tem ko sem hotel v sebi čustva podvreči razumu sem tako nehote negiral delček sebe. Sedaj vem, da razum ni univerzalno in vsemogočno orodje. In kako to vem? Preprosto, ker imam v sebi več vprašanj kot odgovorov. Ker z vsakim odgovorom nastane še več vprašanj. Ker se moja prepričanja spreminjajo, sicer ne na horuk pa vendar. Vidim spremembe. Tako sedaj vem, da ne gre razumu nalagati nemogočih nalog. Na drugi strani sem tudi v čustvih našel nekaj pozitivnega. Je že res, da sem hotel kontrolirati samo negativna čustva. Ampak kako naj vem kaj je veselje, če ne poznam žalosti, kaj je sreča, če nikoli ne bi bil nesrečen, čemu zadovoljstvo ob uspehu, če ne bi bilo neuspeha, kaj pomeni srečanje, če ni slovesa, kaj je ljubezen, če ni sovraštva ... Tako sedaj, ko gledam nazaj na moj eksperiment sem vesel, da zadeva ni uspela. Kajti v nasprotnem primeru bi bil kot pohabljen. Tako sta sedaj zame razum in čustva dve nogi. Obe potrebujem, če hočem hoditi in tako enkrat priti na cilj.

Na koncu tegale pisanja pa je paradoks. Če mi razum prav pravi, je tole pisanje njegovo maslo, veva pa bralec, kako ubog, nebogljen in muhast je moj razum. Še sreča, da se tega skušam zavedati ...

O letnih časih se vračajo 2

Kot je bilo obljubljeno sledi nadaljevanje doživljanja letnih časov. Tisti bolj vedoželjni mojega pisanja, ste o pomladi in poletju brali v postu pod trenutno branim, preostalim svetujem najprej branje prej omenjenega.

Jesen je ena podobna žalost in veselje kot pomlad s to razliko, da ima aromo minljivosti. Če je pomlad pričakovanje eksplozije narave, jesen primerjam z opustošenjem, ki ga pusti bomba razcveta. Nikoli se nisem preveč oziral na koledarska določila letnih časov, kajti če bi se, bi bilo večino časa nekaj narobe. Pretople zime, mrzle pomladi, deževna poletja in jeseni skupek prej naštetega. Tako imam svoja merila za letne čase. Jesen nastopi s prvim šolskim dnem. Kot bi odrezal se prvega septembra začenja zjutraj v Ljubljani pojavljati megla (široki e :)). Občutek ostaja še od časov, ko sem gulil klopi na Škofijski gimnaziji v Šentvidu. Sedaj v poznih študentskih letih, mi je idila jutranje megle prihranjena. Mi ni potrebno vstajati ob zori, tako je naneslo, da je še september del poletja. Kaj je lepšega kot indijansko poletje? Sonce s skrajnimi napori ogreva našo poloblo in posledično greje moj motor na kolesu. Temperature znajo bit idealne, če še ni pretiranega dežja, je to idealni zaključek kolesarske sezone. Jesen povezujem tudi s prav posebno igro svetlobe, ki sem jo doživel par let nazaj. Malo naprej od Toškega čela, po končanem asfaltu, sledi spust in nato ovinek v levo v klanec, kjer sem doživel enega lepših prizorov, kako so sončni žarki prodirali skozi počasi odmirajoče liste. Ne bom ponavljal kaj pravijo pri mastercardu.

O zimi nimam ravno navdušujočega mnenja, dasiravno lahko slutim, da tudi ta letni čas skriva v sebi nekaj čarobnega. Tokrat bom v stavčiču ali dveh najprej povzel slabe strani. Samo zima, ki ne ve kaj bi bila, je slabša od zime z dežjem. Zima, ki ne ve kaj bi bila je dež, sneg, plundra in temperature skakajoč od minus 15 do 10 stopinj. Taka zima je kot deklič, ki ne ve kaj bi rada. Takrat še medved ne ve ali je že konce zime, ali samo čas da si olajša mehur. Zima z dežjem, to je po moji definiciji jesen z malo nižjimi temperaturami. Se pravi ostanem brez zime, za nagrado dobim dolgo jesen.
Ni je vsaj zame večje radosti, kot naletavanje snega. Ko lahko človek, vsake toliko časa poprime za šaflo in se gre sprehajati po dvorišču. Malo me ponavadi navdušenje mine ko pridem do ceste, kjer plugi spremenijo sneg v žgance. Dasiravno žganci Kekca navdajo z energijo, meni povzročajo dodatno izgorevanje energije zaradi spreminjanja notranje energija v kinetično in potencialno. Da me pa nadobudni fizik ne bo za ušesa, ja tudi toplota se sprošča poleg energije. Ali imam tudi pozimi svoj mastercard? Seveda, gledanje skozi okno ob plesu snežink okoli polnoči ob poslušanju Frank Sinatre. No, dajva skupaj bralec ... neprecenljivo. Otroška želja; dva metra snega v Ljubjani in čisti kaos.

