O romanju v Medžugorje III

Novo jutro, nov dan, novi napori. Če parafriziram Aleksandra Velikega bi se misel slišala nekako takole: Drago sem plačal kilometre spusta. Namreč že takoj zjutraj nas je čakal en hud klanec. Bliže ko smo bili Bosanski meji, več ostankov in znamenj vojne smo videli. Še dan danes se spominjam tesnobnega občutka ob pogledu na izpraznjene in porušene vasi, ki so spominjale na mesto duhov, totalno ali pa delno porušene bajte, v katerih se v ometu poznajo sledovi metkov in granat. Ob prebiranju napisov na hišah v stilu SMRT USTAŠEM, sem še jaz čutil vso sovraštvo, ki je divjalo tu. Na cesti je bilo moč videti ostanke eksplodiranih min na cestah, ob njih pa trakove, ki so bili bolj pogosti v Bosni z napisom: POZOR MINSKO POLJE, SMRTNO NEVARNO!!! Vsako tako znamenje ima svojo zgodbo v tej vojni. Dasiravno je bila vojna že končana, je bilo še vedno moč čutiti njene grozote. Dežela je bila še vedno prepojena s krvjo, solzami, bolečino, žalostjo in to se je čutilo. Takrat sem se šele zavedal, da ni potrebno iti daleč, da vidiš vso grozoto zla, ki pride na dan zaradi vojne.

Pot nas je vodila mimo Drniša. V vsakem manjšem mestecu smo se oskrbeli z novimi zalogami hrane in mrzle pijače. Tudi tu ni bilo nič drugače. Opoldanski počitek smo imeli pri studencu. Kar nekaj vrstic tegale pisanja, so nama bile bralec, nadloge romanja prihranjene. A tako ne gre več naprej. Gotovo se še spominjaš klancev, vročine in vetra. Oni dan ko sem počival v senci, se jim je pridružila nova. Opozorilo! Sledeče vrstice lahko pri človeku z občutljivim želodcem povzročijo povračanje. Še posebno naj bo previden vsak, ki bi se morebiti ob prebiranju nadaljnjih vrstic tako ali drugače prehranjeval. O tveganju in nezaželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. Tako opozorilo je za nama, zdaj pa naprej. Kar nekaj dni smo bili že na poti, tako ni čudno, da so se pri meni pojavile težavice. Kot veva bralec že iz matematike mora biti leva stran enačbe enaka desni. Prav tako drži, da kar gre noter, mora iti tudi ven. In kar se poje, se tudi poserje. Vsaj v teoriji. Namreč one dni me je mučilo zaprtje. Mislim, da sva tale izraz že obdelala tako, da veš o čem teče beseda. Človek rabi pri takih stvareh notranji mir, ki pa ga nisem in nisem mogel najti. Da se ne bom spuščal v podrobnosti, ki gotovo niso ravno zanimive, naj povem na kratko. Celo popoldne me je črvičilo, a iz sebe nisem iztisnil nič. Sem bil zaprt kot flaša vina s plutinastim štofeljcom. Poleg tega je v meni bil strah, da bi med iskanjem primernega kotička, nagazil na kakšno mino. Tak sem, ko je bil klic narave premočan imel oči še kako na pecljih, ko sem v tleh iskal trojček špic, ki bi označevale mino. Zgleda, da sem prevečkrat gledu film Nikogaršnja zemlja.

Dan se je že nagibal, ko smo iskali prenočišče. Naj smo se še tako trudili najti kakšen kamp, ga nismo mogli. Povprašajoč domačine, so nam svetovali naj prespimo kar ob reki Cetini. Rečeno storjeno. Večerja včerajšnjega dne je bila današnji podobna, kot sta podobna enojajčna dvojčka. Romantika tabornega ognja nas je premamila samo za kratek čas. Že spet sta prišli gospe in odšli smo v nočna lovišča. Tisti dan smo prevozili devetindevetdeset kilometrov. Komarji pa so odšli v lajf, vsaj tako je zgledalo. Zjutraj smo bili vsi popikani, kar je nakazovalo, da so imeli komarji tisto noč z nami gasilsko veselico.

Razen pikov komarjev, ki so malo skazili naše vzdušje, je bilo vse v najlepšem redu. Pričakovanje je doseglo vrhunec, saj nas je čakalo zadnjih 110 kilometrov do cilja. Pot nas je vodila mimo Imotskega, nakar smo vstopili v Bosno in Hercegovino. Na moje začudenje in veselje ni bilo nobenih novih nadlog. Tako so nas spremljale same stare znanke. Bosna me je presenetila. Nove hiše z bazeni po vaseh niso kazale tiste podobe revne Bosne, ki sem jo imel v glavi. Prav tako so tu šteli le avtomobili znamk Mercedez, Audi in Golf. Ostalih praktično nisem videl. Veliko jih je imelo Nemške tablice. Tako sem sklepal, da ljudje delajo v Nemčiji in domov nosijo denar. Po drugi strani, pa so napol razpadajoče hiše pritrjevale moji zmoti, da v Bosni ni vse novi in lepo. A te misli sem počasi puščal za sabo, tako kot kilometre, ki so me vedno bolj približevali Medžugorju.

Končno. Po 2 mesecih priprav, po 6 dneh romarskega življenja na kolesu, po toliko kilometrih, po toliko prelitih in izhlapelih kapljicah znoja, po tolikšnem naporu, se je v daljavi zarisalo obljubljeno mesto Medžugorje. Spominjam se, da je sonce že zahajalo, ko smo ravno sredi maše, prišli pred cerkev. Veselje je bilo veliko. Vsak, ki je že kdaj dosegel cilj, za katerega se je moral močno potruditi, pozna ta občutek. Po maši smo odšli na večerjo in to tapravo - v restavracijo. Srce je tisti večer še drugič poskočilo od veselje, ko so mi postregli z mojo najljubšo hrano - pleskavico. Petelih sicer ni zapel, a koga to briga. V nasprotju s tradicijo prejšnjih dni smo se nastanili v apartmaju. Dasiravno soba ni bila nič posebnega, takega razkošja nisem bil navajen. Tudi moje črevesje se je radovalo in sicer tako močno, da sem zamašil školjko. Nekaj inženirskega znanja je bilo potrebno, da sem ponovno vzpostavil prejšnje stanje in potreben pretok. Ja, zaprtost je terjala svoj davek, a olajšanje je bilo ogromno, tako ogromno, da bi Triglav v primerjavi žnjim izgledal majcena pika. Zvečer sem legel k počitku utrujen kot Sizif s svetopisemsko mislijo:"Dopolnjeno je!".

Kar malo zmeden sem bil naslednje jutro, kajti kolesa mi niti povohati ni bilo treba. Po jutranjem zajtrku smo odšli na bližnji hrib Križevac. Ponavadi se ob vzpenjanju moli rožni venec, a nas fante je kmalu minila pobožnost. Neznosna vročina opoldanskega sonca je odgnala voljo do molitve. Popoldne smo se razkropili. Sam sem obiskal cerkev, ki je bila skoraj prazna. Tam sem molil, ter izrazil vse prošnje, ki sem jih prinesel iz Ljubljane. Rožnega venca in maše smo se vsi udeležili. Zvečer smo odšli na kraj, kjer naj bi se Marija prvič prikazala. Tam smo peli in molili, nato naj bi se Marija prikazala enemu od vidcev. Še treniti ni bilo potrebno z očesom in še en dan je bil za nami.

