O Mavričarjih, Aligatorjih, Portorožu in počitnicah II

Mmmmmm, morje, sonce, sol, trava, mivka. Otrokom se kar iskrijo očke. Aligatorji pa jih komaj zadržujemo na obali, se ve, da ne brez razloga. Mazanje otrok z mavžami, saj ne vem, ali za, ali proti soncu, je nujno. Namreč strokovnjaki vejo povedat, da je sonce v teh krajih v juliju in avgustu najmočnejše. Minister pa opozarja, da prekomerno sončenje povzroča raka. Gledajoč raka v morju, ga hočem pokončati, saj je on kriv, da se je potrebno koliko mazat. Spominjajoči bralec prejšnjega prispevka ve, kakšna je bila moja skupinica Delfinčki v resnici. Da bi vsaj malo omilil njihovo prosto gibanje po celotni plaži, ki je bilo podobno gibanju atomov vodika v jeklenki, sem se odločil, da bomo do morja ali pomola hodili v enojni koloni. Tako smo se transformirali iz atomov vodika v race. Izgled skupine je bil sicer šolski, je pa zadostil potrebi Aligatorja, da svojih piščančkov ne lovi po lokalih, sosednjih drevesih, marelah, toboganih in kar je še otroškim očem vidnega in njihovim nogam dosegljivega. Večji del časa sem se zadrževal na pomolu, ter štel Delfinčke, race in atome vodika. V bistvu je šlo kar za neskončno while zanko štetja, ki je računalnikarjem dobro poznana. Tako je šlo iz jutra v večer, iz dneva v novi dan. Ne meneč se za utrujenost, so se po kopanju otroci zapodili še na guncala in igrala. Na srečo se mi ni bilo potrebno igrati zraven. Po plaži so se bližnjemu sladoledarju zaiskrile oči v obliki $$, kajti gotovo smo mu povečali prodajo za polovico stotice procentov skoro vsaki dan. Meni pa ni bilo preveč do sladoleda, sem ga okušal samo vsaki drugi dan. Mnogo lukenj prostega časa smo zapolnili s petjem in kazanjem pri vedno istih treh pesmih. Občasno pa smo odigrali kakšen bajs, se oproščam, bans. Kdor me vsaj količkaj pozna, bo vedel povedati, da jaz v tem nisem užival, o ne, prav nasprotno, matral sem se tako, kot da bi me po hrbtu pod mikico srbela sol morja. Zajec tiči v grmu, ki mu pravim koordinacija gibov in petje, nista ravno moja odlika. Še vsakega posebej težko izvajam, obe stvari na enkrat mi pa sploh ne greta od ust, nog in rok. Tako sem bil pri vsaki pesmi, pri vsakem bansu, štiri takte prepočasen, moji gibi pa so bili podobni, valovanju koruze v vetru. Gotovo bi bil idealen za film Mission: Impossible, kjer bi bila moja naloga zapeti in odplesati pesem Mavrica. Pa še tako brez pomena se mi zdijo, ampak to je čisto subjektivno mnenje, ki ga ne bom nikomur povedal. Verjetno je to neka skrita travma iz otroštva. Tako boš bralec razumel, zakaj mi bansi niso pri srcu in če se je le dalo sem se jim izognil, z blefiranjem, da delam nekaj drugega strašno pomembnega. Pravo nasprotje pa so bili otroci, ki jih koordinacija vsega prej naštetega ne dela težav. Latinci bi rekli non solum sed etiam, tudi uživali so v njih, ter jih prepevali še pred spanjem in to je važno. Uuuuu, tele že dolgo nismo, pri mastercardu bi rekli neprecenljivo.

Izjava tedna je brez natečaja postal sledeči pregovor:"Bolj kot je kuharca stara, bolje kuha,". Ne vem zakaj kuharca, ki je to slišala ni vzela za kompliment. Ugibam, hakeljc leži v obeh stavkih zgornje povedi. Verjetno si je kuharca razlagala zgornjo poved takole, ali ne kuha dovolj dobro in ko bo dovolj stara se bo to spremenilo, ali pa sicer kuha odlično, kar privede do tega, da je stara. Resnica je bila žal taka in to je splošno mnenje in ne moje, da je bila kuharca stara in ni znala kuhati, dasiravno se jaz nad njeno kuhinjo nisem pritoževal. Je že res, da je bilo vse zabeljeno z oljem, bolj kot so bati v motorju, ampak moja misel je, da brez maže se še čevelj ne obuje. No, pa pustmo kuharco in njeno kuhinjo stat. Dvakrat smo imeli Aligatorji zvečer prosto. Kjer sem lahko ponovno doživel sceno s plesočim debelim parom Nemškega porekla, ter duetom na sintiju in kitari, ki pojeta Paloma Adieu. Jupi, sreče zvrhan koš. Omembe vredni so še popoldanski počitki ali meditacija Aligatorjev, ki si ju privoščimo tu pa tam. Za meditacijo je najprimernejši prostor kor v cerkvi, kjer gre človek lahko sam vase in je odmaknjen od radovednih pogledov soljudi, Bog pa, ki vse vidi in ve, pa s tem nima problemov.

