O škofih in papežih prvič

Solza spomina se mi utrne, ko se ob pisanju v udobju svojega naslonjača spominjam dni, ki sem jih prebil na meni sedaj ljubi škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu.
Nekje pred hipofizo leži spomin informativnega dne, ko sem vstopil v to veličastno poslopje, kjer se je vse zdelo tako zelo uglajeno. Spomin mi seže, do učilnice za biologijo, kjer so bili mikroskopi, v fizikalno učilnico, kjer sta se fizika vozilo gor in dol s svojim kolesom, o veliki telovadnici in dobri malci. Brez pretiravanja prehod iz osnovne šole na gimnazijo je bil velik napredek. Žarek povezave, med tem kar pišem in zgornjim naslovom leži v naslednji črtici. Ko so moji osnovnošolski sošolci slišali, da sem se vpisal na škofijsko gimnazijo, so me spraševali če bom postal škof, tisti malo manj razgledani v teh zadevah, pa so me že videli kot papeža.
Prvi šolski dan na novi gimnaziji ali kako sem komaj preživel. Seveda megleno jutro in jaz sem se bil na kolesu vozil proti šentviški cerkvi, kjer je bila slovesni začetek leta. Pridem tja in prvi občutek je, da se vsi veseli objemajo in pozdravljajo po dolgih počitnicah. Edina stvar, ki sem jo pa jaz objemal je bilo moje kolo. Maša je bila slovesna kot da je velika noč s škofom na čelu in komornim zobrom na koru. V nasprotju z mojimi pričakovanji je bila povprečna starost participantov okoli 47,5 let. Namreč pri maši, so bile polne klopi mamc, ki še danes ne vem, od kod so se vzele. Dasiravno se mi je maša vlekla kot ponedeljek, sem bil kasneje bridko razočaran, da se ni še vlekla bolj. Zakaj? Potrpi bralec, takoj bo jasno. Je konec maše in gremo v dvorano na gimnaziji. Tam je bilo nekaj uvodnega besedičenja, potem pa smo dobili razredničarko in marš v razrede. Mine ura formalnosti, nakar začuden zvem, da imamo pouk normalno do dveh in 5 min. ?????????? Pa a so ti normalni, kaj jim ni jasn!!!! S tem dejstvom sem se sprijaznil, ker mi kaj drugega ni preostalo. Kot da šok prevega dneva pouka ni bil dovolj, pridem po pouku ven iz gimnazije in ne najdem nikjer kolesa. Prestrašen in iščoč ga na posled le najdem, skakajoč od veselja, ker sem mislil, da je bil ukraden. Kasneje se je izkazalo, da sem prišel pri drugih vratih not in drugih ven, a tega nisem opazil, to je bilo krivo, da sem bil misleč, da so kolo ukradli. O sošolcih bom izgubljal veliko besed, ker so mi zateženi kot bratje in sestre. Seveda prve 2 mesca so vsi krasni. Potem ti pa ratajo zoprni kot znajo bit le ljudje, s katerimi preživiš vsak dan in to 4 leta. Besede pretiravanja so kar na mestu, ker sem bil večji del gimnazije mali godrnjavček. V puberteti za katero sem bolehal, sem mislil, da se da dobrih 20 sošolk najbolj očarat, če si vedno proti, aja pa če na kitaro znaš Tears in Heaven. Več besed in štorij bom o tem napisal kasneje. Ena izmed mojih filozofij je, da si imena ne zapomniš ta prvi hip, ko ga slišiš. Tako sem sošolca in dobrega prijatelja, ki je bil sosed v moji klopi še drugi dan vprašal:"Damjan, a ne?". Odgovor je bil:"Kakšen Damjan, DXXXX!!!". Zaradi moje politike ne omenjanja imen, naj ostanejo X-i. Moje brezbrižnosti mi ni preveč zameril, tako da sva ostala dobra prijatelja do današnjih dni. Ta zgodba se nadaljuje še v večji spodrsljaj, ki se je zgodil po 3 tednih vegetiranja na gimnaziji. Bili smo poučeni, da nam višji letniki kradejo malco. Tako sem jaz Sokolje Oko zalotil, neko dekle, kako jemlje malco iz našega pladnja. Ker sem bil za glavo večji stopim do nje in ji rečem, naj da malco nazaj, ker ona ni v našem razredu. So me sošolci komaj zadržali in mi povedali, da je ona naša sošolka. Ja sorry sem reku, zardel in nato pridno sedel jedeč svojo malco. Z leti sem si ustvaril sloves hitrega jedca. Tako sem veljal za nepremagljivega v jedači. Onega dne me je skušal Damjan, ki kot vemo se drugače imenuje, prehiteti s tem, da je prosil drugega sošolca, da me zamoti s pogovorom. Opazeč prevaro, sem pospešil v jedi, ter ga prehitel. Prve ure latinščine so bile zabavne, dasiravno profesorca se ne bi strinjala. Torej smo mogl sklanjat rosa-ae in spregat doleo. Na začetku se je dostikrat zgodilo, da si kakšno besedo narobe naglasil. Tako Damjan sprega doleo in pride do ne vem katere osebe, ne vem katerega števila, ko ga prfoksa popravi v naglasu. Jest mu pa šepnem, "Matr si en čefur za latinščino,". Iz prvega letnika kroži še ena druga legenda vredne omembe. Prav zanimivo je, kako hitro se prebere prfokso, da veš, če lahko češnje zobaš žnjo. Nek drugi nadobudni sošolec je pri neki uri začel govoriti:"Tršica jest bi se javu! Jest bi se javu!". Prfoksa odgovori:"Matej ne morte se,". Matej pa še kar naprej goni isto. Prfoksa se ga posledično usmili in mu reče:"No pa prite gor,". Matej pa nato:"A loh bonus izkoristm,". In res prfoksa nč, mu izbriše bonus za spraševanje. Še enkrat to Matej ni bilo njegovo pravo ime. Telovadba se je delila na tisto za punce in za fante. Tako so punce neprestano tekale na šentviški hrib, izvajala Kuperjeve teste in se kronično delale, da so na bolniški. Na drugi strani nas je naš vrli telovadni poslal igrat košarko in nogomet. Če smo imeli srečo, smo ga igrali čez celo igrišče, ker so punce tekale po šentviškem hribu. Je pa res, da je mel enkrat na leto popadek in smo delali gimnastiko, se ve porazno. Po drugi strani nas je nekega zimskega dopoldneva poslal na ogrevanje in s sošolci se družno postavimo zraven radiatorjev. Po začudenju mu odgovorimo:"Ja, ogrevamo se!". Francoščina je bila strah in trepet skoraj vsakega fanta. Mislim, da brez pretiravanja, sta se samo 2 uspešno kosala s to nadlogo. Pri neki šolski nalogi smo vsi, fantje, ki nismo bili ravno kos francoščini dobili 2. Od veselja smo ustanovili klub Dvojkarjev. Zaradi pretiranega govorjenja je bila neka sošolka presedena v mojo klop, Damjan, ki to ni, pa drugam. Pišemo francoščino, sošolka dobi oceno 2. Prfoksa pa škodoželjno:"A zdej pa k ne sedite več zraven ŠXXXX, pa vidm da vaša francoščina ni blesteča,". Je namreč pri prejšnjih kontrolkah imela same 4 in si revca z mano ni mogla kej dost pomagat. Je blo pa vsaj pozitivno. Ja, bili pa so tudi temni dnevi polni bridkih trenutkov in žalosti, še posebno, ko sem bil enkrat in edinkrat negativen konec semestra. In ne to ni bila ne francoščina, ne latinščina, še manj kakšna matematika. To je bil zemljepis. Kako je do tega prišlo? Zelo enostavno, dobimo nazaj test puf 1, me prfoks vpraša pod pretvezo, da je konec semestra in da rabi oceno, dasiravno sem bil jest napovedan za naslednji teden, puf drugič še en kol. In sem bil pod vodo. V prihodnjih spominih pa o odnosih znotraj razreda in skupincah, o najšibkejšem členu, kako je bil Damjan namesto mene vprašan francoščino, kako smo končali 20 minut prej, o ljubezenskih trikotnikih, ki so postajali sčasoma geometriji neznani liki.