O protestnem pismu Bogu

Dragi Bog,

vem, da si te dni zelo zaseden, tako kot si zaseden vsak dan že toliko deset tisoč let. Vem, da se nate vsak dan obrača množica ljudi, ki bi zlahka napolnila milanski štadion, verjetno pa sem v svoji nevednosti rajši štel kakšnega človeka manj. Vsak izmed teh tvojih otrok se nate obrača s svojimi stiskami, problemi, izzivi. Mnogi izmed njih si želijo čimprejšnje rešitve. A to vedno ni mogoče in zato obupujejo. Ali jih sploh vidiš?

Zato me sploh ne čudi, če si v tej nepregledni množici pozabil name. Vem, da je velik štadion, saj sem že bil tam, ampak roko na srce, če bi hotel bi me videl. Res ne vem, s čim sem si to zaslužil, kajti zdi se mi, da bolj se obračam Nate, bolj me pozabljaš. Bolj v svojih stiski kličem po tebi, bolj se mi zdi, kot bi rekla moja mama, da govorim steni. Zato najodločneje protestiram proti takšnemu ravnanju! Jaz se tako ne grem več.
Tebi je lahko, saj se še nikoli nisi počutil osamljenega. A ti sploh veš kako je to? A se ti sanja kako se počutim, ko se navkljub 6 milijardam ljudi počutim osamljenega. Saj ne rečem, imam prijatelje, a vsak ima tako kot jaz svoje izzive, stiske, probleme, tako drug za drugega ne vemo, kaj prestaja. Kajti bojimo si priznati, da smo ranljivi. Bojimo se, da bomo pred prijatelji izpadli čudaški, kot je bil čudaški Tantadruj. Bojimo se priznati, da smo nemočni, da tudi mi obupujemo, da tudi mi ne vidimo vedno luči na koncu tunela. Tako se pretvarjamo, da je vse v redu. Na znotraj nas pa stiska in strah razžirata. In pojma nimaš kako je, ko te v tej stiski prijatelji ne razumejo, če si upaš o tem spregovoriti. Govorijo ti spodbudne besede, ki te še bolj dotolčejo, kajti njihove besede, ti daje vedeti, da nimajo pojma kaj prestajaš. Te kao tolažilne besede ti pomagajo ravno toliko kot tistemu, ki ima notranje krvavitve aspirin. Iščeš rešilno bilko in ko se jo oprimeš se zlomi, tako da si zaradi tega že ves obtolčen in modrikast.
Moje srce, bi lahko primerjal z apnenčastimi kameninami na Krasu. Poln je brazd in žlebičev, ki so jih vame zarezale vse neuslišane ljubezni. Kaj naj tebi pravim kako je, če pri svojih letih nimam dekleta s katero bi delil srečo in nesrečo, ki bi mi lahko omilila občutek osamljenosti. Potem se tukaj še sorodniki in ostali, ki te gledajo postrani, ker zdaj bi bil pa res skrajni čas, da si katero najdem.
Da bi bil pehar zvrhan, se moram ob vseh teh zadevah skoncentrirati še na izpite. Ne bom ti govoril, kako težko se je učiti, če ima človek polno glavo drugih skrbi, ki ga mučijo bolj kot nerešeni integrali, nenarejene seminarske ali slabo opravljene vaje. Doma ne razumejo, da tvoji padci na izpitih niso odraz tvoje nesposobnosti, ampak da preprosto ne moreš biti pri stvari. Pa tudi ko si, se zgodi, da te profesor vrže, ker ima slab dan. Mogoče se mu je polila kava, mogoče ni našel svoje najljubše kravate, mogoče se ločuje, mogoče mu otroci ne izdelujejo faksa kot si je zamišljal, lahko ima krizo srednjih let in je ugotovil da se stara, možno je, da goji zamero, ker mu niso dodelili projekta.

Ne predstavljaš si kako je, če si mlad in te že nekaj boli ali imaš dedno bolezen, ki te ovira. Vsak dan, moraš nositi očala, ki te ovirajo, se ti mažejo, polomijo, pa še ne pristojijo ti. Zato nosiš leče. Oko te zaradi njih srbi, skeli, ko sediš za računalnikom. Če dolgo stojiš, te zgrabi v križu, če sediš, te začne boleti vrat. A veš kako je imeti astmo, diabetes, holesterol, pljučnico, aids. Ne veš, kako je biti delno okreten na vozičku ali celo popolnoma nepokreten ležati na postelji.
Bog, kako naj se sprijaznim z odhodom domačih in ostalih, ki so mi pri srcu. Kot bi prerezal nitko življenja, jih pokličeš k sebi. Rešiš jih zemeljskih skrbi. Meni pa ostane nepopisna praznina. Saj to, da pokličeš starejše ljudi, s tem sem se že sprijaznil. Bolj me boli, da mi nisi dal možnosti, da bi se od njih poslovil. Ne vem pa, če bom kdaj zastopil, zakaj je moralo umreti mlado življenje na cesti, v gorah, zaradi bolezni, v naravnih nesrečah, zaradi samomora. Kako to, da si poklical k sebi človeka, ki je imel še vse pred seboj? Kakšna matematika pa je to?

Mar veš kako je stati na razpotju svojega življenja brez kažipota kam se obrniti? Kako težko, je sprejemati življenjske odločitve. Veš, da lahko z napačno vse zavoziš. Zato čakaš in ne upaš storiti koraka ne levo ne desno. Strah te je. Ne upaš si tvegati, dasiravno te neodločnost in mencanje pogubljata. Vse se ti podira, ti pa še vedno stojiš na mestu. Iščeš popotnika, ki bo prišel po isti cesti in boš lahko šel za njim. Tako se ti ne bo potrebno odločiti in storiti usodnega koraka. Popotnika pa ni od nikoder. Ostajaš sam, s prijatelji, ki so razdeljeni, eni ti pravi pojdi desno, drugi levo. A njim je lahko govoriti, lažje je pamet drugemu soliti. In tako se zadeva ponovno ne premakne. Tako ostajaš sam na križišču.

Lahko se zgodi, da ob tebi stoji iskreni prijatelj. Ne veš, ali mu lahko resnično zaupaš, kajti tolikokrat si bil že razočarana, da ne šteješ več. Strah te je ponovnega razočaranja. Bojiš se tveganja. Strah te je, ker ne veš kaj ti ta prijatelj pomeni. Zato mu ne daš možnosti, da bi ti dokazal, kaj mu pomeniš in kako rad te ima. A on bo ostal ob tebi brez pogojev in upoštevajoč tvoje želje in svobodo, tudi če bo moral stati 2 koraka za teboj, kajti želi si, da bi se rešila križišča in zakorakala po poti, ki te osrečuje z njim ali brez. Kajti človek, ki resnično ljubi si ne želi biti z ljubljeno osebo za vsako ceno. Tak človek si najprej želi, da bi bila ljubljena oseba srečna in svojo srečo postavi na drugo mesto. In to je vsa umetnost imeti nekoga resnično rad, ker ljubezen je v dejanjih ne v besedah.

Rek pravi, da kjer Bog zapre vrata odpre okno. Bo že držalo namesto, da bi v hišo hodil skozi vrata, se moram plaziti skozi okno. Namesto, da bi nam omogočil življenje brez stisk, problemov, ki ga predstavljajo široko odprta vrata, nam nalagaš, da se na tem svetu trpimo in se matramo, tako kot če bi se morali v hišo plaziti skozi okno. Vrata nam pa pustiš za skomine, da vsakič ko jih pogledamo si zaželimo, da bi bila odprta, ker bi bile stvari lažje.
Ali zdaj veš kako je biti človek? Ali veš zakaj je toliko depresije, žalosti, omahovanja, iskanje uteh kjer jih ni, brezciljnega tavanja, iskanja sebe, iskanja Tebe?

Zdaj veš, kaj prestajam. Ne dvomim, da so se te zgoraj napisane besede dotaknile in boš o vsem skupaj dodobra premislil in mi v doglednem času odgovoril.

Poboljšaj se in lep pozdrav tvoj/a

p. s. Prav prisrčno v nebesih pozdravi Jezusa, Jožefa, Marijo in desnega razbojnika.