O tem kako sem šel za družico II

Dobesedno me je ženin, za katerega se je kasneje izkazalo, da je tudi moj bratranec, ugrabil, kajti brez moje vednosti sem bil prepeljan v sposojevalnico oblek, namesto v začasni dom. Prideva v trgovino in jaz pustim ženinu, da govori. Beseda je dala nove besede, nakar se ženin obrne k meni in me začne spraševati o mojih številkah. Še preden je dobro končal stavek, je moj obraz postal bel kot jupol. Še v Sloveniji se komaj zmenim za velikost oblek, le kako bom tole izvedel tukaj? Moje zle slutnje so se uresničile. Mmmmm ...... 33 ....mmmm medium ........ Sorry .... 36. Kot sem kasneje ugotovil, itak ne bi nič pomagalo, ker je bila vrla izposojevalka navajena inchev. Jest sem se pa trudil spomnit mojih centimetrov in številk od mojih kavbojk. Gordijski vozel je rešil moj bratranec, ko je predlagal naj me pač preprosto premerijo od nog do pet. Ponovno me je zgrabila panika, ko so me spraševali številko čevljev. 42 ..... american? 8 maybe 8/5, I don't know!!?. Vsega hudega navajen me na koncu vprašajo še za ime in priimek. Za ime sva se še nekako zmenila, pri priimku se je pa ustavilo. Ko me kot strela z jasnega udari, Spell please. Si, i, no aj no e, ar đi, o, el, đej. Ker mojemu ugibanju črk ni bilo konca je ženin zdrdral unih par samo in soglasnikov in zadeva je bila rešena.
Prvo dejanje ob prihodu domov je bilo razkazovanje hiš. Potekalo je pa takole. Najprej ogled hiše pri stricu in teti. Naprvo smo dobili pivo v roke, sledil je voden ogled prostorov in vrta. Hiša najstarejšega bratranca je le lučaj kamna stran, tako se je procesija s pivi v rokah preselila v njegovo hišo. Ponovno je bil ogled in procesija do hiše ženina. S novimi pivi v rokah. Ogled. Pivo. Hiša sestrične, ki je poročena z Italijanom po poreklu. Pivo. Procesija nazaj. Strašansko so popularni tako imenovani coolerji, posode napolnjene z ledom in raznovrstno pijačo, katero jo led ohlaja. Ti tako imenovani coolerji ne smejo manjkati pri nobeni hiši, v nasprotnem primeru prinaša to nesrečo nad družino. Moj imunski sitem je en navaden softič. Kajti vsakokrat, ko takole zamenjam celino, se me nekaj prime. Takole sem na predzadnjim obiskom Kanade doživel povečano viskoznost dreka ter posledično frekvenco obiska stranišča. V glavnem sem nekaj dni tenko piskal. Med zadnjim obiskom pa sem jo fasal z vneto kožo in nepozabno srbečico. Nekaj dni po našem prihodu smo odšli raziskovat bližnjo reko. Pokrajina okrog je bila polna visoke trave. In ne bodi ga treba sem nekaj fasal, od ne vem katere rastline. Po nekdaj preminulih dneh sem opazil prve mehurčke na povrhnjici, vendar še ni bilo nič pretresljivega. Sledila je poroka in finale nogometa, v ponedeljek je bila pa veselica. Grabila me je taka srbečica, da me samo ob spominu nanjo začenjajo srbeti prsti. Ker trenutno malo prehitevam z dogodki je prav, da se vrnem na sredo pred poroko. Sreda je bila namenjena vaji v cerkvi. V deželi neštetih jezer je dovoljeno, da se poročiš samo enkrat in to zadostuje tako za državo kot za Cerkev. Zbrani smo bili duhovnik in ministrant, pevec, pevka, organist, starši neveste in ženina, ženin in nevesta, obe priči, po spominu 5 družic in prav toliko družabnikov ter ducat radovednežev. Družabniki ne bi bili fantje, če se med vajo ne bi pogovarjali o vsem drugem razen o tem, kaj mormo narest na poroki. Tako smo načeli temo hokeja, polfinalnih parov svetovnega prvenstva, se spomnili kako je eden izmed družabnikov pred svojo vajo v cerkvi, doživel vročinski udar med tekom in je posledično