Kaj je že bil namen pisanja? Razvrstiti letne čase po priljubljenosti. Kot vidiš to ni ravno lahka naloga in tega tudi ne bom poskušal, kajti letnih časov se ne da razvrstiti po priljubljenosti. Vsaj jaz jih ne morem. Letni čas je zame množica dogodkov, doživetij, pripetljajev in spominov. Nekateri so bolj drugi manj segajoči v srce. Stvari katere so pa stvar srca se pa ne meri, mar ne bralec?

O letnih časih

Danes je bil eden tistih dni, ki me vedno ženejo v naravo. Seveda ne brez mojega kolega, ki ga maltine venomer vzamem seboj. Za tiste, ki niste uganili je to kolo.

Danes, ko sem se kotalil na Osolnik, sem poskušal razporediti letne čase po priljubljenosti. Ker sem ravno na tako prečudoviti dan posedal na kolesu sem za hip postavil na prvo mesto pomlad. Zdelo se mi je na nek način samoumevno. Kako naj ne bo to najprijetnejši letni čas, ko po preminuli zimi človek ponovno z veseljem sede na kolo. Sonce postaja močnejše in tako se čuti vsak dodatni jul energije, ki v klancu pregreva telo. Ob poti na travnikih in v podrasti raste na stotine žafranov, kateri so šele letos vzbudili v meni občudovanje. Čemu, vam ne povem. So kot izvidniki, ki naznanjajo, da bo narava eksplodirala v svojem ponovnem rojstvu. Preskočim lužo, ki me spomni, da je to tudi čas dežja. Pa naj bo, si rečem, samo da ne dežuje en teden neprestano.

Na drugo mesto postavim poletje. Verjetno ostaja v meni še iz otroških dni brezskrbno življenje, ki ga doživlja skoraj vsak otrok, ko ni šole. Tudi poletje ima svoje čare. Nehotni spomin me popelje na Hrvaško, slan morski zrak, ki se meša z vonjem po kokosu iz kreme Sunny. V večernih urah v pristanišču slišim zvonjenje jamborjev, ki se zaletavajo drug ob drugega. Ko se uležem na balkonu, seveda se spi na prostem, mi dalmatinski muzikantje, ki ravno nastopajo onemogočajo, da bi zaspal. Pa saj tega tudi nočem. Ko glumači končajo je ura krepko čez polnoč. Takrat se zavem, da mi niso samo oni kratili spanca. Saj res, na morju ne gre brez vročine, ki še ponoči ne pojenja, soli, ki te razžira pod kanotjero in nemških turistov. Saj ne, da me motijo vendar starejša in močnejši gospod in gospa z Bavarske tako lepo pašeta na plesišče, kjer duet igra na sinti in kitaro ravno pesem La Paloma Adieu. Vsega tega se znebim v Bohinju, no razen mogoče nemških turistov. Ljubezen do tega koščka, je vzklila med hrvaško-srbsko vojno. Od takrat naprej je prikolica ob jezeru moj drugi dom. Hladnejše noči, mi pustijo spati, sladka voda me reši razžiranja in stalni levi in desni sosedje pa nemških turistov. Prejšnja leta je bila poleg kolesarjenja hit ribičija. Zlatovščica, katerih sem reci in piši v svoji zgodovini pokončal nekaj ducatov je ena redkih rib, ki jih jem. Počasi me zadeva mineva, razloga še sam ne vem. Nova pogruntavščina je jadrnica in jadranje. Od lanskega nakupa poznamo v Bohinju samo, dve stanji vremena, ko piha in ko ne. Trenutni izziv je obrniti smer plovbe, čim bliže obali. Osebni rekord, je polomljena kobilica. Nočna vožnja s kanujem in gledanje zvezdnega neba, pri mastercard bi rekli neprecenljivo. Minus, dež je pogostejši kot moje menjanje kopalk. Ja kaj čmo, dež ma v Bohinju mlade.

Da ne boste mislili, da ima moje življenje samo dva letno časa, kot Indijci, monsunsko in ne, naj povem da o jeseni in zimi sledi v O letnih časih se vračajo 2 ...