O škofih in papežih prvič

Solza spomina se mi utrne, ko se ob pisanju v udobju svojega naslonjača spominjam dni, ki sem jih prebil na meni sedaj ljubi škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu.
Nekje pred hipofizo leži spomin informativnega dne, ko sem vstopil v to veličastno poslopje, kjer se je vse zdelo tako zelo uglajeno. Spomin mi seže, do učilnice za biologijo, kjer so bili mikroskopi, v fizikalno učilnico, kjer sta se fizika vozilo gor in dol s svojim kolesom, o veliki telovadnici in dobri malci. Brez pretiravanja prehod iz osnovne šole na gimnazijo je bil velik napredek. Žarek povezave, med tem kar pišem in zgornjim naslovom leži v naslednji črtici. Ko so moji osnovnošolski sošolci slišali, da sem se vpisal na škofijsko gimnazijo, so me spraševali če bom postal škof, tisti malo manj razgledani v teh zadevah, pa so me že videli kot papeža.
Prvi šolski dan na novi gimnaziji ali kako sem komaj preživel. Seveda megleno jutro in jaz sem se bil na kolesu vozil proti šentviški cerkvi, kjer je bila slovesni začetek leta. Pridem tja in prvi občutek je, da se vsi veseli objemajo in pozdravljajo po dolgih počitnicah. Edina stvar, ki sem jo pa jaz objemal je bilo moje kolo. Maša je bila slovesna kot da je velika noč s škofom na čelu in komornim zobrom na koru. V nasprotju z mojimi pričakovanji je bila povprečna starost participantov okoli 47,5 let. Namreč pri maši, so bile polne klopi mamc, ki še danes ne vem, od kod so se vzele. Dasiravno se mi je maša vlekla kot ponedeljek, sem bil kasneje bridko razočaran, da se ni še vlekla bolj. Zakaj? Potrpi bralec, takoj bo jasno. Je konec maše in gremo v dvorano na gimnaziji. Tam je bilo nekaj uvodnega besedičenja, potem pa smo dobili razredničarko in marš v razrede. Mine ura formalnosti, nakar začuden zvem, da imamo pouk normalno do dveh in 5 min. ?????????? Pa a so ti normalni, kaj jim ni jasn!!!! S tem dejstvom sem se sprijaznil, ker mi kaj drugega ni preostalo. Kot da šok prevega dneva pouka ni bil dovolj, pridem po pouku ven iz gimnazije in ne najdem nikjer kolesa. Prestrašen in iščoč ga na posled le najdem, skakajoč od veselja, ker sem mislil, da je bil ukraden. Kasneje se je izkazalo, da sem prišel pri drugih vratih not in drugih ven, a tega nisem opazil, to je bilo krivo, da sem bil misleč, da so kolo ukradli. O sošolcih bom izgubljal veliko besed, ker so mi zateženi kot bratje in sestre. Seveda prve 2 mesca so vsi krasni. Potem ti pa ratajo zoprni kot znajo bit le ljudje, s katerimi preživiš vsak dan in to 4 leta. Besede pretiravanja so kar na mestu, ker sem bil večji del gimnazije mali godrnjavček. V puberteti za katero sem bolehal, sem mislil, da se da dobrih 20 sošolk najbolj očarat, če si vedno proti, aja pa če na kitaro znaš Tears in Heaven. Več besed in štorij bom o tem napisal kasneje. Ena izmed mojih filozofij je, da si imena ne zapomniš ta prvi hip, ko ga slišiš. Tako sem sošolca in dobrega prijatelja, ki je bil sosed v moji klopi še drugi dan vprašal:"Damjan, a ne?". Odgovor je bil:"Kakšen Damjan, DXXXX!!!". Zaradi moje politike ne omenjanja imen, naj ostanejo X-i. Moje brezbrižnosti mi ni preveč zameril, tako da sva ostala dobra prijatelja do današnjih dni. Ta zgodba se nadaljuje še v večji spodrsljaj, ki se je zgodil po 3 tednih vegetiranja na gimnaziji. Bili smo poučeni, da nam višji letniki kradejo malco. Tako sem jaz Sokolje Oko zalotil, neko