Pravilo, ki je bil otrokom predstavljeno in je prepovedovalo tuširanje v hiši, je bilo med otorci dobro sprejeto. Sicer tega niso pokazali na zunaj, da ne bi bilo preočitno in bi ga zaradi tega mogoče ukinili pa vendar. Ob večerih, ko sem se kot dežurni Aligator sprehajal po sobah fantov, sem še posebno čutil njihovo brezbrižnost. Še posebno je bilo to izrazito pri tacah, ki so molele ven izpod rjuh. Črne so bile kot premog, ampak fantov to ni motilo. Ne bom pretiraval, to pravilo je bilo edino, ki so se ga dosledno držali, pa sploh vedeli niso, da se ga. Naziv legende, tedna, ki ga podeljujem tokrat jaz, je bil najmlajši Delfinček. Utemeljitev sledi. Prav vsakič si je nehoteč oblekel mikico narobe, tako da je imel listek na zunanji strani. Absolutno pa je zmagal v primeru, ko si je hlače dal gor tako, da je bil listek na zunanji strani, ter štrikci za zavezat na riti. Med drugim in tretjim ga tudi ni pretirano motilo, če je ob menjavi kopalk zajel v sveže kopalke kup zemlje ali trave. Sicer videč to, se nisem preveč sekiral, tolažeč, če njega ne moti tudi mene ne. Tako resno razmišljam, da bi dal na občnem zboru predlog, da se to pravilo prepovedi tuširanja ukine. Vsa moja brezbrižnost je izginila za hip v četrtek, ko se mi je taisti Delfinček meni nič tebi nič polulal na armafleks. Sam sebe sprašujoč, s čim sem si to zaslužil, ne vedoč ali bi se smejal ali jokal, sem armafleks spral v morju. In zadeva je bila sanirana.

Verjetno se sploh ne zavedam koliko truda, energije, časa, dela so in še vlagajo v tole počitnikovanje tisti, ki so in še vodijo celotno zadevo, se trudijo, iščejo sodelavce in prostovoljce, ter poskrbijo, da tole počitnikovanje zariše vsaj 150 otrokom vsako leto veselja na obraz in posveti iskrico sreče v njih očeh, ob dejstvu, da v nasprotnem primeru, ne bi nikoli videli morja in doživeli njegovih radosti. Zato hvala vam in Bog vam povrni.

O Mavričarjih, Aligatorjih, Portorožu in počitnicah I

Še dobro nisem doma opral cunj z Murterja, me je pot vodila naprej v Portorož, kjer vsako leto počitnikujejo Mavričarji. Gredoč lepo po vrsti bom opisal, kako sem tudi jaz letos pristal tam. Če vzamemo v zakup, da nekateri dogodki in pripetljaji bolj ali manj vplivajo na človekove odločitve, je moj pristanek tam dokaj logičen. Davnega leta, tako davnega da se ga ne spominjam več, me je sošolka povabila kot animatorja - Aligatorja, da se jim pridružim v Portorožu na počitnicah, kjer bomo pazili otroke. Takrat sem ponudbo zavrnil. Bilo je konec letošnjega junija, ko sem taisti sošolki poslal sms, da sem se letos odločil, da jim lahko pomagam, če so moje družbe še veseli. Ne vem zakaj, ampak očitno jo je bila oz. so jo bili. Razlogi za tako nenaden preobrat v toliko letih tiči zasidran globoko v meni in tudi največji bager se ne bo dokopal do njega. Zaradi skrivnostnosti vzroka zakaj tak zasuk, ki ga nosim v sebi, bo izvedela samo dotična oseba, ki s počitnicami nima neposredne povezave. Ostajata sicer še manj pomembnejša vzroka. Prvi je, da možnost spoznati nove ljudi. In mi to predstavlja izziv, kajti moja zadržanost mi to večkrat kot ne onemogoča. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna. Drugi razlog tiči v sosednjem grmu. Sklepajoč, da je delo z ministranti podobno, sem skušal svoje večletne izkušnje in talente ponucati še kje.

