O Toskani II

Nočno deževje in bliskanje strel je nakazovalo, da se bomo morali vsaj za kakšen dan posloviti od sončnega in toplega vremena, ki nam je bilo do takrat tako naklonjeno. V nasprotju z mojim pričakovanjem sem se prebudil v jutro brez dežja in s sramežljivim soncem, ki se je trudil pokukati izza oblakov. Odločeni, da nam slabše vreme že ne bo skazilo načrtov, smo se navkljub vsemu odpravili na predviden potep. Prva postaja je bilo mestece, ki je bilo nekoč velik lokalni gospodarski in politični rival Volterre imenovano San Gimignano. Slavno je predvsem po svojih stolpih in stolpičih. Zame je bil to najlepši kraj kar smo jih obiskali na našem potovanju. Majhne trgovinice dajejo še vedno pridih srednjeveškega časa in človeku se zazdi, da se je čas tu ustavil. Malo raziskovalnega duha, beri, Damjan me je zvlekel na vrt, ki se nahaja na levem delu mesta. Splača se kdaj pa kdaj poslušat Damjana, ker je bil razgled na stolpiče in toskansko pokrajino prečudovit. Še posebno če, se povzpneš na obzidje. Ravno smo zaključili potepanje, ko nas je dež pregnal k avtu. Bežeč pred njim smo se odpravili naprej na jug mimo Siene proti Montepulcianu in Pienzi. Ne vem ali je bilo krivo vreme, ali kaj drugega, namreč v obeh krajih nas je pričakal dolgo napovedani dež, da se mi mesteci nista zdeli nič posebnega. Prišlo je tako daleč, da sem ves premražen in moker izpustil ogled Pienze vendar zgleda, da nisem zamudil mnogo, saj so se ostali vrnili po dobrih 20 minutah. Ravno toliko, da sem v avtu za trenutek zaprl oči. Seveda pa naj se bralec ne ravna po mojih vtisih in obe mesteci le obišče. Mogoče mu bosta pa bolj pri srcu kot meni. In bilo je jutro in bila je noč četrti dan.

Peti dan nas je ponovno pričakalo malo mešano na žaru. Sonce, dež, veter. Dež smo pregnali z dopoldanskim kartanjem. Zgleda da je pomagalo, saj se je naposled le zjasnilo. Za tisti dan, smo imeli v mislih Populonio. Ta trdnjava se nahaja na klifu in leži jugo-zahodno od Volterre. Ima vse kar turist pričakuje. Najprej lepo trdnjavico z miceno vasico, v kateri se lahko ustavimo tudi samo za kavico. Oddiha želji pa lahko večino časa prebijejo na mivkasti plaži pod klifom. Kar smo mi tudi storili in ni nam bilo žal. Popolna kombinacija in gotovo Populonia zasluži stopničke v kategoriji meni najlepših krajev. In bilo je jutro in bil je večer peti dan.

Vsakega lepega je enkrat konec. Tako se je tudi naše počitnikovanje v Toskani bližalo koncu. Lastniki kmečkega turizma so bili nadvse topli in prijazni ljudje, mogoče tudi zaradi tega ker sem se trudil govoriti italijansko. Slovo je minilo v znamenju obljube, da se v to prečudovito pokrajino in tudi k njim gotovo vrnem. Pred dokončnim odhodom v Slovenijo smo se ustavili še v Firencah.

Zadeva je priročna, saj Firence ležijo na poti v domovino. Čemu gre pripisati moje melanholično nenavdušenje ne vem točno. Eno je pa gotovo, da v tistem tednu nisem bil navajen gneče turistov. Tako so mi Japončki, Angleži in Nemci verjetno pokvarili prvi vtis. Ker časa nismo imeli ravno na pretek smo se odločili, da Firence bolj okusimo. Tako smo se bolj sprehodili po starem jedru, saj bi za to da začutimo utrip Firenc in da bi si ogledali vse znamenitosti potrebovali več dni. In bilo je jutro in bil je večer 6 dan. In bilo je prav dobro.

Še nekaj misli o tem in onem o Toskani in Italiji. Italijani so živahni in dinamični ljudje vsaj tak vtis dajejo. Ravno takšen je promet - dinamičen vendar še vedno s močnim poudarkom na pazljivosti in jaz naravnost obožujem vožnjo po Italiji. Je zelo svobodna z močnim predvidevanjem kaj vse lahko stori mimo ali ob tebi vozeči. Tako moraš biti med svojo vožnjo samo dovolj konkreten in tudi včasih malo predrzen in sicer z namenom, da te ostali razumejo kam hočeš iti. Hrana se najde za vse okuse. V restavracijah najdeš lokalne specialitete vendar je moja izkušnja, da če se hočeš res najesti to kar stane. Preverjeno, če nisi gurmanski tip, so seveda najvarnejša izbira testenine ali pica. Tisti, ki mu hrana predstavlja samo energijo za njegovo telo in je zadovoljen tudi z Mcdonaldom ga bo zagotovo - preverjeno - našel tudi v Sieni in Firencah.

Sporazumevanje je dokaj oteženo, saj Italijani ne slovijo kot mojstri tuje besede niti angleške. Lahko imaš srečo in naletiš na angleško govorečega Italijana, ki se nato izkaže da to ni, saj zna tudi srbsko. To smo na lastni koži doživeli v restavraciji v Volterri. Po pripetljaju v Firencah sklepam, da je eden izmed bolje branih časopisov La Gazzetta dello Sport, kajti v štirih trafikah je bil razprodan, tako da sem ga našel šele v peti. Tema je kakopak šport, kar pomeni v Italiji sledeče nogomet, formula in kolesarstvo. Ko smo ravno pri športu - v Toskani je lepo število klubov, ki so bili leta 2007 v Serie A: Fiorentina, Livorno, Siena, Empoli.

Toskana me močno spominja na sceno iz filma Gladiator. Žal se mi niso uresničile želje, da bi posnel sliko s kamnito cesto v sredini. Na vsaki strani ceste bi bile ciprese, levo polje žita, desno nasad oljk. Cesta bi vodila do oboka in vrat podeželske vile .. Eh pa drugič, tako imam dober razlog, da se še kdaj vrnem. Če bo le Bog dal ...

za približek bo dovolj dobro

Še stopničke zame najlepših obiskanih krajev:

• San Gimignano
• Populonia
• Castiglioncello