dekle, kako jemlje malco iz našega pladnja. Ker sem bil za glavo večji stopim do nje in ji rečem, naj da malco nazaj, ker ona ni v našem razredu. So me sošolci komaj zadržali in mi povedali, da je ona naša sošolka. Ja sorry sem reku, zardel in nato pridno sedel jedeč svojo malco. Z leti sem si ustvaril sloves hitrega jedca. Tako sem veljal za nepremagljivega v jedači. Onega dne me je skušal Damjan, ki kot vemo se drugače imenuje, prehiteti s tem, da je prosil drugega sošolca, da me zamoti s pogovorom. Opazeč prevaro, sem pospešil v jedi, ter ga prehitel. Prve ure latinščine so bile zabavne, dasiravno profesorca se ne bi strinjala. Torej smo mogl sklanjat rosa-ae in spregat doleo. Na začetku se je dostikrat zgodilo, da si kakšno besedo narobe naglasil. Tako Damjan sprega doleo in pride do ne vem katere osebe, ne vem katerega števila, ko ga prfoksa popravi v naglasu. Jest mu pa šepnem, "Matr si en čefur za latinščino,". Iz prvega letnika kroži še ena druga legenda vredne omembe. Prav zanimivo je, kako hitro se prebere prfokso, da veš, če lahko češnje zobaš žnjo. Nek drugi nadobudni sošolec je pri neki uri začel govoriti:"Tršica jest bi se javu! Jest bi se javu!". Prfoksa odgovori:"Matej ne morte se,". Matej pa še kar naprej goni isto. Prfoksa se ga posledično usmili in mu reče:"No pa prite gor,". Matej pa nato:"A loh bonus izkoristm,". In res prfoksa nč, mu izbriše bonus za spraševanje. Še enkrat to Matej ni bilo njegovo pravo ime. Telovadba se je delila na tisto za punce in za fante. Tako so punce neprestano tekale na šentviški hrib, izvajala Kuperjeve teste in se kronično delale, da so na bolniški. Na drugi strani nas je naš vrli telovadni poslal igrat košarko in nogomet. Če smo imeli srečo, smo ga igrali čez celo igrišče, ker so punce tekale po šentviškem hribu. Je pa res, da je mel enkrat na leto popadek in smo delali gimnastiko, se ve porazno. Po drugi strani nas je nekega zimskega dopoldneva poslal na ogrevanje in s sošolci se družno postavimo zraven radiatorjev. Po začudenju mu odgovorimo:"Ja, ogrevamo se!". Francoščina je bila strah in trepet skoraj vsakega fanta. Mislim, da brez pretiravanja, sta se samo 2 uspešno kosala s to nadlogo. Pri neki šolski nalogi smo vsi, fantje, ki nismo bili ravno kos francoščini dobili 2. Od veselja smo ustanovili klub Dvojkarjev. Zaradi pretiranega govorjenja je bila neka sošolka presedena v mojo klop, Damjan, ki to ni, pa drugam. Pišemo francoščino, sošolka dobi oceno 2. Prfoksa pa škodoželjno:"A zdej pa k ne sedite več zraven ŠXXXX, pa vidm da vaša francoščina ni blesteča,". Je namreč pri prejšnjih kontrolkah imela same 4 in si revca z mano ni mogla kej dost pomagat. Je blo pa vsaj pozitivno. Ja, bili pa so tudi temni dnevi polni bridkih trenutkov in žalosti, še posebno, ko sem bil enkrat in edinkrat negativen konec semestra. In ne to ni bila ne francoščina, ne latinščina, še manj kakšna matematika. To je bil zemljepis. Kako je do tega prišlo? Zelo enostavno, dobimo nazaj test puf 1, me prfoks vpraša pod pretvezo, da je konec semestra in da rabi oceno, dasiravno sem bil jest napovedan za naslednji teden, puf drugič še en kol. In sem bil pod vodo. V prihodnjih spominih pa o odnosih znotraj razreda in skupincah, o najšibkejšem členu, kako je bil Damjan namesto mene vprašan francoščino, kako smo končali 20 minut prej, o ljubezenskih trikotnikih, ki so postajali sčasoma geometriji neznani liki.

