O ta najbolj heretični župniji

V letih, ki jih človek preživi okoli župnije doživi ali pa vsaj sliši o takih in drugačnih pripetljajih. Tudi v naši župniji Dravlje ni nič drugače, zaraditegadel je prav, da se jih opiše, da ne bodo šla v pozabo, kar bi bila v tem primeru neprecenljiva škoda.

Na tretje mesto na lestvici največjih neumnosti, se je brez posebnega naprezanja, uvrstil naš bivši kaplan. Bila je pepelnična sreda. Poleg Velikega petka je to edini dan, ko velja strogi post. Med drugim se v postu ne poje aleluje, ki je znamenje veselja, vse do Vigilije, ki je v soboto. Torej bila je sreda, pepelnična tistega leta. Mašo je kot se spodobi, vodil župnik. Naš kaplan, ki je osvojil bronasto medaljo je pa somaševal, kar je pomenilo, da je bral evangelij. Vse je teklo kot po maslu, dokler ni naš kaplan stopil na ambon. Njegovo naslednje dejanje je povzročilo zgražanje med starimi mamcami, ki se venomer nahajajo na skrajno levi klančini. Nadalje je njegovo dejanje povzročilo, prikrite salve smeha med mladino. Izzvalo je, da so morali ministranti vložiti ves svoj napor, da se niso na glas zasmejali. Naj tu kot dolgoletni ministrant dam nekaj napotkov, kako prikriti smeh. Najprej je zelo pomembno, da se za vsako ceno ne spogledaš z nobenim kolegom ministrantom, ki ti stoji nasproti ali zraven tebe. Najlažje se pogledom ministrantov ogneš tako, da gledaš v tla ali šteješ žarnice na stropu. Če ti situacija dopušča, si z prsti stisni nos, kajti prhanje zraka skozi nos ob smejanju je pogostokrat mnogo glasnejše kot sam smeh. Upaš, da se bo ministrant poleg tebe zlomil in da se sam ne boš. Tako bo on vsega kriv. Pa pustiva bralec nasvete in se vrniva na tisto nesrečno sredo. Mamce se zgražajo, mladina se smeji, in župnik ojoj ... Ob dejanju kaplana, ki je za enkrat še skrivnost, ga je kar vrglo iz mašniškega stola, kot da bi ga nekaj močno špiknilo na mesto kjer nogi prideta skupaj. Torej naš bronasti je pred evangelijem svečano začel peti alelujo, tako svečano kot, da bi bila Velikonočna vigilija. Kot veva sedaj bralec, je prepoved petja aleluja od pepelnične srede naprej v cerkvenih krogih dobro sprejeto in uveljavljeno pravilo. Po navdihu Sv. Duha, je kaplan alelujo skrajšal za kakšen takt ali dva. Zaključek je bil tako, da je župnik na začetku pridige zabrundal, da bomo rajši alelujo peli od Velike noči naprej.

V hudi konkurenci se je samo z nekaj točkami zaostanka za prvim mestom uvrstil ministrant po imenu, ki je seveda izmišljeno, Boris. Bila je nedelja po godu Sv. Blaža. Dasiravno se v žegen Sv. Blaža močno dvomi, kar nam nakazuje že rek blažev žegen, je ta običaj polaganje dveh prekrižanih sveč še vedno zelo priljubljen med verniki. Protokol je sledeč, da po koncu maše duhovniki, in samo duhovniki, vzamejo sveče v roke, ljudje pa pristopijo po žegen. Ono nedeljo sta bila dva duhovnika namenjena za delitev blagoslova. Sveč je bilo pa troje parov. Ker sam blagoslov vseh željnih žegna kar nekaj časa traja, je kaplan, ki ni isti kot pri aleluji, pomignil z rokami ministrantom naj jo ucvrejo proti zakristiji in naj se rešijo čakanja, misleč, naj se vsaj oni rešijo, če se jaz ne morem. Kar je sledilo, je dokaz kako fatalne posledice imam lahko napačna komunikacija. Najstarejši ministrant je kaplanov namig napačno razumel. Misleč, da mu je kaplan naročil naj vzame zadnji par sveč in gre deliti blagoslov, je Boris suvereno pograbil sveče, stopil do prvega nič hudega slutečega vernika in začel opravljati naročeno. No, vsaj on je mislil tako. Kasneje je priznal, da ni znal molitvice za blagoslov, zato je sveče samo držal nekaj trenutkov nad vratom v tišini in ko je minilo dovolj časa je rekel:"Ah, dost bo, loh greš!". Videč kaplan to več kasno, je Boris tako podelil že 3 kvazi žegne. Ker pa se je Borisu le zdelo malo čudno, da lahko deli blagoslov, se je hotel o tem prepričati. Ker zakonika cerkvenega prava ni imel ravno pri sebi, je vprašal kar taistega kaplana, če lahko on, se pravi Boris, deli žegen. Kaplan je le naposled razčistil situacijo in odslovil blagoslovalca Borisa in ostale ministrante v zakristijo. Žal mi vse od danes ni uspelo izvedeti, ali je žegen, ki ga je delil naš drugi na lestvici, bila dobra preventiva in blagoslov za tiste tri vrle kristjane.

Prvo mesto gre v roke dvema ministrantoma. Eden od njiju je taista oseba, ki sedaj na našim postavljanjih mlaja vozi traktor, le da je bil takrat kakšno desetletje in pol mlajši. Pa naj se za najin namen imenuje Borut. Bilo je jutro. In pri nas je tudi zjutraj maša. Oni dan in leto je naneslo, da sta se v zakristiji pred mašo znašla dva ministranta. Borut in oni drugi ministrant sta se napravila v ministrantske obleke. In začela pripravljati vse za mašo. Sekunde so neusmiljeno tekle, minuta se je prelevila v pet minut, duhovnika, ki bi moral imeti mašo pa od nikoder. Dobro znani nama pregovor iz angleščine bralec, se glasi predstava mora iti naprej. Pa četudi brez glavnega igralca, vsaj tako sta mislila Borut in oni drugi ministrant. Ura je odbila in maša se je morala pričeti. Borut in oni drugi ministrant sta storila sledeče. Kot da bi bil duhovnik prisoten, sta pozvonila pri zakristiji in krenila proti oltarju, pokleknila in se postavila na običajno mesto, kjer navadno stojijo in sedijo ministranti. Tedaj je pa stopil Borut na sceno in zbranim začudenim starim mamcam obrazložil nastalo situacijo z besedami:"Danes maša odpade, ker je duhovnik zaspal,". Ko sta Borut in oni drugi ministrant opravila s to formalnostjo, sta ponovno pokleknila in odšla od koder sta prišla, se pravi v zakristijo. Zaključek je tak, da je neka stara mamca, naposled odšla v farovž po duhovnika, ki je zaspal in ga zbudila. Ostalo je zgodovina.