O dedkovi zgodbi

Pol ducata vnučkov se je tisti zimski večer posedlo okoli dedka. Očke so se jim iskrile od pričakovanja, kajti ob takih večerih je dedek rad povedal kakšno štorijo ali dve. "Otroci, o čem bi pa danes rekli kakšno besedo?", jih je pobaral. Najstarejšo Manco je oblila tančica rdečice, kajti vprašanje, ki ga je nameravala postaviti dedku, jo je mučilo ves teden. V šoli je opazila čudovitega fanta s tistimi svetlimi lasmi in modrimi očmi. Bil je naravnost čeden. Naposled se je le opogumila in izdavila:"Deda, kako je bilo, ko si bil ti zaljubljen?".

Deda se je naslonil v naslonjač, se počohal po svojih srebrnih laseh, ki so naznanjala, da je deda preživel že marsikatero pomlad, se zastrmel v ogenj v kaminu in pričel s pripovedovanjem:"Uf, to je bilo pa že davno. Ko si zaljubljen si pripravljen za dekle prepotovati ogromne razdalje. Med drugim in tretjim sem to tudi jaz doživel na svoji lastni stari koži. Bila je iz Trsta. In tiste dni ni bilo enostavno potovati, tako kot dandanes. Še posebno, če veste, da takrat vaš deda še ni imel izpita. Tako je poklical v Trst in se z dekletom domenil za srečanje, češ, da ima ravno njegova mama, vaša prababica, opravke v Trstu in da lahko on pride zraven. Koliko je bilo resnice v tem, o opravkih mame v Trstu, bo šlo pa z menoj v grob. Tako sem, brez da bi mama šla, opravil manjši potovalni podvig do Trsta, samo zato, da sem videti njen mili obraz in preživel ob njej zame prekrasno popoldne na obali. Vse skupaj sem ponovil, tokrat resnično in brez laži. Kot potnik sem se priključil orkestru na avtobusu, saj so ravno nastopali v Trstu. Vse to le z namenom, ki je bil popolnoma enak kot prvi bot, se pravi, da še enkrat, tokrat zadnjič uzrem njen mili obraz, svetle očke in kot žito zlate lase."

"Ali si samo takrat zaljubljen, ko si pripravljen prepotovali ogromne razdalje, da bi videl ljubjeno osebo?", se je čudil Matevž. Dedu ni preostalo drugega kot, da je nadaljeval kjer je ostal:"Bil je maj, za nekatere najlepši mesec v letu. Vse cveti, vse se na novo rojeva, tako dekletu ni težko podariti kakšnega cveta ali dva. Nič drugače ni bilo tistega davnega leta. Podariti rožo dekletu je nekaj najenostavnejšega. Podariti rožo dekletu, ne da bi jo vprašal katera je njej najljubša, pa vseeno uganiti, je pa že čisto druga pesem. Pravilno sem uganil in dekletu podaril njej najljubše, šmarnice. Da so njej najbolj pri srcu sem izvedel več kasno,".

"Mar je bilo to edinkrat, da si dekletu podaril rože?", ni bila še vedno zadovoljena z odgovorom Mateja. Stari ata se je že sprijaznil, da se tokrat ne bo mogel tako hitro izmazati in je zategadelj, brez kakršne koli nejevolje nadaljeval:" Seveda ne! Ob neki drugi priložnosti, sem ravno tako, ne da bi bil vedel za njen najljubši cvet, podaril ivanjščice. Tudi tokrat je bil zadetek v polno. Tako sem se že v drugo prepričal da, še kako drži aksiom, ki pravi, da imajo dekleta rada rože. To tako je in pika, že od pradavnine,".

Janezek je vedel, da rože niso edina stvar, ki jo lahko podariš. Tako je bil prepričan, da ima deda gotovo še kakšno miceno skrivnost, ki jo lahko deli. "Ali si ti vedno poklonil samo rože?", ga je zanimalo. Deda je sprejel še ta izziv:"Bili so prvi dnevi decembra, ko imamo navado, da se obdarimo ob godu Sv. Miklavža. Amor mi je v srce položil idejo, da bi dekletu podaril zgoščenko Kanadskega pevca, ki se ji je močno prikupil, tudi zaradi mene, saj sem jo jaz povabil in peljal na njegov koncert. To pa ravno ni bil mačji kašelj, saj zaradi koncerta, ki ga je imel v Ljubljani, ni bilo moč najti cdeja v vsem mestu. Tako sem tekal od trgovine do trgovine, bolje rečeno sem se vozil s kolesom. Spraševal sem trgovce, kje bi ga bilo moč najti in ali poznajo mogoče še kje kakšno trgovino namenjeno glasbi. Kot da samo brezupno iskanje ne bi bilo dovolj, se je še vreme norčevalo iz moje vztrajnosti in me rosilo s svojimi dežnimi kapljami. Naposled je le posvetil žarek, pa ne sončni, ampak upanja. V neki trgovini so poklicali v Celje, ter se pozanimali, če ga imajo slučajno tam. Odgovor je bil pritrdilen. Drzni načrt je bil hitro izdelan. Doma sem kolo zamenjal za avto in dasiravno se je dan nagibal v noč, sem švignil v grofovsko mesto. Tako sta mi vztrajnost in želja, da dekletu polepšam god, pomagala, da sem na predvečer Miklavževega godu dostavil darilce, ".

"A še koga kaj špika?", je vidno utrujeni deda zabrundal, kar je pomenilo, da se njihov večer približuje koncu in da je na razpolago samo še eno zadnje vprašanje. "Dedi, dedi, kakšna je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo?", je že cel večer matralo Nejca. Sprva se je zdelo, kot da deda ne bi slišal vprašanja, a videz je varal. V tej skrivnostni tišini je Stari ata sestavljal odgovor. Otrokom se je zdelo, da je minila že cela večnost in so postajali čedalje bolj nestrpni, ko je deda naposled le spregovoril:"Ko si zaljubljen danes omenjene stvari storiš enkrat, ko ljubiš, si pripravljen to in še več početi vedno znova in znova, do konca svojih dni. Zaljubljenost je orkan trenutka, ljubezen je blag vetrič večnosti,".