O romanju v Medžugorje II

Tretji dan nas je pot vodila s trajektom na Rab, ki smo ga hitro prevozili. Vožnja s trajektom iz Raba nazaj na celino je minila v duhu: že videno. Prav tako klanec pri Jablanacu. Tiste dni je Bog blagoslavljal sedmero romarjev z VROČINO. Tako nekako bi se lahko biblično slišal stavek o drugi nadlogi. Nesreča v nesreči je hotela, da so se nadloge kopičile, se prepletale, se ponavljale, izginevale in ponovno pojavljale, tako je šlo v nedogled. Tako smo v klancu pri Jablanacu doživeli nadlogi klanec in vročina. Ubijalska kombinacija. O klancih sem že pisal, sedaj pa še nekaj črk o vročini. Prvo opažanje je, da smo jo fantje prenašali slabo. Bolje rečeno izredno slabo. Drugo opažanje je, da sta dekleti vročino prenašali naravnost fantastično, vsaj v primerjavi s fanti. Ne vem, ali imamo različne termostate, al kaj? Namreč, ko je iz mene pot curljal kot, da bi bil pod tušem, se je dekletoma zarisala prva kapljica potu na obrazu. Vročina je smrt. Smrt je vročina. Obup zaradi vročine je dosegel vrhunec sredi jablaniškega klanca. V klanec sem se vozil po polžje. Tako ni bilo niti sapice, ki bi hladilo moje razgreto glavo in preostalo telo. Sonce je nabijalo v mojo čelado na glavi, tako da je glava v obupu hotela eksplodirati. Telesu prihranjena nošnja čelade pa se je segrevalo zavoljo razbeljenega asfalta. Kot da bi se vozil po žerjavici. Obup. Puščavske temperature so iz mene zaradi tega del iztisnile zadnjo molekulo soli. Preverjeno, ker moj pot tretji dan ni bil več slan. Ne stojte me sprašavat, kako sem to preveril.

Izžgana usta so si želele tekočine, kaj usta vse telo je hrepenelo po kapljici osvežujoče pijače. A te od nikoder in nikjer v bližini kolesa. Gotovo boš vprašal bralec, kaj pa je z bidonom na okvirju kolesa. Hjaaaaaaaa, tista brozga v bidonu, ki je bila bolj podobna kuhanemu čaju kot ledenemu, je bila še najboljša imitacija potrebne tekočine za telo. Ponovno je imela pri temu žalostnemu dejstvu prste vmes prej omenjena nadloga. Sok v bidonu se je zaradi nje segrel na komaj pitno zadevo. In kako že gre, če ni druzga hudič tudi svetnika skuša; tako sem jaz ker ni bilo drugega pil sredi poletja čaj. Bolje kot nič, a ne dosti ... bolje.

Na vrhu klanca pa je sledila odrešitev. Radost. Sreča. Odrešenje. Prej omenjeni hvalospev besed je namenjeni samo eni stvari bencinski črpalki in Coca-coli. Fantje smo namreč imeli ob postankih poganski obred pitja ledene Coca-cole, ki smo jo podelili med sabo, v zahvalo boginji sonca, da smo preživeli. Vse prej naštete tegobe sem pozabil v tistih petnajstih požirkih, ki so po eni strani trajali neskončno, po drugi strani pa so se končali še preden so se začeli. Gora užitkov se je sprostila, ko me je po štirih požirkih začela mehurčkasta pijača rezati po grlu, kot da bi mi hotla prerezati požiralnik in ko mi je po šestih požirkih od mraza začela boleti glava. Uf, kako to paše, ko se vsa radost združi, zedini v tistih požirkih.

Jadranska magistrala je v preteklosti slovela kot nadvse prometna cesta. Svojega slovesa pred nami ni ubranila. Saj nas je na odseku dolgemu kakšnih dvajset km prehitelo le petnajst šleparjev. Tako smo po hitrem postopku izglasovali, brez možnosti priziva na vrhovno sodišče, da se izognemo otoku Pagu in pot nadaljujemo kar po celini. Opoldanski počitek smo opravili kar v obcestnem bifeju, ki je imel zraven še trgovino, tako da smo si nakupili nekaj okrepčila. Oni bifejček ni ravno slovel po dobri senci in klima napravi. Meni je bilo že posedanje zaradi tega del kot tako naporno. S civilizacijo v obliki možnosti za kuho in umivanje smo se ponovno srečali v kampu v Šibuljinju. Izbira jedilnika pri meni ni povzročala težav. Ali pasulj, ali pašta. Pomivanje posode je bilo zame zgolj simbolično dejanje. V posodo sem nalil malo vode in s prstom ali žlico podrgnil, kar ni šlo stran samo od sebe. Aja, in to je bilo to. Pa še žlica je bila oprana. Dan se še ni dodobra poslovil, ko sta nas utrujenost in zaspanost premagali. Na števcih je pisalo 95 km.

Nov dan nove radosti, novi problemi, novi izzivi, nove nadloge in stari blagoslovi. Naslednji dan je Bog gnal močan velibitski veter. Vse lepo in prav, če bi bili Izraelci in bi hoteli prečkati Rdeče morje, ter ubežati egipčanski vojski. Žal smo bil le romarji na kolesih. Tako nas je doletela že tretja nadloga VETER. Star rek govori, da veter kolesarju vedno piha v prsa. Ne drzni si niti pomisliti bralec, da je bilo takrat kaj drugače. Psihično otopel mi je bilo že popolnoma vseeno, do te mire, da bi najrajši vse nekam poslal, se usedel v travo, klical mamico in čakal, da me pride iskat. Hitrost vožnje se je prepolovila, porabljena energija pa podvojila. Ni kaj, dobro razmerje, če verjameš.

V Maslenici smo se spustili do mostu, ker smo se morali izogniti avtocesti. A glej ga šment, o mostu ne duha ne sluha. Zmedeno smo gledali zdaj zemljevid z mostom, zdaj v most, ki ga v realnosti ni bilo. Domačini so nam povedali, da je bil med vojno porušen. Kaj rineste, a ne videste, da ne moreste. Ni nam bilo do smeha. Drago smo plačali tokratni spust. Ni blo druge, je blo treba jet nazaj v klanc in na okoli mimo Obrovaca, kjer smo si obnovili zaloge hrane in pijače. Dnevi izkušenj so nas naučile, da pijača ostane hladna, če jo zaviješ v armafleks. Ko smo premagali že spet en klanec, smo se ustavili za opoldanski počitek. Razen tega, da nas je skret papir opozarjal naj se mu ne bližamo, ker je gotovo še kaj drugega tam, se ne spomnim nič določnega. Poleg tega so si naju z Jožetom ostali romarji privoščili v neslani šali, da oni niso več sposobni nadaljevati poti in da bi ostali kar tu. Meni pa nič jasno. Oni bi ostali med temi drekci!? Zakaj smo se tu ustavili, se verjetno sprašuješ bralec. Sej zdaj pa že veva bralec kaj dela hudič. Mimo Benkovca smo dospeli do Skradina, kjer smo se utaborili. Kuhanje, umivanje, utečen postopek kot vedno. Zgleda da smo vozili hitro, saj smo utekli utrujenosti in zaspanosti. Zvečer se nas je peterica namreč odpravila v mesto na večerni sprehod. Peš smo bili zgleda znatno počasnejši, saj sta nas prej omenjeni gospe zlahka ujeli. Tako smo se kmalu vrnili v kamp, ter legli k počitku. Počitek smo si več kot zaslužili; 115 km.

O romanju v Medžugorje I

Pisalo se je leto 2003. Petnajstega Malega srpana se je skupina mladih zbrala pri jutranji maši v domači fari pri Sv. Roku. Bogu se je priporočila za srečno pot in prosila blagoslova. Med skupinico mladih sem bil tudi sam. Vseh romarjev nas je bilo 7. Med njimi bi pozorni opazovalec našel tudi dve dekleti. Cilj je bil jasen, a takrat še tako oddaljen. Bolj kot smo si lahko mislili. Medžugorje. Romarsko mestece v Bosni, kjer naj bi se prikazovala Marija. Nekaj mamc, ki so oni dan obiskale mašo nam je pomahalo v pozdrav, ko smo zajahali vsak svoje kolo. Ja prav si prebral bralec, kolo. Lažje je tole sedaj napisati kot, to takrat storiti. Namreč zadek mojega kolesa je bil natovorjen z vso prtljago, ki sem jo potreboval na 11 dnevnem romanju in je gledala ven iz potovalnih torb na prtljažniku mojega bicikla.

Bolj firbčnega bralca bi mogoče zanimala vsebina mojih torb. Pa pokukajva bralec vanje. V vojaški menažki naše rajnke JLA so bile nastanjene čokolade. Poleg njih je prostor zavzemala Cedevita v prahu. Glede prostora v potovalkah so kraljevale konzerve pasulja na sto in en način. S klobaso, brez klobase, s fižolom, brez okusa, s kračo, brez konzervansov, vse kar si srce poželi ali ne. Testenine so tudi hvaležen spremljevalec, tako tudi te niso manjkale. Obleke je bilo mogoče po mnenju nekaterih preklemansko malo. Nekaj nogavic, rezervni kolesarski dres, večerna obleka, pa ne za v opero, ampak za v kamp, pulover, trenirka, nekaj gat in še nekaj malenkosti za umit. Tako mi je zaradi vse peze prišel na misel latinski rek, je žal dobesedno držal tekom našega romanja:" Omnium mea mecum porto - vse svoje nosim s seboj,".

Predstavitev ostalih romarjev bo tekom opisa naših dogodivščin, ki so se nam pripetile na našem cestnem potovanju. Prvi dan smo uleteli v Banjaloko kjer smo prespali. Prevozili smo 87 km. Banjaloka je rojstna vas ene od mam romarja, ki je bil tudi z nami. Prej ali slej mu moram dati ime, pa naj bo to sedaj. Reciva mu Marko. Poleg tega je vasica v bližini hrvaške meje in je bila to idealna postojanka za nadaljevanje poti. Večerja je bila kraljevska. Dve pečeni kuri na ognju. Vedoč, da zapuščamo civilizacijo smo s hvaležnostjo in s pomočjo utrujenosti popadali v postelje. To je bila prva in zadnja noč do Medžugorja v posteljah.

Jutranja vstajanja so pri meni pravi podvig. Tudi ni odveč beseda, da jih naravnost sovražim. Tako se je po tej plati dan začel porazno. Vstajanje ob pol sedmih. Groza. Edini dovolj pameten razlog za zgodnje vstajanje je bila potreba po iti naprej. In bil je dovolj dober razlog. Ker so bili dnevi podobni kot iglica iglici, bom za vsak dan našega romanja izbral eno od nadlog na poti in jo podrobneje opisal. Tako nam je Bog prvih enajst dni pošiljal KLANCE.

S klanci je križ, kot s pubertetniki. Nismo se jih mogli znebiti, kot se pes ne more znebiti uši. Prvi resnejši s katerim smo se srečali so bile Delnice. Po polžje premikanje po zaviti in vzpenjajoči se cesti. Razbeljeni asvalt. Kapljice znoja, ki se nabirajo na čeladi in jo nato v leteči kaplji zapustijo. Teža prtljage, ki te hoče postaviti na zadnje kolo. Mimo vozeči avtomobili in še huje tovornjaki. Po možnosti ti zatrobijo, ko so tik za teboj in te od strahu izstrelijo nekaj metrov naprej. Pijača, ki se segreje na nepitno temperaturo, a ker ni drugega vseeno piješ tisto brozgo. Spust sploh ni veselje, ker veš, da vsak meter navzdol pomeni prej ali slej dva navzgor. To je le delček stvari, ki najedajo psiho. Dokončno nas je dotolklo, ko nam je Marko povedal, smo sedaj na vrhu in da se bomo sedaj samo še spuščali proti Krku. Tako smo se spustili iz 600 m na 800m. Ne to ni moja pomota. Pomeni le, da poba ni mel pojma in da smo se še od njegove izjave naprej dvigovali. Ni hujšega, kot pričakovanje spusta, ki ga noče biti.

Spust s prelaza Hreljina proti morju in otoku Krku je bilo le miceno zadoščenje za ves napor. Ker je bilo sonce visoko smo se ustavili na igrišču šole in imeli opoldanski počitek. Tisti dan smo imeli še eno zadoščenje, ki pa je bila le bedna tolažba, vožnja mimo kilometrov dolge kolone pleha, ki se je cjazilo po cestah Krka. Pozno popoldne smo prispeli v Baško in se nastanili v kempu. Na števcu je kazalo 115 km. Človek kar ne more verjeti, da se preprosta opravila kot so kuhanje in umivanje znajo tako zavleči. Brez civilizacijskih pripomočkov in premagani od utrujenosti vsako opravilo trajaaaaaaaaa. Tako mislim, če me spomin ne vara, da je kuhanje večerje - pogretje pasulja in tuširanje trajalo dve uri in pol. Prvih 200 km je terjalo davek. Pojavile so se prve zdravstvene težave. Mene je ujel prehlad, dasiravno sem se trudil čim hitreje kolesariti. Anžeta je bolelo koleno. Mojco je peklo v bližini stičnega mesta stegen, blizu gluteusa maksimusa, ne vem kako naj še drugače rečem ... na riti v glavnem.To je bila še najbolj kolesarju podobna poškodba. Revež Jože, ki je peljal za mano, je poleg mojega prehlada staknil še vročino. Za ohranjevanje morale ali njen dvig je skrbel humor, ki je bila najboljša rešitev prenekateri težavi. Prav posebno nas oni večer ni bilo potrebno prositi naj že vendar gremo spat. Šotorov nismo imeli. Vse pohištvo naše spalnice je bili armafleks, luč so bile zvezde in luna, posteljnina so bile spalke in strop naše spalnice nebo.

O Toskani II

Nočno deževje in bliskanje strel je nakazovalo, da se bomo morali vsaj za kakšen dan posloviti od sončnega in toplega vremena, ki nam je bilo do takrat tako naklonjeno. V nasprotju z mojim pričakovanjem sem se prebudil v jutro brez dežja in s sramežljivim soncem, ki se je trudil pokukati izza oblakov. Odločeni, da nam slabše vreme že ne bo skazilo načrtov, smo se navkljub vsemu odpravili na predviden potep. Prva postaja je bilo mestece, ki je bilo nekoč velik lokalni gospodarski in politični rival Volterre imenovano San Gimignano. Slavno je predvsem po svojih stolpih in stolpičih. Zame je bil to najlepši kraj kar smo jih obiskali na našem potovanju. Majhne trgovinice dajejo še vedno pridih srednjeveškega časa in človeku se zazdi, da se je čas tu ustavil. Malo raziskovalnega duha, beri, Damjan me je zvlekel na vrt, ki se nahaja na levem delu mesta. Splača se kdaj pa kdaj poslušat Damjana, ker je bil razgled na stolpiče in toskansko pokrajino prečudovit. Še posebno če, se povzpneš na obzidje. Ravno smo zaključili potepanje, ko nas je dež pregnal k avtu. Bežeč pred njim smo se odpravili naprej na jug mimo Siene proti Montepulcianu in Pienzi. Ne vem ali je bilo krivo vreme, ali kaj drugega, namreč v obeh krajih nas je pričakal dolgo napovedani dež, da se mi mesteci nista zdeli nič posebnega. Prišlo je tako daleč, da sem ves premražen in moker izpustil ogled Pienze vendar zgleda, da nisem zamudil mnogo, saj so se ostali vrnili po dobrih 20 minutah. Ravno toliko, da sem v avtu za trenutek zaprl oči. Seveda pa naj se bralec ne ravna po mojih vtisih in obe mesteci le obišče. Mogoče mu bosta pa bolj pri srcu kot meni. In bilo je jutro in bila je noč četrti dan.

Peti dan nas je ponovno pričakalo malo mešano na žaru. Sonce, dež, veter. Dež smo pregnali z dopoldanskim kartanjem. Zgleda da je pomagalo, saj se je naposled le zjasnilo. Za tisti dan, smo imeli v mislih Populonio. Ta trdnjava se nahaja na klifu in leži jugo-zahodno od Volterre. Ima vse kar turist pričakuje. Najprej lepo trdnjavico z miceno vasico, v kateri se lahko ustavimo tudi samo za kavico. Oddiha želji pa lahko večino časa prebijejo na mivkasti plaži pod klifom. Kar smo mi tudi storili in ni nam bilo žal. Popolna kombinacija in gotovo Populonia zasluži stopničke v kategoriji meni najlepših krajev. In bilo je jutro in bil je večer peti dan.

Vsakega lepega je enkrat konec. Tako se je tudi naše počitnikovanje v Toskani bližalo koncu. Lastniki kmečkega turizma so bili nadvse topli in prijazni ljudje, mogoče tudi zaradi tega ker sem se trudil govoriti italijansko. Slovo je minilo v znamenju obljube, da se v to prečudovito pokrajino in tudi k njim gotovo vrnem. Pred dokončnim odhodom v Slovenijo smo se ustavili še v Firencah.

Zadeva je priročna, saj Firence ležijo na poti v domovino. Čemu gre pripisati moje melanholično nenavdušenje ne vem točno. Eno je pa gotovo, da v tistem tednu nisem bil navajen gneče turistov. Tako so mi Japončki, Angleži in Nemci verjetno pokvarili prvi vtis. Ker časa nismo imeli ravno na pretek smo se odločili, da Firence bolj okusimo. Tako smo se bolj sprehodili po starem jedru, saj bi za to da začutimo utrip Firenc in da bi si ogledali vse znamenitosti potrebovali več dni. In bilo je jutro in bil je večer 6 dan. In bilo je prav dobro.

Še nekaj misli o tem in onem o Toskani in Italiji. Italijani so živahni in dinamični ljudje vsaj tak vtis dajejo. Ravno takšen je promet - dinamičen vendar še vedno s močnim poudarkom na pazljivosti in jaz naravnost obožujem vožnjo po Italiji. Je zelo svobodna z močnim predvidevanjem kaj vse lahko stori mimo ali ob tebi vozeči. Tako moraš biti med svojo vožnjo samo dovolj konkreten in tudi včasih malo predrzen in sicer z namenom, da te ostali razumejo kam hočeš iti. Hrana se najde za vse okuse. V restavracijah najdeš lokalne specialitete vendar je moja izkušnja, da če se hočeš res najesti to kar stane. Preverjeno, če nisi gurmanski tip, so seveda najvarnejša izbira testenine ali pica. Tisti, ki mu hrana predstavlja samo energijo za njegovo telo in je zadovoljen tudi z Mcdonaldom ga bo zagotovo - preverjeno - našel tudi v Sieni in Firencah.

Sporazumevanje je dokaj oteženo, saj Italijani ne slovijo kot mojstri tuje besede niti angleške. Lahko imaš srečo in naletiš na angleško govorečega Italijana, ki se nato izkaže da to ni, saj zna tudi srbsko. To smo na lastni koži doživeli v restavraciji v Volterri. Po pripetljaju v Firencah sklepam, da je eden izmed bolje branih časopisov La Gazzetta dello Sport, kajti v štirih trafikah je bil razprodan, tako da sem ga našel šele v peti. Tema je kakopak šport, kar pomeni v Italiji sledeče nogomet, formula in kolesarstvo. Ko smo ravno pri športu - v Toskani je lepo število klubov, ki so bili leta 2007 v Serie A: Fiorentina, Livorno, Siena, Empoli.

Toskana me močno spominja na sceno iz filma Gladiator. Žal se mi niso uresničile želje, da bi posnel sliko s kamnito cesto v sredini. Na vsaki strani ceste bi bile ciprese, levo polje žita, desno nasad oljk. Cesta bi vodila do oboka in vrat podeželske vile .. Eh pa drugič, tako imam dober razlog, da se še kdaj vrnem. Če bo le Bog dal ...

za približek bo dovolj dobro

Še stopničke zame najlepših obiskanih krajev:

• San Gimignano
• Populonia
• Castiglioncello