pristal v bolnici. Vse skupaj smo začinili s komentarji na račun ženina in neveste ter njenih družic. Poročne večerje znajo bit tam gori malo drugačne kot pri nas. Med drugim, tudi po številu gostov. Na tole zadevo nas je bilo povabljenih 400. In v četrtek je bil dan namenjen pripravi ukrajinske dvorane. Nekaj fantinov nas je bilo zadolženih, da se na vse kriplje izognemo delom za katera nismo bili ustvarjeni. Npr. zlaganje prtičkov, dodeljevanja prostora bešteku in krasitvi miz. Tako nas je doletela prelokacija pijače iz pritličja v klet s pomočjo dvigala iz leta 1920. Deklarirana hitrost dvigala je bila 2 cm/s , tako nam je uspelo premagati 3m nadmorske višine v približno 3 minutah. Cel uspeh. Ker smo bili preveč pridni smo proti koncu pristali pri zlaganju prtičkov. Ker safer. Nikol več. V petek sva šla z ženinom pomirjat obleko. Več slojev obleke kot sem jih navajen mi je v garderobi povzročalo prekomerno zasedenost mojega procesorja. Srajca, kravata, nogavice, hlače, lajbč, reklc, naramnice, pas, plus še ekstra knofi so bili pač preveč. Vem, da znajo ženske obleko veliko bolj doživeto opisati. Jaz jo bom opisal s primerjavo, počutil sem se kot, da sem lih kar nastopil v filmu The Godfather. V glavnem, bil sme navdušen. Dan se je prevesil v večer in fantje na vasi smo se odpravili peti podoknico nevesti. Zadeva je bila milo rečeno polomija. Ne samo, da nevesta še ni spala, tudi naše petje ni bilo na nivoju fantov z vasi. Včasih šteje namen, smo si rekli in se odpravili spat. Sobota zjutraj je in stroj se je pokvaril, kaj je vzrok okvare ... Edino kar je ostane isto kot pri prejšnjem stavku sta prvi dve besedi. Pri teti v hiši je bilo kot v mravljišču. Ljudje smo tekali sem ter tja, ter se napravljali za poroko, malicali in predvsem se slikali. Kar se Janezek nauči to potem bojda znam. Tako sem ponovil popravljeni v petek prvič izvedeni postopek nanašanje slojev obleke nase. Še pušelc in doooolgčas se lahko začne. Prve ure sobote so bile dokaj enostavne. Stojiš, da se slikaš in stojiš, ko čakaš, da te ponovno slikajo. Med tem sem godrnjal sam pri sebi, ma pejte se mal slikat vsi skupi. Ženin za mamo, ženin z mamo, ženin pred mamo, ženin sam, ženin in oče, ženin ter mama in ata, ženin z brati, ženin ter ata in mama brez ženina, ženin in stara mama, ženin in moške družice, ženin in kanarček ... neskončno zaporedje slik. Odrešil nas je, vsaj nekatere, zvok limuzine. Trobenta je zatrobila premik k limuzini. Zadeva je kar udobna in fajn, če se nas ne bi notri peljalo ene dve tretjini ducata. Ponovno, tam je navada, da se ženina in kompanijo odpeljejo direktno v cerkev. Nato gre limuzina pobrat še nevesto s spremstvom. Če je sreča, se vsi dobijo v cerkvi duhovnik, ženin, nevesta in svatje. Moške družice skrbijo za pozdravljanje svatov in jim dodelijo njihovo mesto. Ker sem bil jaz nov, sem stal na vratih in se rokoval skoraj z vsemi. Ena izmed mojih lastnosti je, da si ne skušam preveč podrobno zapomniti ljudi, ker nikoli ne vem, če jih bom še kdaj srečal, tako se lahko po nepotrebnem trudim zaman zapomniti osebe. Tako je bila oni dan nerodna situacija, ko so me nekateri navdušeno pozdravljali, jaz sem pa smo vračal navdušenje nepoznanim ljudem ob sočasnem samospraševanju, a sem tega že kdaj vidu al ne.
Svatje so bili na svojih mestih, orgle in organist ogreti, glasilke pevca in pevke nastavljene, ženin je bil prisoten, prav tako duhovnik, ministrant in jokajoči starši ženina in mama neveste. V glavnem vse je bilo pripravljeno, da drug teden opišem nadaljevanje.