Prvi šok, ki sem ga doživel je, ko sem izvedel, da so se priprave za Aligatorje začele že spomladi, ali celo pozimi, ko sem jaz še spal zimsko spanje. Zaradi tega del, mi je tudi kopica mailov zadnji dan pred odhodom, ki smo jih bili deležni predstavljajo tančico skrivnosti, kar naju privede do drugega šoka. Namreč Mavrične počitnice so popolnoma nekaj drugega kot počitnikovanje na Murterju z ministranti sploh, če se odločiš takole na horuk. Glavna razlika tiči v tem, da na Murterju sodeluje bolj ali manj stalna ekipa, ki komunicira skoraj s pogledi, ter število otrok je znatno manjše. V Portorožu je ekipa manj konstantna in zato, je potrebno več besed nameniti organizaciji in pravilom, ki so mene novinca in padalca šokirala. Da 50 otrok niti ne omenjam. Tako sem v nedeljo pred odhodom v Portorož dobil kopico mailov z bolj ali manj pomembnimi informacijami, ki so mi nagnale strah v kosti, kajti navajen sem bil sprotnega organiziranja in odločanja, ne pa da ti povejo skor kdaj greš lahko na stranišče. Kljub temu, da me je to skrbelo in se nisem našel v zgoraj omenjenem načini dela, sem se zavedal, da je to edina pot za tolikšno skupino ljudi, da dokaj normalno funkcionira. Tako sem na uvodnem sestanku v Portorožu komaj sledil vsem bolj ali manj pomembnim detajlom, o katerih smo se pogovarjali precej dolgo. Če se izrazim malo špartansko je bil sestanek tako dolg, da se na koncu sestanka nisem spomnil, o čem smo govorili na začetku. Tako sem dan ali dva imel krizo, ki sem jo bojda dodobra skrival. Še isti dan pozno popoldne so prišli otroci, ki so mi zarisali nasmeh na obraz. Vsak Aligator je za na plažo dobil skupinico otrok, ki jih je moral paziti. Tako je bila moja skupinica imenovana Delfinčki, daleč najživahnejša, najnagajivejša, najigriva, najskakalno razpoložena, najtežje vodljiva, ter posledično meni pisana na kožo, kajti spominjali so me na ministrante. Lahko bi rekel, da smo bili mali uporniki, navajeni delati ravno obratno kot se jim reče. Za obrazložitev naj omenim, da je ena izmed mojih lastnosti pač taka, da več kot imam svobode bolj sem krotak in inverzno manj je tega bolj sem nesrečen. Poleg strašanske zaspanosti, ki sej jo čutil na prvem večernem sestanku, se spomnim, da smo mnogo časa namenili jedilniku in kuharici. Spat smo odšli zelo pozno računajoč dejstvo, da je bilo vstajanje ob 7.00h. Misija nemogoče je bila, da bi se na jutranji molitvi zbrali ob predvidenem času. Tako smo začeli več kasno.Ura je skoro bila že pol osmih. Navkljub nauku, ki smo se ga naučili prvi dan, se je takisto zgodilo v sredo, četrtek, petek, soboto in nedeljo. Toliko besed sem namenil zamujanju zaradi tega del, ker sta dve moji značilnosti sledeči točnost in ljubezen do spanja. Ampak ne bomo delali iz komarja kita. Zanimivejši del jutra so bile lutkovne predstave za otroke igrajoč od Aligatorjev. Za otroke so imele predvsem moralno vrednost, Aligatorjem pa so predstavljale zabavo ob jutranji uri. Začuda, so se otroci zapomnili moralni nauk vsakega dne, tako da so lutkovne predstave zažgale.
Premik na plažo dobrih 60 ljudi je zahteven projekt, ki vzame precej časa. V osnovi gre tako, da so vsak dan dežurni štirje Aligatorji. Dva čakata otroke na dvorišču, dva pa jih podita iz sob na dvorišče. Obvezni pripomočki, ki jih morajo imeti otroci sabo so dvoje kopalk, posebna čepica, ki jo otroci dobijo na počitnicah, armafleks in pol litra vode. Kot najnovejši član sem dolgo mislil, da je namen čepic zaščita pred soncem. Odpirajoč debato s še enim soaligatorjem je privedla do zaključka, da so čepice namenjene tudi lažjemu razpoznavanju otrok. Tako kot trakci zavezani okrog nog, ki so namenjeni sledenju otrok v vodi. Seveda je možno to le, če otroci plavajo z glavo pod vodo in nogami nad. Prav tako je seveda možna detekcija otrok stoječih na obali. Entropija formacije hoje otrok in Aligatorjev je znatno manjša v primerjavi z ministranti. Kajti v nasprotnem primeru bi bilo nemogoče obvladovati petdeset otrok med hojo. Ko se takole dobre pol stotnije ljudi premika skozi Portorož je promet praktično onemogočen, tako za pešce kot kolesarje, ter naključno sedeče v lokalih. Zaradi utečenosti postopka je prihod na plažo za skupino dokaj neboleč za okolico.
Se nadaljuje ...

O ministrantih, Murterju in njihovih počitnicah

Ena izmed stvari, ki sem se jih vsako leto veselil po izpitnem obdobju v juniju, je bilo počitnikovanje ministrantov na Murterju. Letos ni bilo dosti drugače. Sem namreč eden izmed starejših ministrantov - starešina, ki vsako leto organiziramo počitnice za mlajše strežnike. Letos je bila organizacijska ekipa sestavljena iz kaplana, dveh starešin in para kuharic. Ponavadi, sta kuharici mlajši se pravi, da imasta manj kot petdeset let, v resnici pa jih ne presegata niti 24. Že več let zapored se povabi kuhat nekaj študentk iz Dravelj, pogoj za kuhanje pa je, da ima kuharica čas in veselje prenašati 18 fantov. Da pa se ne bi počutila osamljeno, smo se odločili naj nam kuhata dve.
Ekspedicija na Murter je ponavadi sestavljena iz kombija in potrebnega števila avtov. Število osebja sem letos ocenil na 21. Fantje so stari od 8 do približno 14 let.
Že prehod čez mejo nam je postregel z adrenalinsko izkušnjo. Najprej je imel kaplan napačen seznam, ki ni ustrezal zakonom. Novopečena policistka je začela na mejnem prehodu komplicirati, a jo je starejši kolega le prepričal, naj ne bo tako pedantna. Ne bom omenjal, da sem čez mejo vozil otroka, ki je imel že eno leto pretečeni potni list. Bojda mama to ni ugotovila vse do odhoda. Pa smo rekli, da bomo tvegali. Gleda policist potni list, gledam jaz policista, pa naposled reče, da je potekel potni list. Dasiravno nisem igralec, sem probal zaigrati začudenje nekaj odgovoril in se delal kooperativnega. Policaj reče:"Če vsa spustijo na Hrvaškem pol pejte,". Na Hrvaškem je bila podobna zgodba. Jaz sem se delal neumnega, da nič ne vem o pretečenem potnem listu. Hrvata pa je skrbel, da ne bi ugotovili, da nas je spustil mimo s pretečenim potnim listom.Preden nas je spustil je rekel:"Eeee, pa slabo te čuva tvoja mati!". Mislil je na reveža na zadnjem sedežu. Od sreče, da so nas spustili čez in da ne bo potrebno čakati, da pride mama iskat otročička, sem v avtu zavrtel U2. Ne bom povedal, da so se itak vrteli že prej. Vožnja je bila tekoča kot jogurt. Le vročina je malo nagajala moji fabiji brez klime. Po prihodu je kot vedno nošnja prtljage v jezuitsko hišo, kjer bivamo vsako leto in določitev kje bo kdo spal. Starešine se ponavadi zagrebemo za hotel modro nebo, kajti sobe ratajo tako zatohle in vroče, da še bakterije pocrkajo, ne vem, kako lahko v teh sobah spijo in preživijo ministranti.
Tipični dan ministranta na Murterju izgleda nekako takole. Otročički in pubertetniki radi spijo do uradnega bujenja ob pol osmih. Ministranti, ki pa so nekako na polovici, ki jo predstavljata prejšnji skupini pa se že zbudijo med pol sedmo in sedmo. Bujenje preostalih je vojaško. Pride se v sobo in starešina najprej skuša zbuditi vse nato se pa spravi na posameznika, ki skuša simulirati spanje. Pubertetniki se ponavadi zadnji primajejo do mize, kjer jih čaka zajtrk. Po želji ministranti pred fruštkom obiščejo školjko. Od bujenja do začetka hranjenja preteče od oka 10 min. Pred in po jedi se moli po abecedi priimkov ministrantov. Pospravljanje mize in pomivanje posode sta kazenski nalogi. Higiena ni prioritetna dejavnost. Tako je starešina zadovoljen, če se zobje umijejo vsak drugi dan. Kajti kakor hitro kazenski vod konča s pomivanjem posode, se gre na plažo. Za starešino je skoraj nemogoče vsakega spremljati ali si je umil zobe ali ne. Formacija hoje na plažo je dokaj svobodna. Ponavadi gre kaplan naprej, otroci mu sledijo poljubno, vmes je ena starešina in na koncu razpotegnjene kolone druga. Tako je kolona dostikrat dolga kot proga na 100m. Mazanju otrok s sončno kremo se posveča premalo pozornosti. Ponavadi je tako, da tamali pridejo do tebe, ko vpiješ:"Pa namašte se!!!!!!". Priljubljene dejavnosti na plaži so sledeče, igranje igric na telefonu, tunkanje znatno šibkejših od sebe, brisača fajt, lovljenje ježev, ki ne morejo pobegniti, potapljanje za starimi avtomobilskimi gumami, ter njihovo spravljanje na obalo, trančiranje sipe, ki jo je morje slučajno naplavilo na našo plažo, igranje taroka, kjer nobeden ne obvlada pravil, metanje kamenčkov starešini, ko le ta spi, metanje morskih kumar kuharcam na armaflekse, udarjanje s vesli po glavah ministrantov, ki bi radi prišli na čoln, obmetavanje ministranta s kamenčki, ki je v vodi, tako, da ko se potopi, se vanj vrže šrapnele kamenčkov. Starešine se držijo pravila, kar tamalin jih ne ubije jih krepi. Starešine posedajo v senci borovcev, malo zaspijo, kot se spodobi na plaži, preberejo kakšen časopis, se vržejo dvakrat v vodo in to je več ali manj to. Odhod s plaže je nekaj podobnega kot prihod. Zvije se armaflekse in se ponovno svobodno gre. Naloga ministranta je, da se giblje med prvim in zadnjo starešino. Po prihodu s plaže sledi najprej kosilo, nato počitek, maša in ponoven odhod na plažo. Že vsa leta sem rabelj jaz. To pomeni, da iščem primerne kandidate za pomivanje posode in pospravljanje mize. Da se kvalificiraš za pomivanje moraš kot ministrant storiti sledeče, uporabljati neprimerne besede, pred uradnim bujenjem težiti starešini, zvečer po uradni uri za spanje se naglas pogovarjati, težiti starešini, ne ubogati. Vsi prejšnji dogodki, ti omogočijo da pomivaš posodo medtem, ko imajo drugi prosti čas. Med prostim časom so priljubljene tekme s živalmi, ki jih srečamo v hiši. Tako je na vrtu nekaj želv, s katerimi smo tekmovali. Zmagal je kaplan. Namreč vsako želvo smo poimenovali po nekom. Kuharica je bila zadnja. Tudi tekmovanje stonog zna biti zanimivo. Posebno ker imajo stonoge tendenco, da ne gredo v smer, ki jim je odkazana. Ena izmed stvari, ki jo ne bi priporočal je izzivanje 80 in več kilogramskih ter 180 in več centimetrskih pubertetnikov. Namreč, sem se letos spravil na enega in ga porinil v vodo. Se je potem skupina vseh njih spravila name. Takrat je potrebno pokazati vso spretnost, da ostaneš na obali. Se prerivaš, tekaš po pomolu, se izmikaš in naposled od utrujenosti popustiš in padeš tretjič v vodo. Prav tako, je potrebno pokazati vso spretnost, da ostaneš v vodi nad gladino, ko se jata tamalih podi za tabo in te skuša utopiti. Še dobro, da hodim plavat za telovadbo na faksu. Prejšnja leta smo prakticirali tudi pomorske bitke. Razdelili smo se v dve bojni ladjevji, tako da je bila tonaža približno enaka. Postavili smo se nasproti in na znak se je začela bitka, kjer si skušal potunkati nasprotnika.
Dasiravno so nekatere situacije resne, te prime da bi umrl od smeha. Tako se je nek ministrantek star 8 let zaklenil na stranišče in se ni znal odkleniti. Naposled smo ga rešili tako, da je nekdo splezal skozi okno k njemu in ga odklenil. Tako so nam bila vrata hvaležna, ker jih nismo razbili.
Večerna molitev je okoli pol enajstih, sledi umivanje zob, če si jih slučajno prejšnji dan nisi in nato spanje. Vsaj uradno. Ponavadi traja, da tamali zaspijo nekje do polnoči, ko starešina zagrozi, da bo šel naslednjič rogovilež spat ven na armafleks.
Tako hitro mine teden poln nemunosti, smeha, joha, odrgnin, kopanja, tunkanja, plavanja, ne umivanja, opečenosti, žeje, veselja, sončenja, spanja, igranja, ter hvaležnosti Bogu, da smo vse to doživeli.

O škofih in papežih zadnič

Obsežnost pripetljajev mi ne dopusti, da bi vsakega podrobneje razdelal. Tako je moj namen, vsaj približno zapisati neumnosti, ki so se zgodile med mojim odraščanjem tam. Če te pa kateri pripetljaj bolj zanima, me pa seveda komot pocukaš za rokav, če me seveda kdaj srečaš, dasiravno bo to v poletnih mesecih bolj težko, zaradi kratkih rokavov. Preventivno naj tudi omenim, da zadeve niso opisane kronološko.
Bom še neki vrstic namenil Damjanu. Poba je bil v četrtem letniku med oceno pri latinščini. Pa ga je za lato pobarala, kok bi imel rad na koncu latinščino. Damjan je pa odgovoru nekako takole:"Sicer mi res lahko daste 3, če mi daste pa 4 me bodo pa doma manj tepli,". In glej ga goloba na strehi, se ga je usmilila in mu dala na koncu 4. Ko sem ravno pri zaključevanju ocen. Na koncu 1. letnika mi je bajlarca dala 4 s pripombo, da bom biologijo drugo leto zagotovo imel 5. Preventiva pred zmedenostojo še ni nikoli škodila, zato naj zapišem, da sem bil takrat pri biologiji med 3 in 4. Jest se pa z njeno oceno, oceno koliko bom imel bajlo v prihodnjih letih se ve, nisem strinjal, tako sem v drugem imel bajlo 3 in v tretjem bajlo 2. Še dobro, da je nisem imel v četrtem letniku. Pa grem nazaj na Damjana. Me je hotla ena frišna prfoksa za francoščino vprašat. Pa sem se začel izmikati, da sem bil lih prejšnjo uro vprašan zemljo. Kar je bila čista resnica. Pa se vmeša tudi Damjan in me začne zagovarjati. Pa prfoksa zaključi:"No potem bom pa kar vas vprašala, Damjan!". Revež se je izmikal pa ni nič pomagalo. Še od takrat mu dolgujem eno uslugo. Vsak škof in papež ve, da se pouk na škofijski zaključi ob 14.06h. Mi pa smo prfokso za frenčo pri njeni prvi uri nadomeščanja, napeli in smo zmolili že ob tri četrt na dve in odšli domov. Bojda je vse to zapazil nič hudega sluteč ravnatelj in takratno gospodično francoščine pokaral. Od takrat naprej se kaj takega revca ni več privoščila. Ekskurzija v Rim se poleg cmoka v grlu ker se nisem smel udeležiti tekme, spominjam še po tejle pripovedki. Sta dva sošolca ponočevala. Ju je na njuno smolo zalotil profesor in ter jih nato pospremil v njuno sobo. Sošolca pozvonita, da bi lahko vstopila v sobo, ko glas na drugi strani vpraša kdo je. Odgovorita:"Hanibal ante portas - Hanibal je pred vrati,". Je že res, da vse kar smo si zapomnili od latinščine reki in pregovori v tem jeziku, na kar je indiciral že zgornji primer.
Dasiravno se človek pred gimnazijo ne sprašuje dosti kako nasprotni spol razmišlja, postaja to pereče vprašanje vse pogostejše. Enačba ostaja zame nerešljiva, razen če je na drugi strani enačaja ničla. Vedno bo v meni zapisan pripetljaj, ki se je zgodil na eni duhovni obnovi v drugem letniku. Smo se pogovarjal o razredu, kaj nam je všeč in kaj na ni, v skupinicah po dva in dva. Iz čistega obupa ker nisva vedla kaj bi vključila v najin umotvor, sva ostalim rekla, ko smo sedeli v krogu in predstavljali naše pluse in minuse, rekla, da naju motijo skupince, ki se oz. so se formirale znotraj razreda. Izkazalo se je, če bi bil malo bolj rahločuten, da je bila ena izmed mojih top treh napak v življenju, ker sem bil pa bolj upornik po duši, me je reakcija razreda močno zabavala. Namreč vnel se je tak prepir med nami, da ga ne pomnem ne prej ne kasneje podobnega. Sploh ne vem, kaj je bilo v teh najinih magičnih besedah takega, da je po bitki bilo nekaj užaljenih, nekaj zafrustriranih, nekaj jeznih in nekaj rušilcev, ki se je ob vsem tem zabavalo. Vsekakor je bilo zabavno sprovocirat sošolke, to je bilo edino zadoščenje, ki smo ga bili deležni. Te je bilo neke vrste naše maščevanje za vse tista organiziranja sošolk.
V svoji zaslepljenosti smo si poskušali obnašanje in doživljanje žensko poenostaviti na predmete kot je pomaranča. Ne razumi me napak bralec, to ni bil enačenje žensk s predmeti, o ne. V bistvu je šlo za to, kako bi prevedli neobvladljiv problem na obvladljivega. Tako so bile ženske takrat neobvladljive za nas, pomaranča obvladljiva. Trditev glede pomaranč in žensk gre takole. Večina pomaranč ima lepe oranžne olupke, ko pa jo olupiš nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ali sočno pomarančo, ali kislo jabolko. Ženske, so pa nekaj podobnega. Zunanjost pove premalo o notranjosti. Posledično smo ugotovili, da je bistvo v notranjosti pomaranče. Zgornji razsvetljenje sva doživela s sošolcem pri nekem lupljenju pomaranč. Med njimi so bile tako sladke kot kisle, na oko pa podobne vsaka sebi kot jabolko jabolku, predvsem pa mamljive.

Ja, štiri leta na škofijski so minila. Jaz pa nisem ne škof ne papež. Sem pa bogatejši za sošolke in sošolce s katerimi sem preživel krasna leta, ter njihove neumnosti, ki so mi polepšale jesenske, zimske in pomladanske dni. Smrk, smrk.

O škofih in papežih drugič

Na škofijski je navada, da se gre vsako leto nekam na ekskurzijo in duhovno obnovo. Profesor za fiziko bi rekel, da je to nadstandard. Ko smo lih pri profesorju fizike. Je naneslo, da nas je on pazil pri testu matematike. Je nadomeščal revco za mato, ki je zbolela. Se je podpisal na test kot ena izmed manjkajočih sošolk in ga rešil. Začudenju ni bilo konca, ko je manjkajoča sošolka dobila test nazaj in pisala 3. Za dijaka ni slabo, za profesorja fizike pa??? Recimo, da si lih ni mogel šteti v čast. Sej drgač pa vemo, da fiziki in matematiki lih niso prjatli. Pa pojdiva bralec nazaj na ekskurzije in duhovne obnove. Prvi letnik Padova in Benetke. Vem, da sem se priporočil Antonu Padovanskemu za ženo, pa zgleda, da zaradi velike količine spama, je ponesreči zbrisal še mojo pošto.:) Priznam, da se ne spomnim česa drugega omembe vrednega. Razen to, da je nekdo v popolni temi s flešom slikal oddaljen zvonik. Se ve, brez uspeha. In, da se je nekdo nesrečno nasadil na kol, ravno, kjer nogi prideta skupaj. Vsi fantje k smo to vidl, smo samo sočutno zavzdihnili:«UUUUUUUUUUUU, to je moral bolet!!!!«. Drugi letnik Dunaj in obisk Dunajske opere. Vem, da si nisem znal zavezati kravate in sem moral prositi prfoksa za zemljo, če mi lahko pokaže. Namreč za v opero smo moral bit uštimati. Aja, ta je tut dobra. Ne vem točno zakaj, je vsak fant dobil dve spremljevalki, in smo šli po štengah v opero. Verjetno, da bi bolj svečano zgledal. No, jaz pa sem izkoristil priložnost in hodil po več stopnic na enkrat. Še zdaj mi ni jasno zakaj, me dekleti v visokih petah in ozkih krilih nista uspeli dohajati. Spomnim se zamere, ker fantje iz protesta nismo odšli pet na trg skupaj z dekleti. Naš dogovor bi bil nekaj v stilu:«Samo preko mene mrtvog!!!«. Zamera se je kuhala še nekaj časa. Več o dinamiki med fanti in dekletami malo kasneje. Al bom pa kr zdele tole izlil na papir. Torej v gimnaziji sem imel strašanski občutek dekadence in uporništva. Za tako stanje duha ni bolšega kot skupina Zmelkoow s katero se lahko poistovetiš zaradi besedil kot so Lotusov cvet, Gravitacija, Sentiš navadni, Vrži se in druga. Himna pa je gotovo pesem Klub ljudi z resnimi težavami. Določena skupina sošolk pa je imela to grozno navado organizirat razred, kaj bomo počeli na te ali oni prireditvi, v primeru če se je moral razred prestaviti. Zato me prime vsakokrat, ko se spomnim naše predstavitve za maturo, da bi si izpulil srce, ga postavil tam kamor imam ponavadi možgane in skočil v prepad, preden bi udaril ob tla pa bi se še utopil v vedru vode. Oprostite reveži, ki so morali gledat naš ples na predstavitvi za maturo. Kaj za peklenščka smo hotl s tistim plesom povedat, mi še zdej ni jasn. Verjetno pa tut določenim sošolkam ni. Najbolj pa zamerim Damjanu, da nas je sredi telovadbe spravil trenirat tale ples, ker so sošolke tko hotle. Skor je prenehu bit moj prjatu s tem dejanjem. Je bla pa zadeva taka, da je bil on naš najšibkejši člen in tako pridemo do 3. letnika in ekskurzije v Paris. Je bla znotraj samovšečna skupinica, ki se je imenovala ACM. Kratice so začetnice priimkov, srednja predstavlja mene, zadnja pa Damjana. Prva, da se mu poklonim v obliki večnih besed, pa je človek, ki me je seznanil in navdušil z Zmeloowimi. Tako je naneslo, da je mel tudi v Parizu naš najšibkejši člen, šum na srcu. Bom reku, da tisti, ki je bil brez šuma na srcu naj vrže kamen vame, ker vem, da me ne morte doseči, se bom pa malo zbal jet po ulci. Tako smo prišli do raznih oblik geometrijskih likov zaradi ljubezni in zaljubljenosti. Dolga zgodba na kratko, Damjan je bil zatrapan v eno sošolko in namesto, da bi se družil z ACM, jo je raje popihal tja, kamor ga je vleklo srce. Branje te tako posledično privede bralec do limonade, žajfnice, nadaljevanke s 3134.5 deli, kjer nastopajo ljubezenske dvojke, trojke in ostala naravna števila. Moje pripovedovanje ne bo tako verodostojno, ker sem prepričan, da bi kakšna sošolka o tem vedla več povedat. Gre pa v osnovi za to, da je bil Štefan zaljubljen v prvem letniku v Petro, Petra pa je bla v Bojana. Bojan za to sploh ni vedu, se je pa v drugem letniku zaljubil v Manco. Manca je takrat lih prebolevala Blaža iz 4. C in so se ji zdel itak sošolci preotročji. Ivanu, se je sicer zdel, da se Alenka pri glasbi nekam dost spogleduje ž njim, vendar je tole ugotovu več kasno, da pa bo pravici zadoščeno, je pol on neki čutu do nje, a je ona mela že fanta, tako sta si bila potem bot. Za Borisa pa nisi nikol vedu, ne one je bil zaprta knjiga. Tako je bilo vedno v razredu neko, ki je drugemu z veseljem nosil torbo, ji lupil pomarančo, odstopala malico ali ga le milo gledala, ji pisal pisemca, zaključek je bil vedno podoben Kelvinova nula. Je pa v našem razredu vzklila ljubezen, da ne bom krivičen, med sošolcem in sošolko, ki sta se letos poročila. A mi loh povesta, kako vama je ratal? Zgleda da je svojo vlogo odigrala statistika, ker na tok zgrešenih se pa morta dva najdt. Ob vseh neuspehih je bilo za fanta, ključno, da kar se da veliko posluša Zmelkoowe in Big Foot Mamo, še posebno, pesem, ki so ti jo v stanju največjega razočaranja zapeli sošolci:«Rekla je ne morm, bodva sam prjatla!!!«, ter se ti režali v obraz. Hvala vam za vašo sočustvovanje. In res ne vem, od kod dekletom ideja za ta stavek, ki sem ga slišal nekajkrat:«A sva loh sam prjatla?«. Žal je pa bil uspeh največji ravno, tam kjer se človek ni trudil. Bolj ko si bil tečko, nergač in si zafrkaval sošolke in bil vedno proti, rajši so te mele. Iz same žlehtnobe si ob večerih na ekskurzija ali duhovnih obnovah zaigral Tears in Heaven. Je pa en keč. Ne vem iz katerega razloga se nisem nikoli naučil zaključka pesmi. Tako je bila ena izmed taktik, da ko sem prišel, do mojega konca sredi zadnje kitice reku:«Eh, dost bo!!!« in tako priznam z veseljem in iz žlehtnobe uničil čarbnost trenutka. Podobno kot zdele …

Eh, dost bo!!!!