O Toskani I

Za razliko bom tokratne vtise o potovanju napisal po prespani noči, ko je telo spočito in glava bistra. Spomini pa so še tako živi, da bi jih lahko slikal in korozija časa jih še ni načela. Besede mi gredo kar težko izpod tipkovnice, kajti o Toskani je bilo že toliko napisanega, toliko povedanega, tolikokrat opevana, tolikokrat naslikana, da je že pravi mali izziv piscu bralcu predstaviti nek nov pogleda na to italijansko pokrajino.
V začetku Kimavca leta Gospodovega 2007 je bil sklenjen dogovor, da krenemo konec taistega meseca v Toskano. September je meni eden lepših mesecev za potovanje v južnejše kraje. Vročinska pripeka je samo še bledi odsev poletne vročine, kar blagodejno vpliva na moje telo. Poleg tega je koncentracija turistov na kvadratni meter mnogo manjša, saj v tem letnem času srečujem samo penzioniste in študente, ki niso v Grčiji na absolventskem izletu in jih lahko preštejem na prste ene roke. Zvrhana mera razlogov, da sem se potovanja veselil, kot se petletni otrok veseli čokolade.

Slovence pot do italijanske lepotice vodi preko Trsta ležečega v pokrajini Friuli - Venezia - Giulia. Pot se nadaljuje proti Benetkam in Padovi v pokrajini Veneto. Doseže vrhunec pričakovanja v pokrajini Emilia - Romagna v kateri sta na poti večji mesti Ferrara in Bologna in naposled popotnik dospe v Toskano. Ker smo imeli rezerviran apartma streljaj od Volterre, prikupnega mesteca, smo pot kar nadaljevali mimo Firenc proti prej napisanemu mestecu v osrčju Toskane. Nekaj orientacijske spretnosti in moje polomljene italijanščine je močno pripomoglo, da smo našli kmečki turizem Agriturismo Casallario. Malce odmaknjena hiša s 3 ali 4 apartmaji je do potankosti podobna sliki, ki jo ima človek v glavi, ko zapre oči in si nariše tipično toskansko hišo. Nekaj italijanskih besed je bilo dovolj, da smo se z očetom in sinom, ki vodita kmečki turizem takoj zbližali. Tako smo bili po hitrem postopku premeščeni iz manjšega apartmaja v večjega.

Nismo se še dodobra namestili, ko so nas prazni želodčki opozorili, da bo potrebno dati, kaj bolj konkretnega pod zob. Bližnji market nahajajoč malce ven iz Volterre je več kot ustrezal našim potrebam. Podkrepljeni smo se odpravili na večerni sprehod po mestecu, poznanem po izdelkih iz alabsterja. Samo mestece mi ni vzelo sape, je pa dovolj zanimivo, da se mu popotnik ne sme izogniti. Obdan je z obzidjem, ki nakazuje, da je v preteklosti imel lokalne rivale. Bilo je jutro in bil je večer prvi dan.

Naslednje jutro nas je sonce kot martinčke zvabilo na plano, kjer smo zajtrkovali na klopci pred hiško. Šele sedaj sem dodobra izkoristil priložnost in si ogledal okolico. Do koder mi je seglo oko se je videlo gričevnato pokrajino. V okolici se je slišalo ropotanje posebnih traktorjev na gosenicah, ki so orali polja. Navadni traktorji tu ne bi bili kaj prida, saj so nakloni preveliki. Tako so se polja pripravljala za sejanje žita. Da pa ne bi pozabil kje sem, sem v okolici videl tudi otočke oljk in trt. Prav zanimivo je, kako je tu vsak ped zemlje obdelan in ni je strmine, ki ne bi bila izkoriščena. Preostanek dopoldneva smo izkoristili za oddih ob bazenu, ki se je nahajal lučaj kamenja stran. Popoldne pa smo posatali bolj aktivni in krenili v Monteriggioni in Sieno, ki je oddaljena uro vožnje. Sprehod po ulicah nas je naposled pripeljal do glavnega trga. V okoliških kavarnicah, kjer lahko s pogledom zaobjamemo celotni trg, je študentskemu žepu pivo nedosegljivo, saj stane 6 evrov. Je pa zato posedanje na samem trgu brezplačno in posledično zelo popularno. Bilo je jutro in bil je večer drugi dan.

Tretji dan smo krenili mimo Cecine na sever proti Castiglioncellu, Pisi in Lucci. Castiglioncello je obalno mestece na klifu. Zagotovo vreden ogleda in meni eden izmed lepših krajev na našem potovanju. Omogoča kopanje na plaži ali sprehod ob morju. Zaradi vetra, sem lahko užival v opazovanju valov, ki so se raztreščavali ob skalah in delali neponovljive skulpture iz vode.

Pravi mali šok je bila množica turistov v Pisi, kajti vsa mesteca, ki smo jih obiskali do tedaj so bila v primerjavi s Piso kot zapuščena. Poševnega stolpa nismo ravnali ali ga podpirali, se je pa vnela debata o politični aktivnosti posameznika ob posedanju na travi. A o tem v kakšnem drugem prispevku. Še splošna ocena, zagotovo vredno ogleda, le kakšen turist preveč. Večer smo zaključili v Lucci, ki leži severno vzhodno od Pise. Prikupno mestece, ki slovi po stolpu na katerem raste drevo in obzidju, ki je namenjen sprehajanju, teku ali kolesarjenju, saj je na njem urejena sprehajalna pot. Vsekakor ogled priporočam. Poleg tega, če te ne muči prevelika utrujenost, je sprehod po obzidju gotovo dobra izbira zapravljanja časa. Bilo je jutro in bil je večer tretji dan.