O otroštvu II

Glede zalaze ni nič posebno fascinantnega. Gre pa v osnovi za to, da vstaneš zgodaj, zelo zgodaj, okoli pol šeste in se odpelješ do prve jase, kjer upaš da bo kakršna koli divjad, če mas srečo, jo lahko pihneš, če je ni, greš dalje do naslednje jase. Kot otrok sem imel pičlo bero, da bi sploh videl kakšno žival na tako imenovanih zalazah, ne spomnim se pa primera, da bi pa kdaj stric kaj ustrelil. Problem je v tem, da ima žival kot je znano, bolje razvit sluh in voh, tako da če nisi posebno zverziran, se ji težko prikradeš neopazen. Je pa ena štorija bolj zanimiva glede mojega lovskega udejstvovanja. Večerni lovi se razlikujejo v tem, da prideš na jaso preden se tja primaje ostala divjad, tako da sedaj ti oz. lovec čaka plen. Zgodilo se je, seveda načrtno, da sva tudi stric in jaz odšla na zgoraj opisani lov. Po letnicah sodeč mi je bilo nekje slabih 10 let. Nad Budanjami sva pustila avto in tiho kakor sem znal, sva se odplazila do jase. Ko človek takole čaka, se mu zdi vsaka sekunda dolga kot železniška proga med Ljubljano in Dolgim mostom. Takole čakava 5 sekund ali pa je bilo pol ure, ne vem, ko se v grmovju nekaj zgane, poči vejica, listje zašelesti, podrast se razgrne in na jaso skočijo ena, dva, tri srne. Pravilo zahteva, da se najprej odstreli mladiče, tako je bilo tudi v tem primeru. Puška poči in naslednji hip kar sem videl, so bile bežeče srne. Osnove biologije in zakoni fizike so bili na preizkušnji, ker nisem znal povezati, kako lahko ustreljena srna teče. Žal se je zgodilo, to da je bila mala srna obstreljena in je še vedno bila zmožna bežati. Tako je bil načrt sledeči. Domov se gre po psa in potem nazaj na jaso, kjer se bo izvohalo bežečo divjad. Prideva nazaj na jaso s psom, kjer me stric pusti rekoč, da gre on s psom naprej, jaz pa naj počakam tukaj. Če sem mislil, da se vleče proga med Ljubljano in Dolgim mostom, sem se pošteno uštel. Samo strah mi je preprečeval, da se ne bi še bolj dolgočasil. Bralec predstavljaj si otroka, stoječega sredi gozda, kjer se slišijo vsemogoči glasovi, od pasjega laježa, padanja storžev, pihanje burje in v bujni domišljiji zavijanja volkov. Moj največji strah pa je bil, da bi pritekla srna in ker me v temi ne bi opazila, bi me brutalno pohodila. Strah je postajal vse večji in večji. Tako da sem začel vpiti:"Stric jest grem nazaj k avtu!!!! Stric jest grem nazaj k avtu!!!". Rečeno tekajoče se odpravim nazaj, kjer nato ob avtu in javni razsvetljavi počakam, prihoda goničev. Seveda brez srne. Zgornja basen se mi je predvsem vtisnila zaradi dveh stvari. Prvič, prvič sem doživel, da sva celo nekaj videla, kar se je premikalo in je imelo rep in glavo, drugič, stati sam sredi gozda. Mastercard ... ne tukaj pa ne bo šlo. Ni neprecenljivo. Je pa vsekakor ne pozabljivo.
