O romanju v Medžugorje I

Pisalo se je leto 2003. Petnajstega Malega srpana se je skupina mladih zbrala pri jutranji maši v domači fari pri Sv. Roku. Bogu se je priporočila za srečno pot in prosila blagoslova. Med skupinico mladih sem bil tudi sam. Vseh romarjev nas je bilo 7. Med njimi bi pozorni opazovalec našel tudi dve dekleti. Cilj je bil jasen, a takrat še tako oddaljen. Bolj kot smo si lahko mislili. Medžugorje. Romarsko mestece v Bosni, kjer naj bi se prikazovala Marija. Nekaj mamc, ki so oni dan obiskale mašo nam je pomahalo v pozdrav, ko smo zajahali vsak svoje kolo. Ja prav si prebral bralec, kolo. Lažje je tole sedaj napisati kot, to takrat storiti. Namreč zadek mojega kolesa je bil natovorjen z vso prtljago, ki sem jo potreboval na 11 dnevnem romanju in je gledala ven iz potovalnih torb na prtljažniku mojega bicikla.

Bolj firbčnega bralca bi mogoče zanimala vsebina mojih torb. Pa pokukajva bralec vanje. V vojaški menažki naše rajnke JLA so bile nastanjene čokolade. Poleg njih je prostor zavzemala Cedevita v prahu. Glede prostora v potovalkah so kraljevale konzerve pasulja na sto in en način. S klobaso, brez klobase, s fižolom, brez okusa, s kračo, brez konzervansov, vse kar si srce poželi ali ne. Testenine so tudi hvaležen spremljevalec, tako tudi te niso manjkale. Obleke je bilo mogoče po mnenju nekaterih preklemansko malo. Nekaj nogavic, rezervni kolesarski dres, večerna obleka, pa ne za v opero, ampak za v kamp, pulover, trenirka, nekaj gat in še nekaj malenkosti za umit. Tako mi je zaradi vse peze prišel na misel latinski rek, je žal dobesedno držal tekom našega romanja:" Omnium mea mecum porto - vse svoje nosim s seboj,".

Predstavitev ostalih romarjev bo tekom opisa naših dogodivščin, ki so se nam pripetile na našem cestnem potovanju. Prvi dan smo uleteli v Banjaloko kjer smo prespali. Prevozili smo 87 km. Banjaloka je rojstna vas ene od mam romarja, ki je bil tudi z nami. Prej ali slej mu moram dati ime, pa naj bo to sedaj. Reciva mu Marko. Poleg tega je vasica v bližini hrvaške meje in je bila to idealna postojanka za nadaljevanje poti. Večerja je bila kraljevska. Dve pečeni kuri na ognju. Vedoč, da zapuščamo civilizacijo smo s hvaležnostjo in s pomočjo utrujenosti popadali v postelje. To je bila prva in zadnja noč do Medžugorja v posteljah.

Jutranja vstajanja so pri meni pravi podvig. Tudi ni odveč beseda, da jih naravnost sovražim. Tako se je po tej plati dan začel porazno. Vstajanje ob pol sedmih. Groza. Edini dovolj pameten razlog za zgodnje vstajanje je bila potreba po iti naprej. In bil je dovolj dober razlog. Ker so bili dnevi podobni kot iglica iglici, bom za vsak dan našega romanja izbral eno od nadlog na poti in jo podrobneje opisal. Tako nam je Bog prvih enajst dni pošiljal KLANCE.

S klanci je križ, kot s pubertetniki. Nismo se jih mogli znebiti, kot se pes ne more znebiti uši. Prvi resnejši s katerim smo se srečali so bile Delnice. Po polžje premikanje po zaviti in vzpenjajoči se cesti. Razbeljeni asvalt. Kapljice znoja, ki se nabirajo na čeladi in jo nato v leteči kaplji zapustijo. Teža prtljage, ki te hoče postaviti na zadnje kolo. Mimo vozeči avtomobili in še huje tovornjaki. Po možnosti ti zatrobijo, ko so tik za teboj in te od strahu izstrelijo nekaj metrov naprej. Pijača, ki se segreje na nepitno temperaturo, a ker ni drugega vseeno piješ tisto brozgo. Spust sploh ni veselje, ker veš, da vsak meter navzdol pomeni prej ali slej dva navzgor. To je le delček stvari, ki najedajo psiho. Dokončno nas je dotolklo, ko nam je Marko povedal, smo sedaj na vrhu in da se bomo sedaj samo še spuščali proti Krku. Tako smo se spustili iz 600 m na 800m. Ne to ni moja pomota. Pomeni le, da poba ni mel pojma in da smo se še od njegove izjave naprej dvigovali. Ni hujšega, kot pričakovanje spusta, ki ga noče biti.

Spust s prelaza Hreljina proti morju in otoku Krku je bilo le miceno zadoščenje za ves napor. Ker je bilo sonce visoko smo se ustavili na igrišču šole in imeli opoldanski počitek. Tisti dan smo imeli še eno zadoščenje, ki pa je bila le bedna tolažba, vožnja mimo kilometrov dolge kolone pleha, ki se je cjazilo po cestah Krka. Pozno popoldne smo prispeli v Baško in se nastanili v kempu. Na števcu je kazalo 115 km. Človek kar ne more verjeti, da se preprosta opravila kot so kuhanje in umivanje znajo tako zavleči. Brez civilizacijskih pripomočkov in premagani od utrujenosti vsako opravilo trajaaaaaaaaa. Tako mislim, če me spomin ne vara, da je kuhanje večerje - pogretje pasulja in tuširanje trajalo dve uri in pol. Prvih 200 km je terjalo davek. Pojavile so se prve zdravstvene težave. Mene je ujel prehlad, dasiravno sem se trudil čim hitreje kolesariti. Anžeta je bolelo koleno. Mojco je peklo v bližini stičnega mesta stegen, blizu gluteusa maksimusa, ne vem kako naj še drugače rečem ... na riti v glavnem.To je bila še najbolj kolesarju podobna poškodba. Revež Jože, ki je peljal za mano, je poleg mojega prehlada staknil še vročino. Za ohranjevanje morale ali njen dvig je skrbel humor, ki je bila najboljša rešitev prenekateri težavi. Prav posebno nas oni večer ni bilo potrebno prositi naj že vendar gremo spat. Šotorov nismo imeli. Vse pohištvo naše spalnice je bili armafleks, luč so bile zvezde in luna, posteljnina so bile spalke in strop naše spalnice nebo.