sobota, 1. september 2007

O kolesarskih podvigih in spustih III

Več ko ima kolesar kilometrov v riti, manj ga le ta boli. Več ko ima kilometrov, bolj uživa na svojih izletih. In več ko jih ima, bolj si želi novih izzivov. Pri meni je to udarilo na plan v obliki maratona.

Na prelomu tisočletja iz drugega v tretje, se je v meni porodila želja, da bi se udeležil Maratona Franja, ki reci in piši, meri dobrih 155 km. Ker je to kolesarska tema, se v namembnost in spomin maratona ne bom spuščal. Tako naj povem samo, da trasa poteka med drugim tudi mimo Cerknega, kje je v bližini, za časa vojne bila bolnica.

Noč z malo spanca, je naznanjala, da bo zame prihajajoči dan nekaj posebnega. Tako dotične noči nisem mogel zatisniti očesa. Težave s spanjem so bile na las podobne tistim v otroških letih, ko smo zgodaj zgodaj zjutraj odhajali na morje in sem kot otrok od vzhičena čakal odhoda, ki ga kar ni hotelo biti. V takih primerih dojameš vso relativnost časa, saj se ti sekunde vlečejo kot minute, minute kot ure in ure kot dnevi. Podobno neskončno črevesje časa, ki ga kar ni in ni konca, sem doživel samo še pri urah francoščine v gimnaziji.

Spomin mi ne seže, da bi se kdaj kot tisto nedeljo zjutraj na dan Maratona Franje prebudil v tako sončno jutro, dasiravno me je še večer pred tem skrbelo, da bo naslednji dan deževalo. Da bralec pravilno si ugotovil, bil je moj prvi. Zajtrk je bil prava energijska atomska bomba. Kruh s salamo in sirom, nekaj banan in velika žlica medu, ki bi romala kar direktno v žilo, če bi bilo to možno, tako je šla pa kar po običajni poti v moje telo. Bidon se je šibili od tekočine, ki te pripravi do tega, da bi kar poletel. Pa to ni bil Red Bull.

Štart je bil v Tacnu, pri policajih. Ker je od doma nekaj 5 km, je bilo to odlično ogrevanje. Ko sem prispel na cilj, ki je bil štart maratona, ravno ni bilo potrebno biti genij, da sem vedel kam naj se postavim. Gruča stoječih kolesarjev na cesti obdani z ograjo. To bo to. Do štarta je bilo še dobre dva ducata minut, tako da se ob čakanju ravno nisem zabaval. Kratkočasil me je nadvse pester program policjskega pihalnega orkestra, političen nagovor Franjine sestre, ki je bila takrat seveda še živa, ter spraševanje samega sebe, kaj počnejo vsi ti kolesarji na sosednji njivi polne koruze. Posvetilo se mi je tisti hip, ko sem dojel da imajo ljudje potrebe. Ponavadi velike in male. Tako je bilo polje velika žrtev velikih in malih potreb kolesarjev, ki so pridno gnojili in zalivali koruzo.

Ura se je bližala deveti. Moje srce je z vsako preminulo sekundo bilo hitreje. In adrenalin je prepojil vsako mojo celico. Zaslišajoč štartno pištolo se hočem pognati in se skoraj zaletim v stoječega kolesarja pred menoj. Nisem upošteval fizikalnega zakona, da kolona nikoli ne spele vsa na enkrat. Nekaj hitrih popravkov izračunov in že sem čakal, da se bomo premaknili.

Naposled je končno napočil čas, da tudi jaz začnem to po kar sem prišel. Vrteti pedala naslednjih 7 ur. Vožnja v koloni je vse drugo, kot lahko opravilo. Pri hitrosti približno 35 km/h, obdan s kolesarji, ki jih ni samo pod in nad tabo, je vse prej kot sproščujoče. Cikcakanje, bremzanje in nato ponovno pospeševanje, prehitevanje po levi in desni, bidoni ležeči na cestah, počene zračnice in luknje na cesti so le peščica nevarnosti, ki lahko zadanejo kot strela z oblačnega vsega hudega slutečega kolesarja. Še optimisti upajo, da jih bo zadela le polovica zgoraj omenjenih nadlog. Na smrt se pa prestraši vsak in lice mu na mah pobledi ob misli na skupinski padec. Obtolčeni okvirji, zvite feltne, polomljeni menjalniki, da o poškodbah kolesarja niti ne omenjam ... brrr. Mogoče se bralec čudi, da so poškodbe kolesa omenjena na prvem mestu. Ob padcu, pravi kolesar najprej oceni škodo na kolesu, šele nato preveri spravnost svojega telesa. Tako ni redka sledeča scena:"U shit, menjalnik sem oprasku, pa kaj je ta črta na okvirju, ................, in kaj mi ta roka tako neuporabno in čudno visi in od kod vsa ta kri na cestišču, pa ja ni moja?". Ja prioritete so tu postavljene na glavo. Kolesarju ni potrebno pasti na glavo, da ga preostali ljudje smatrajo za premaknjenega.

