O otroštvu II

Glede zalaze ni nič posebno fascinantnega. Gre pa v osnovi za to, da vstaneš zgodaj, zelo zgodaj, okoli pol šeste in se odpelješ do prve jase, kjer upaš da bo kakršna koli divjad, če mas srečo, jo lahko pihneš, če je ni, greš dalje do naslednje jase. Kot otrok sem imel pičlo bero, da bi sploh videl kakšno žival na tako imenovanih zalazah, ne spomnim se pa primera, da bi pa kdaj stric kaj ustrelil. Problem je v tem, da ima žival kot je znano, bolje razvit sluh in voh, tako da če nisi posebno zverziran, se ji težko prikradeš neopazen. Je pa ena štorija bolj zanimiva glede mojega lovskega udejstvovanja. Večerni lovi se razlikujejo v tem, da prideš na jaso preden se tja primaje ostala divjad, tako da sedaj ti oz. lovec čaka plen. Zgodilo se je, seveda načrtno, da sva tudi stric in jaz odšla na zgoraj opisani lov. Po letnicah sodeč mi je bilo nekje slabih 10 let. Nad Budanjami sva pustila avto in tiho kakor sem znal, sva se odplazila do jase. Ko človek takole čaka, se mu zdi vsaka sekunda dolga kot železniška proga med Ljubljano in Dolgim mostom. Takole čakava 5 sekund ali pa je bilo pol ure, ne vem, ko se v grmovju nekaj zgane, poči vejica, listje zašelesti, podrast se razgrne in na jaso skočijo ena, dva, tri srne. Pravilo zahteva, da se najprej odstreli mladiče, tako je bilo tudi v tem primeru. Puška poči in naslednji hip kar sem videl, so bile bežeče srne. Osnove biologije in zakoni fizike so bili na preizkušnji, ker nisem znal povezati, kako lahko ustreljena srna teče. Žal se je zgodilo, to da je bila mala srna obstreljena in je še vedno bila zmožna bežati. Tako je bil načrt sledeči. Domov se gre po psa in potem nazaj na jaso, kjer se bo izvohalo bežečo divjad. Prideva nazaj na jaso s psom, kjer me stric pusti rekoč, da gre on s psom naprej, jaz pa naj počakam tukaj. Če sem mislil, da se vleče proga med Ljubljano in Dolgim mostom, sem se pošteno uštel. Samo strah mi je preprečeval, da se ne bi še bolj dolgočasil. Bralec predstavljaj si otroka, stoječega sredi gozda, kjer se slišijo vsemogoči glasovi, od pasjega laježa, padanja storžev, pihanje burje in v bujni domišljiji zavijanja volkov. Moj največji strah pa je bil, da bi pritekla srna in ker me v temi ne bi opazila, bi me brutalno pohodila. Strah je postajal vse večji in večji. Tako da sem začel vpiti:"Stric jest grem nazaj k avtu!!!! Stric jest grem nazaj k avtu!!!". Rečeno tekajoče se odpravim nazaj, kjer nato ob avtu in javni razsvetljavi počakam, prihoda goničev. Seveda brez srne. Zgornja basen se mi je predvsem vtisnila zaradi dveh stvari. Prvič, prvič sem doživel, da sva celo nekaj videla, kar se je premikalo in je imelo rep in glavo, drugič, stati sam sredi gozda. Mastercard ... ne tukaj pa ne bo šlo. Ni neprecenljivo. Je pa vsekakor ne pozabljivo.
Spomini mi sežejo tudi v Naklo, kjer smo teti vozili drva. Za pestrost dogodkov je med drugim poskrbel brat. Namreč protokol je v tej gorenjski vasici bil sledeč. Drva so se sušila na ene 5 lokacijah. In ga ni bilo bolj mučnega dela, kot prekladati drva iz ene pozicije na drugo. Tako je bilo iz stopnje 4 na 5 potrebno drva vozit s karjolo ali lepo slovensko rečeno šajtrgo. Ker sta bili ravno dve, je bila prva bitka med nama z bratom že v tem, kero bo kateri imel. Bila je ena bajsi in ena suha. In seveda je bila ta suha boljša, ker je bila tudi lažja. Na nek način je bilo prevažanje dru peteroboj, kajti naravnost tekmovala sva, kdo bo bolj onesposobil sotrpina. Tako sva si prevračala, grdo rečeno samokolnice, metala polena pod noge, roke in glavo, se zaletavala in si kradla polena. Rezultat je bil, da je bilo dela za 15 dni namesto en dan. Itak še nisva znala štet do pet, tako da name je bilo vseeno, če vozva en dan al 20. Zaradi prostranosti posestva, sva lahko igrala tudi hokej na travi. Zgledalo je tako, da sva veščine pridobljene v sobi lahko izkoristila na prostem. Za gol sva postavila dve gajbici za jabka in toliko časa igrala hokej, da so gajbice razpadle. Tako sva na koncu imela milostni udarec, tako kot pri bikoborbi. Ko se je gajbica, še komaj imenovala to kar je bila, si z vso močjo udaril po njej, da so trske zletele na vse strani ter je od gajbice ostal samo še g. Napredek, ki pa ni samo umeven, je bil v tem, da sva gojbice za jabka zamenjala s tistimi za krompir. Bistvena prednost slednjih je v konstrukcijski trdnosti. Tako sva si z novimi gajbicami lahko privoščila 4 tretine, dasiravno to ni po pravilih. Tako leta so tekla na 1500m, jaz pa sem se bližal obdobju, ko bo treba jet v srednjo šolo, o tem pa še ne vem kdaj.