Spomini mi sežejo tudi v Naklo, kjer smo teti vozili drva. Za pestrost dogodkov je med drugim poskrbel brat. Namreč protokol je v tej gorenjski vasici bil sledeč. Drva so se sušila na ene 5 lokacijah. In ga ni bilo bolj mučnega dela, kot prekladati drva iz ene pozicije na drugo. Tako je bilo iz stopnje 4 na 5 potrebno drva vozit s karjolo ali lepo slovensko rečeno šajtrgo. Ker sta bili ravno dve, je bila prva bitka med nama z bratom že v tem, kero bo kateri imel. Bila je ena bajsi in ena suha. In seveda je bila ta suha boljša, ker je bila tudi lažja. Na nek način je bilo prevažanje dru peteroboj, kajti naravnost tekmovala sva, kdo bo bolj onesposobil sotrpina. Tako sva si prevračala, grdo rečeno samokolnice, metala polena pod noge, roke in glavo, se zaletavala in si kradla polena. Rezultat je bil, da je bilo dela za 15 dni namesto en dan. Itak še nisva znala štet do pet, tako da name je bilo vseeno, če vozva en dan al 20. Zaradi prostranosti posestva, sva lahko igrala tudi hokej na travi. Zgledalo je tako, da sva veščine pridobljene v sobi lahko izkoristila na prostem. Za gol sva postavila dve gajbici za jabka in toliko časa igrala hokej, da so gajbice razpadle. Tako sva na koncu imela milostni udarec, tako kot pri bikoborbi. Ko se je gajbica, še komaj imenovala to kar je bila, si z vso močjo udaril po njej, da so trske zletele na vse strani ter je od gajbice ostal samo še g. Napredek, ki pa ni samo umeven, je bil v tem, da sva gojbice za jabka zamenjala s tistimi za krompir. Bistvena prednost slednjih je v konstrukcijski trdnosti. Tako sva si z novimi gajbicami lahko privoščila 4 tretine, dasiravno to ni po pravilih. Tako leta so tekla na 1500m, jaz pa sem se bližal obdobju, ko bo treba jet v srednjo šolo, o tem pa še ne vem kdaj.

O otroštvu I

Legenda pravi, da sem se rodil v zgodnjih jutranjih urah na dan 8.4. leta gospodovega 1982 v Kranju, dasiravno sem bil ob dogodku bojda prisoten, se sam tega ne spominjam najbolje. Ocenjujem in ugibam, da je to še najbolj podobno jutru po noči, ki si jo prežingal. Veš, da je neki blo prejšnji dan, sam kaj se je dogajalo in kako si prišel domov, pa ne veš točno. Sicer ne vem, če mi boste verjeli, ampak takega stanja opitosti še nisem doživel, se pa v tem primeru zanašam na pripovedovanja soljudi. Morda bo moj odnos do alkohola našel prostor v kakšnem drugem prispevku, morda. Tako kot se ne spominjam kje sem se rodil, prav tako ne vem, kako sem zgledal. Po pripovedovanju Stare mame, od tu naprej Nane, sem imel glavo veliko kot malo večja pomaranča, modre očke in črne laske. Ja, buci, buci, buci, kakšna lička. Za dogodke katerih se ne spominjam, je bilo povedanega dovolj. Prej omenjena Nana, je skoraj vsako jutro prihajala k nam na dom iz Šiške, kjer je poskrbela zame in brata. To je vključevalo futranje, izobraževanje, pa tudi menjavo plenic. Tako je bilo skoraj vsako jutro za zajtrk bela kava, v kateri je bilo namočen kruh in sladkorja toliko, da je žlica stala v šalci. Prosim ne se smejat, spominom zgodnjega otroštva, ampak če bi jih mogu opisat strnjeno gredo nekako takole, sprehodi, petje, vročina, avtobus, petje, vročina, glavna tržnica, vročina, pogrebi, vročina, Žale, ... petje. Najprej Glince. Ob lepem vremenu smo nabirali kroge po Dravljah, ni pa bilo redko doživeto, da smo zašli na bližnji zaselek po imenu Glince. Lepe dneve ponavadi spremlja vročina in žeja, tolažbo pa smo iskali v petju ljudskih pesmi Izidor ovčice pasel, Barčica po morju plava, Mal čez izero, Bela snežinka, Marko skače, Oj ta vojaški boben ter druge. Basen pravi, da se je petje bolj prijelo brata, kar tudi dokazuje, meni pa moj posluh pravi, naj nikar preveč ne prepevam. Sej ni tako hudo, nisem pa lih talent. V tem primeru še posebno drži svetopisemski rek, ki pravi:" Tistemu, ki ima, se mu bo dalo obilo, tistemu, ki nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima,". Jest pa pravim:"Ja, hvala!". Iz sprehodov mi ostaja v spominu, kako smo nekoč Nana, brat in jaz ob poldnevu, zvonili v podružniški cerkvici Ave Marija. Nakar je prihitel mežnar, ki pa se ni strinjal z našo pobožnostjo. Če gremo naprej na avtobuse, vročino in glavno tržnico. Torej, tudi poleti smo hodili z busom na tržnico. Ponovno ostaja v spominu žeja, vročina in Nana, ki pravi:"Vedno moraš odstopiti sedež starejšim,". Ja, super, zdej morm pa še stat. Kaj smo kupovali ne bi vedel, verjetno zelenjavo in sadje. Naša Nana je bila prav posebne sorte. Poznala je namreč več ljudi, kot je iglic na smreki. No, in ljudje tudi umirajo. Pa je večkrat naneslo, da smo šli za pogrebom. Ponovno na avtobus, pa na Žale, pa cela ceremonija za človeka, ki ga nisem poznal, otroku dolgočasno. Bežno se spominjam dogodka, ki je zaradi vseh teh pogrebov pripeljal do incidenta. Smo na morju brat in jaz voziva Nano, na blazini po vodi. Pa gremo, in gremo v zmerom gobjo vodo. Pa se Nana le zamkne in naju vpraša:"Ja, kam me pa peljeta?". Midva pa v en glas:"Ja, pokopat!". Torej blazina je nama predstavljala mrliški voz, midva sva bila pogrebca. Dobro bi bilo povedat, da se takrat nisva zavedala resnosti situacije in je za naju bila to le igra. Nani se to pač ni zdelo smešno. Brat in pisat ni znal, mam pa brata, no in skupaj sva se preigrala vse mogoče. Najprej športi v otroški sobi košarka in hokej na kolenih. Za košarko potrebuješ mlajšega brata, katerega lahko zlahka premagaš, ne čudi se bralec, takrat je bil še manjši od mene, posodo, ki naj služi za koš in tenis žolco. Hokej je malo bolj kompliciran. Potrebuješ ščitnike iz kartona, kuhovnico za palico, tenis žolco in pazi to, čelado je predstavljala kapa ali v skrajni sili naušniki. Hokej je bila odlična iztočnica za pretepe. Ja, bratje se tut tepejo. Pa ne iz sovraštva, ampak za trening. Prideva bralec do tretjega športa boks. Potrebujeva kapo ali naušnike, ter zimske rokavice, škoda, ker takrat še nisva poznala tako imenovanih spodnjih hlač boksarc. Za imitacijo boksarskih hlač bi bilo dovolj blizu. Potem poznamo pretepe v free style. Recept je sledeč, tok časa izzivaš malega, da se začneta pretepat. Še ena, ki privede do pretepa. Se greva cirkus. Eden je dreser drugi lev. In lev tok časa teži in skače ter znori, da ga more dreser umirit. Konča se s ... pretepom. Bralec upam, da ti količina pretepanja ni vzela sape. Naj poudarim, da ni bilo tako resno kot se sliši. Pa da ne bo pomote, to sva zdej že prerasla. Ena boljših igre je bila frizer. Enostavno, vzameš škarje, iz kuhinje privlečeš stol v sobo in počakaš minutko ali dve. Nato vstopi prva stranka, lahko ugibaš kdo to je. Beseda da besedo, in začne se striženje. Otroci, ne poskušajte tega doma.
Dogodek, ki sledi, se je dogodil za časa osamosvojitvene vojne. In se ga spominjam kot da bi bilo včeraj. Jutro se je prevešalo v dan, ko na ulici zaslišim močan ropot. Ne poznavajoč zvok, sklepam, da gre za večji kamion, dvigajoč ruleto, otrpnem. Saj to ni tovornjak to so ...... tanki. Sam se imam tudi za napol kmečkega fantiča. Ni bilo malo počitniških dni, ki sem jih preživel na kmetiji, locirani v Vipavski dolini v vasi Dolga poljana po imenu. Tam je imela Nana sestro in sva hodila na počitnice. Poleg standardnih kmečkih opravil, kot so kidanje štale, grabljenje sena, pobiranje kamenja in krompirja, futranje krav, sekanje dru, paše koz ter drugih, naj omenim boljše moje pogruntavščine. Ko se prašič futra ob koritu ga probaš zajahat, skačeš v kopico sena z višine 5m, upaš, da boš kopico sena zadel, sprehajanje lovskih psov ter izzivanje lokalnih fantičev, urejanje bal tako, da eventuelno dobiš bunker naštali(naštala - prostor nad štalo). Ker še nikoli nisi spal na senu, to izvedeš, posledica vse te srbi in ni ga kraja na telesu, da ne bi bil poln sena. Vožnja v nakladalki, tako da celotno vožnjo stojiš, ne da bi se česarkoli prijel za držanje ravnotežja. Umivanja samo ob sobotah, mastercard pa to ... Hoditi po kašči, tako, da se nalezeš uši. Slišiš petelina kako zapoje ob 9.00h, pa si domišljaš, kako vstajaš skupaj s kokošmi. Zaradi neogrevanih sob spiš s kapami na glavi, pa te še vedno zebe, dasiravno teža kovtra presega maso, katero pokriva. Delaš se da spiš, ker veš, da te tisti dan čaka pobiranje krompirja. Za kazen pobiraš krompir v opoldanski vročini. Vsako jutro in večer se je spustilo krave na prostost, da so se napojile, imaš dve opciji. Lahko si načrtno slab pastir, tako da krava uide po borjači - dvorišču, za nagrado je malo akcije, kako kravo spravit nazaj v hlev, minus, teta je jezna. Druga opcija test poguma. Ko krava pije, jo skušaš pomolsti, no tok da vidiš, če res krave dajo mleko. Zaslužena večerja, vsak večer v isti obliki polenta, ocvirki in mleko. In novica od strica, jutri greva v zalazo (na lov) ...

O jasličarjih

V Bohinju poznamo samo dve stanji vremena, ko piha veter in ko ne. Po drugi strani sem se razpisal tudi o letnih časih, katerih naj bi bilo po nekaterih podatkih štiri. Lahko pa leto razdelim tudi drugače, takrat ko so jaslice in takrat ko jih ni. Začudeni bralec nikar se ne čudi, namreč v Dravljah se posvečamo jaslicam pol leta od celega. Uradne predstavitve jaslic si lahko prebereš drugje, tukaj bom pa nekaj bitov namenil zakulisju in tračem.
Jaslice v današnji obliki datirajo v leto, ko sem jaz verjetno hodil še v osnovno šolo. Zmotno bi bilo misliti, da sem že takrat postal jasličar, pravim samo, da se je takrat stvar v Dravljah začenjala v podobni obliki kot jo poznamo danes. Legenda pravi, da sta bila najprej dva jasličarja, ki prav tako navaja, legenda namreč, prvo poplavo in razdejanje, ki jo je povzročila voda. Namreč prve jaslice so se sesule same vase, lekcija številka ena je bila, karton se napije vode in se zmehča. Karton je namreč služil za ogrodje. Pa pojdimo naprej. Basen za drugo leto, ne govori o nobeni nezgodi ali ujmi, dasiravno je gotovo bila. Kaj pa je drugega evolucija, kot kup napak, na katerih se v najboljšem primeru nekaj naučimo. Tako taista basen govori, da je število jasličarjev naraslo na 3 s tem, kot opombo naj navedem, da je odšel eden in prišla sta dva nova. Leta so tekla, tako kot teče voda tam kjer ni potrebno in naneslo je, da sem bil tudi sam povabljen v zeleno bratovščino, zardi mahu se ve. Pisalo se je leto drugega letnika gimnazije, ko sem bil zaradi svoje nesposobnosti imenovan za strugarja vajenca. Ideja je sledeča, izdelati čim lažjo strugo za vodo, ki naj bi predstavljala reko, ki ne bo puščala. Posebna veja jasličarjev se je ukvarjala z izumljanjem materialov, ki bi zadostili zgornjim pogojem. Tako so bili že pred Janezovim prihodom uporabljeni materiali kot so les, beton, železo, aluminij, pleksi steklo in drugi. Pravo revolucijo pa je pomenila epoksi smola, ki se je uveljavila z mojih prihodom. Ne rečem, da imam zasluge za to, ampak zgleda, da je šele takrat razvoj dal ustrezne rezultate.
Torej konec avgusta, ko se zjutraj v Ljubljani pojavlja že prva megla, je srce jasličarja nemirno. Ve da septembra prihaja čas, ko bodo lastovice odletele v južne kraje in ko bomo skupaj staknili glave in se odločili za temo jaslic tistega leta. Vsakega cenimo zaradi njega samega seveda, predvsem pa zaradi talentov, ki jih nosi. Tako v bistvu tisti, ki imajo talente idej pridejo v ospredje v tistem času. Neskončne razprave o temi so zabavne ravno toliko kot branje kazenskega prava. Pa pravniki brez zamere. Sledi risanje zemljevida, na sami lokaciji v razmerju ena proti ena. Tisti čas smo tako zatopljeni v načrte in temo, da je en dva tri oktober, ko se študentom začenjajo počitnice. Torej to pomeni več časa, ki ga lahko namenimo izdelovanju, tistega kar se je prej skrivalo po sivih celicah. Tukaj stopijo v ospredje talenti rokodelstva, ki pa jih ravno ne premorem obilo. Itak je tako, da so jaslice le ena izmed stopenj lego kock. Tako imamo duplo, navadne, lego technic in jasličarjenje v Dravljah. Tako dobimo možnost, da se spopademo s kladivi, žagami takimi in onakimi, od cilkularke, motorke, obodne in šnit žagcke, baterijskimi mašinami, da o ostalih orodjih ne naštevam preveč.
Punce so nadvse dobrodošle in z vsem spoštovanjem do njih, vedno naredijo vse kar je potrebno in še več, dasiravno preteče mnogo besed, tudi jeznih, da je stvar opravljena. Aja, pa vedno se fantje tresemo, če bos sploh katera prišla. Verjetno bo to zaradi našega obnašanja, ki je nadvse sproščeno. Tako zvoki iz lukenj, ki jih premore človeško telo niso nič nevsakdanjega in obsodbe vrednega. Je pa lepo, ko med nami veje jasličarski duh. Aja, sicer nismo v kloštru ampak smo v grobem ločeni, na tako imenovano čajno kuhinjo, ker se izdelujejo stvari in samo delovišče, kjer se stvari postavlja.
Intenzivno postavljanje se začne slabih par tednov pred Božičem. To pomeni, da visiš tam dan predvsem pa noč. Prvi dan je na vrsti oder, kjer bo vse stalo in del neba, če si začetnik tako kot smo bili letos prvič mi. Namreč veterani so odšli in ostali smo sami z evolucijo in napakami. V najboljših letih je bilo dokončano tudi nebo še isto noč. Potem pa sledi vsak dan izdelovanje zadnjih detajlov, podiranje in ponovno postavljanje, recikliranje, premontaža, sprememba namembnosti in drugi primerni glagoli, pozno v noči. Tako vsako leto nekje naklamfamo 2000 delovnih ur. Vodili pri izdelovanju jaslic sta dve, zanimivost za otroke in sporočilnost za odrasle.
Pa naj zaključim z črtico o poplavi. Prav si ugotovil bralec. Tudi letos je bila. Kdo je bil odgovoren za izdelavo reke, naj ostane skrivnost. Lahko pa ugibaš glede na to kdo je šel za vajenca. Mogoče sta pa avtor prispevka in vajenec taista oseba? Ves samozavesten, ker že dve leti ni nič curljalo, sem postavil strugo na svoje mesto. Sveti Štefan pa se je odločil, da je čas, da začne ponovno že spet kaj zamakati. Tako smo skoraj poplavil-i cerkev, na srečo brez žrtev med duhovščino in verniki ter pastirji in ovcami, ki so bili uspešno evakuirani. No, od takrat naprej je bila struga vadi, oz. kako se že reče suhi soteski? Gospod, pa nas je naučil ponižnosti.
Pa si bralec že kdaj videl jasličarja? Nič lažjega pojdi z mano, je rekel veliki pujs. Prišla sta do cerkve kjer so ravno obhajali polnočnico, in ko sta zagledala človeka spečega v klopi je veliki pujs rekel, vidiš to je jasličar. In odpujsala sta domov.

Uradna stran draveljskih jaslic