Zaradi neenakomirne vožnje kolone, se kolesarji poslužujemo sporazumevalnih znakov. Tako se, če se kolona nepredvideno ustavlja dvigne roko visoko v zrak in zavpije:"OOOOOOOOOOO!!!". Avto, ki je na čelu procesije, se na začetku Vrhniškega klanca umakne in takrat se začne redčenje, kot se reči sirup z vodo. Vsak se žnjim začne spopadati s svojo hitrostjo. Na srce, ti polagam bralec, da se nikoli ne loti dolgih voženj s samo pol litra tekočine. Jaz sem si svoje pol litra odmerjal kot beduin v puščavi, ki ve, da še nekaj dni ne bo videl oaze. Do kapljice natančno in na vsakih 40 minut sem opravil obred požirka goriva za moje telo. Dodatni pospešek predstavljajo pa vsi gledalci ob progi, ki te spodbujajo in ti mahajo v pozdrav. Vaški otroci tečejo bo kolesu, drugi stegujejo roke v smislu, daj mi pet. Meni so šli kar mravljinci pokonci, hitrost se je dvignila za nekaj km/h, kajti tisti hip sem bil ob vseh teh navijačih tekmovalec Tour De France-a.

Edina uteha pred vzponom na Kladje je okrepčevalnica v Cerknem. Sam vzpon je prej vse drugo kot češnja na torti celotne 155 km dolge trase. Nasvet številka dve bralec je, da se nikoli ne napij tekočine preden se začneš spopadati s klancem in preostalimi kilometri. Dehidriran, zaradi pomanjkanje tekočine sem izpil v okrepčevalnici skoraj en liter vode. Tako sem se moral z sodom, stacioniranem v predelu trebuha spopasti s klancem. Po želji je na polovici vzpona polivanje z vodo, ki ti ohladi razgreto glavo. Ob cesti stoji gasilec, ki ima cev z vodo in te po želji polije žnjo. Kot da sod vode, ki sem ga tovoril ne bi bil dovolj, so se v nogah pojavili krči. Bolečina je bila neizmirna, a treba je bilo iti naprej. Stisniti zobe in misliti na kaj lepega. Vedel sem, da če se bom ustavil bo konec. Potrebno je bilo samo poganjati naprej ne ozirajoč se na pekočo bolečino. Naposled, so bile Kladje premagane in okrepčilo na vrhu zasluženo. Dasiravno za vročo juho in čaj ne bi ravno ubijal, je bila to edina uteha. Potem gre pa več ali manj navzdol. Še pred Gorenjo vasjo, so nesramneži ob poti imeli piknik. Naj se jim zaleti pleskavica v požiralniku, segreje pivo v hladilniku in posuši zelenjava, da grejo takole dražit izmučene kolesarje. V nasprotju z juho in čajem, bi pa za en čevapčič takrat ubijal. Še zdaj imam v nosu vonj po njem, pečečem na žaru ravnokar politem z pivom.

Zadnja okrepčilna postaja je Škofja Loka, ki je bila do mojega prihoda že dodobra izropana, tako sem bil vesel, da sem si vsaj napolnil bidon z vodo. Če ravno nisi med najhitrejšimi prej ali slej proti koncu obtičiš z malo starejšimi gospodi na specialkah. Predpostavim bralec, da veš kaj je to zavetrje. Se pravi, da se kolesarji razporedijo v kolono in se vozijo čim bolj eden za drugim, ker je vsem razen prvemu občutno lažje. Fizikalne zakone bova tokrat pustila ob strani. Finta je v tem, da nihče noče biti tisti prvi. Tako so tile gospodje čakali, če se bo kdo neprostovoljno javil. Jaz sem se hotel s svojim tempom odpeljati naprej. V hipu, ko sem švignil mimo, so se mi pa kot piranhe prilepili na mojo rit. In tako izkoristili ugodnosti zavetrja. Zadnji kilometri so vedno najhujši in se vlečejo, ja, kot ure francoščine. Zadnji napori, da se do cilja prehiti še kolesarja ali dva in maraton je končan. Pravo ponosno sem šel nato po zasluženo medaljo, ki sem si jo nadel okoli vratu. Naj se ve, kaj vse sem prestal za njo.

Ob prihodu domov sem imel pred očmi samo eno tuš in fotelj. Ter liter soka, ki sem ga spil na mah in sploh nisem vedel kam je izginil, žeja pa me je še kar naprej mučila. Zadovoljstva, ko sem se pa zvečer ulegel v posteljno, pa se ne da opisati. Z eno besedo neprecenljivo, kot bi rekli pri Mastercardu!

Ni komentarjev: