Tako smo v klancu pri Jablanacu doživeli nadlogi klanec in vročina. Ubijalska kombinacija. O klancih sem že pisal, sedaj pa še nekaj črk o vročini. Prvo opažanje je, da smo jo fantje prenašali slabo. Bolje rečeno izredno slabo. Drugo opažanje je, da sta dekleti vročino prenašali naravnost fantastično, vsaj v primerjavi s fanti. Ne vem, ali imamo različne termostate, al kaj? Namreč, ko je iz mene pot curljal kot, da bi bil pod tušem, se je dekletoma zarisala prva kapljica potu na obrazu. Vročina je smrt. Smrt je vročina. Obup zaradi vročine je dosegel vrhunec sredi jablaniškega klanca. V klanec sem se vozil po polžje. Tako ni bilo niti sapice, ki bi hladilo moje razgreto glavo in preostalo telo. Sonce je nabijalo v mojo čelado na glavi, tako da je glava v obupu hotela eksplodirati. Telesu prihranjena nošnja čelade pa se je segrevalo zavoljo razbeljenega asfalta. Kot da bi se vozil po žerjavici. Obup. Puščavske temperature so iz mene zaradi tega del iztisnile zadnjo molekulo soli. Preverjeno, ker moj pot tretji dan ni bil več slan. Ne stojte me sprašavat, kako sem to preveril.
Izžgana usta so si želele tekočine, kaj usta vse telo je hrepenelo po kapljici osvežujoče pijače. A te od nikoder in nikjer v bližini kolesa. Gotovo boš vprašal bralec, kaj pa je z bidonom na okvirju kolesa. Hjaaaaaaaa, tista brozga v bidonu, ki je bila bolj podobna kuhanemu čaju kot ledenemu, je bila še najboljša imitacija potrebne tekočine za telo. Ponovno je imela pri temu žalostnemu dejstvu prste vmes prej omenjena nadloga. Sok v bidonu se je zaradi nje segrel na komaj pitno zadevo. In kako že gre, če ni druzga hudič tudi svetnika skuša; tako sem jaz ker ni bilo drugega pil sredi poletja čaj. Bolje kot nič, a ne dosti ... bolje.
Na vrhu klanca pa je sledila odrešitev. Radost. Sreča. Odrešenje. Prej omenjeni hvalospev besed je namenjeni samo eni stvari bencinski črpalki in Coca-coli. Fantje smo namreč imeli ob postankih poganski obred pitja ledene Coca-cole, ki smo jo podelili med sabo, v zahvalo boginji sonca, da smo preživeli. Vse prej naštete tegobe sem pozabil v tistih petnajstih požirkih, ki so po eni strani trajali neskončno, po drugi strani pa so se končali še preden so se začeli. Gora užitkov se je sprostila, ko me je po štirih požirkih začela mehurčkasta pijača rezati po grlu, kot da bi mi hotla prerezati požiralnik in ko mi je po šestih požirkih od mraza začela boleti glava. Uf, kako to paše, ko se vsa radost združi, zedini v tistih požirkih.
Jadranska magistrala je v preteklosti slovela kot nadvse prometna cesta. Svojega slovesa pred nami ni ubranila. Saj nas je na odseku dolgemu kakšnih dvajset km prehitelo le petnajst šleparjev. Tako smo po hitrem postopku izglasovali, brez možnosti priziva na vrhovno sodišče, da se izognemo otoku Pagu in pot nadaljujemo kar po celini. Opoldanski počitek smo opravili kar v obcestnem bifeju, ki je imel zraven še trgovino, tako da smo si nakupili nekaj okrepčila. Oni bifejček ni ravno slovel po dobri senci in klima napravi. Meni je bilo že posedanje zaradi tega del kot tako naporno. S civilizacijo v obliki možnosti za kuho in umivanje smo se ponovno srečali v kampu v Šibuljinju. Izbira jedilnika pri meni ni povzročala težav. Ali pasulj, ali pašta. Pomivanje posode je bilo zame zgolj simbolično dejanje. V posodo sem nalil malo vode in s prstom ali žlico podrgnil, kar ni šlo stran samo od sebe. Aja, in to je bilo to. Pa še žlica je bila oprana. Dan se še ni dodobra poslovil, ko sta nas utrujenost in zaspanost premagali. Na števcih je pisalo 95 km.
Nov dan nove radosti, novi problemi, novi izzivi, nove nadloge in stari blagoslovi. Naslednji dan je Bog gnal močan velibitski veter. Vse lepo in prav, če bi bili Izraelci in bi hoteli prečkati Rdeče morje, ter ubežati egipčanski vojski. Žal smo bil le romarji na kolesih. Tako nas je doletela že tretja nadloga VETER. Star rek govori, da veter kolesarju vedno piha v prsa. Ne drzni si niti pomisliti bralec, da je bilo takrat kaj drugače. Psihično otopel mi je bilo že popolnoma vseeno, do te mire, da bi najrajši vse nekam poslal, se usedel v travo, klical mamico in čakal, da me pride iskat. Hitrost vožnje se je prepolovila, porabljena energija pa podvojila. Ni kaj, dobro razmerje, če verjameš.
V Maslenici smo se spustili do mostu, ker smo se morali izogniti avtocesti. A glej ga šment, o mostu ne duha ne sluha. Zmedeno smo gledali zdaj zemljevid z mostom, zdaj v most, ki ga v realnosti ni bilo. Domačini so nam povedali, da je bil med vojno porušen. Kaj rineste, a ne videste, da ne moreste. Ni nam bilo do smeha. Drago smo plačali tokratni spust. Ni blo druge, je blo treba jet nazaj v klanc in na okoli mimo Obrovaca, kjer smo si obnovili zaloge hrane in pijače. Dnevi izkušenj so nas naučile, da pijača ostane hladna, če jo zaviješ v armafleks. Ko smo premagali že spet en klanec, smo se ustavili za opoldanski počitek. Razen tega, da nas je skret papir opozarjal naj se mu ne bližamo, ker je gotovo še kaj drugega tam, se ne spomnim nič določnega. Poleg tega so si naju z Jožetom ostali romarji privoščili v neslani šali, da oni niso več sposobni nadaljevati poti in da bi ostali kar tu. Meni pa nič jasno. Oni bi ostali med temi drekci!? Zakaj smo se tu ustavili, se verjetno sprašuješ bralec. Sej zdaj pa že veva bralec kaj dela hudič. Mimo Benkovca smo dospeli do Skradina, kjer smo se utaborili. Kuhanje, umivanje, utečen postopek kot vedno. Zgleda da smo vozili hitro, saj smo utekli utrujenosti in zaspanosti. Zvečer se nas je peterica namreč odpravila v mesto na večerni sprehod. Peš smo bili zgleda znatno počasnejši, saj sta nas prej omenjeni gospe zlahka ujeli. Tako smo se kmalu vrnili v kamp, ter legli k počitku. Počitek smo si več kot zaslužili; 115 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar