O mladincih v Španiji II

Sonce je lenobno tonilo v morje, ko sem oni dan stal na palubi ladje namenjeno na otok Palma De Mallorca. Njegovi žarki so nežno božali moje lice, ki je še vedno bilo pregreto od popoldanske vročine. Blag vetrič je mršil moje za palec dolge lase. Pogled se mi je zazrl v daljavo, kjer je kraljevala neskončna modrina, to širno prostranstvo, v primerjavi s katerim je človek le kapljica, ladja pa jajčna lupina sredi bazena. Oko se mi je orosilo, ko mi je po licu polzela prva, druga in nato še tretja solza. Nekje v daljavi, po drugi strani pa tako blizu je bilo slišati napev kanadske pevke Celinove Dionove:

...Near, far, wherever you are

I believe that the heart does go on

Once more you open the door

And you're here in my heart

And my heart will go on and on ...

Po licu mi je spolzela že peta ali šesta solza, in nato še ena, ko sem naposled le pogruntal, da neposredno zrenje v sonce ni ravno pametno. Ako bi bil pisal scenarij za film Titanic se vrača bi bil mogoče moj današnji uvod še za kakšno rabo, dejansko pa nima veze z našim potovanjem na Mallorco. Nekaj stičnih točk pa vendarle je. Saj je v vsaki flaši kanček resnice. Bil sem na ladji. Dandanes ugibam, da je moralo sonce ravno tako zahajati, saj je bil večer. O kakšni Celinovi ni bilo govora. Solze hm... Če so že bile so bile od izpušnih plinov kamionov, ki so curukali na trajekt. Kajti stal sem tako, da sem imel odličen pregled nad nakladalno rampo in posledično sem imel priložnost se čuditi, sposobnosti in spretnosti šoferjev šleparjev, kako lahkotno curukajo te gromozanske pošasti v podpalubje ladje.

Druga hipoteza prav tako verjetna zakaj so polzele solze je pa sledeča. O takratnem pomanjkanju spanca sem že pisal, zato se bralec ne čudi, če sem tu pa tam, pa ne film, zazehal. Zehanje pa ima lahko kot stranski produkt solze. Zvečer še nisem vedel, da mi tudi ta noč ne bo prinesla težko potrebnega spanca. Večer se je nagnil v noč. In tema je zavladala nad širnim prostranstvom. Mesečina je nežno poplesavala v sozvočju valov na gladini, zvezd je bilo toliko kolikor ima Abraham potomcev. Na klopci na premcu ladje, sta sedela dva človeka fant in dekle. V bistvu so bili trije, sam kaj nej nardim, če bo tretji samo pokvaril romantičnost tegale pripovedovanja. Onemu dekletu, ki je omenjeno, bi se zdelo strašansko romantično počakat sončni vzhod. Fantu je srce gorelo za to dekle, a ona mu tega ognja ni vračala. A slepo fantovo srce je bilo prežeto z upanjem, da bo nekoč ta ljubezen vendarle vzklila, mogoče ravno tu ob čakanju ponovnega rojstva sonca. Ura je odbila peto zjutraj, a slutnje sonca od nikoder. Ura je odbila pol šesto, a žarkov sonca od nikoder. Ura je bila že šesta, svetlobe sonca do nikoder. Fant se je začudeno spraševal in se jezil, kako to da se je še nebesni svod zarotil proti njemu. Vedel je namreč, da bi moralo biti sonce tačas že precej visoko. Ladja je bila samo še nekaj lučajev stran od pristanišča, ko je ura odbila že sedmo. Fant je že računal, če gre slučajno zakasnjeni sončni vzhod pripisati bolj zahodni legi Španije, ko se mu je sprva dozdevalo, nato pa je postalo vse jasnejše, pa ne vreme, da s sončnim vzhodom ne bo nič, ker je vreme - OBLAČNO. Tako je vreme zagodlo in pokvarilo to romantično zgodbo, da je od nje ostalo samo še zgodba za vnuke in tiste, ki mislijo da ponoči oblakov ni, a so kot sva zdajle ugotovila v zmoti. Tako kot sta bila v zmoti oni fant in ono dekle.

Imena krajev kjer smo se potepali po Palmi, so izginila iz mojega spomina tako hitro, kot izgine klobasa v ustih lačnega gozdarja. Zob časa pozabljivosti pa ni načel sledeče prigode. Naslednji dan po našem prihodu smo odšli na plažo, ki je bila dobro uro vožnje oddaljena od našega prenočišča. Po nekaterih nepreverjenih informacijah in namigih naj bi bila to ena lepših plaž na tem otoku. Dan je minil kot bi mignil, v poležavanju na soncu in senci, namakanju v morju in igranju taroka. Ura je bila že krepko čez sedem, ko smo se le spravili s plaže. Pridemo do avtobusne postaje, kjer preverimo odhode avtobusov. Nesreča je hotela ter se grdo poigrala z nami, kajti zadnji avtobus je odpeljal nekaj minut nazaj. Nekateri so bili vidno zaskrbljeni, jaz sem pa že takrat vedel, da bo to nova omembe vredna dogodivščina. V iskanju rešitve smo brezciljno tavali po mestecu. Morala ravno ni bila na visoki ravni, ko se je pred trgovino, kjer smo si nakupili okrepčila, ustavil avtobus. Bil je čudež primerljiv z mano iz neba, z rdečim morjem razdeljenim na dva dela, kajti avtobus je bil ravno namenjen v kraj kjer smo bivali. Dasiravno to ni bila stalna trasa avtobusa, je imel šofer neke opravke v neimenovanem mestu. Hitro smo se pogodili in tako smo bili rešeni zagate in prenočevanja na ulici. Po eni strani škoda.

Že od nekdaj so moje kuharske sposobnosti vprašljive. Še posebno je nevarno, če ravno osvojim kakšen recept. Tako se je v Madridu, ki je bila naša naslednja destilacija primerilo, da sem se priponudil v pomoč pri kuhi. Dekleta so me zadolžila za gobovo juho, meneč, da bom juhi iz vrečke oboroženi s podrobnimi navodili kos. Sledim navodilom kot je bilo pisano. Pristavim lonec z vodo. Počakam da je zavrela in stresem vsebino vrečke v vodo. Kar je sledilo je zamajalo temelje cerkvene dogmatike, saj Jezus od tistega trenutka ni bil več edini, ki je pomnožil hrano. Iz meni neznanega razloga se je juha začela množiti. In množiti. In množiti. Preko zmožnosti lonca. Je sledila intervencija in smo jo zaraditegadelj razdelili v dva. Rešitev to ni bila, saj sem imel sedaj dva lonca gobove juhe, ki sta se množila. Sam kuharski zavetnik mi je stal ob strani, da sem naposled župo le ukrotil. Postrežena juha je bila kuhovnicam vajenim ljudem zelo sumljiva. Niso namreč vedeli ali bi jo pojedli z žlico ali pa bi se jo lotili kar z vilicami. Preiskava je bila potrebna, ki je potrdila sum, da je bilo razmerje med vodo in vnesenim koncentratom močno porušeno. Tako je bila beseda čudež pretirana in jo je nadomestila beseda polomija.

Kar nas je bilo fantov smo, ako je bila klima ugodna, tarokirali. Tisti čas sem imel obilo sreče v kartah, tako kot še eden od igralcev. Tako do takrat še nisva plačala za pijačo, ki je bila domena zadnje dveh uvrščenih. Skupaj sva posledično predelala znano misel:"Enkrat zmagajo eni enkrat eni!" To se je takoj maščevalo in naslednjo igro sva zgubila, a rek je ostal.

Eno izmed zadnjih mestec, ki smo jih obiskali je bilo San Sebastian. Naš obisk smo izkoristili tudi za namakanje v morju. Morje pa je bilo oni dan slano, da bi ga bil lahko z nožem rezal. Poleg tega pa je bilo tudi razburkano. Bilo mi je prvič, da sem se kopal v takih valovih. Verjetno tudi zaraditegadelj, ker že od osmega leta na poletno počitnikovanje zahajam v Bohinj. Torej valovi so me premetavali kot cunje v bobnu pralnega stroja. Prevračal sem podvodne kozolce, sila valov me je metala tudi po peščenem dnu, tako da je bilo vesele.

Vsaka štorija se enkrat konča. In tudi ta se je. Ostali so spomini na potovanje draveljskih mladincev v Španijo, ki sem jih imel čast podeliti z vami.

O mladincih v Španiji I

Ena izmed prednosti kaplanov pred župnikom v Dravljah je, da se morjo, lahko pa imajo tudi veselje, ukvarjat z mladino. Njihova nagrada, če jo znajo izkoristiti pa je kakšno potovanje v nam bližnje in daljne kraje. Bralec naj sam presodi ali je bil pohajkovanje delčka draveljske mladine in kaplana po Španiji leta MMII bližnji ali daljni kraj.

Jutro tako zgodnje, da bi ga lahko rezal z nožem, je nakazovalo, da bo dan dolg. Ne vedeč, da bodo zame prihodnji dnevi prežeti z bore malo spanca, noč pred odhodom nisem skoparil z nespanjem. Tako sem se po nekaj urnem spancu primajal na zbirno mesto. Odpravo je sestavljalo devet deklet, štirje fantje in kaplan, vozni park namenjen za izlet pa je obsegal sposojen kombi in farovški renault clio, ki sta ga ob drugih prilikah uporabljala kaplana. Dan se je začel uspešno s prvo provokacijo. Če si avtomobilski navdušenec veš, da je kombi registriran za 9 ljudi in avto za 5. Do tu vse lepo in prav. Težava za punce nastane, če se štirje fantje peljejo v avtu si ne nočejo preveč gužvat. Tako smo bili razdeljeni 10 ljudi v kombiju kjer so se punce gužvale kot ovce v staji in štirje fantje v avtu, kjer je vsak zasedel v povprečju 1 sedež in četrt. Da pa bi preprečili morebitne izgrede ženskega dela odprave, smo jih oropali še za pecivo, ki ga je ene dobra duša napekla za na pot. Edino kar smo fantje s tem dejanjem preprečili pa je bila naša lahkota, saj smo še pred Vrhniko pecivo pojedli. Če veš bralec, kako imajo dekleta rada sladko, potem si lahko predstavljaš, da revolta in užaljenosti ni bilo moč ustaviti niti s plugom. Sama dobrota nas je potem privedla do tega, da smo se naposled peljali po toliko kolikor je sedežev v vozilu.

Prvi omembe vredni pripetljaj se je zgodil na francosko - španski meji. Navkljub dejstvu, da sta bili ti sosednji državi že dolgo brez kontrol na mejnih prehodih, so tam tisto noč stali policisti in preverjali sumljiva vozila. Ni potrebno biti ravno Einstein, da lahko ugotoviš, da so se policisti spravili na nas. Izločili so nas iz kolone vozil. Začelo se je preverjanje dokumentov. Kaplanu je sam sveti duh pomagal, da se je loh s temi Španci kej zmenu, mene je pa pomanjkanje slednjega močno teplo. Ne samo da sem bil jaz voznik in nisem imel pojma, kje je prometna od avta, temveč tudi so policisti v avtu našli škarje in so me potem kot voznika spraševali kaj nameravam žnjimi. Ne vem ali so se bali da bom koga štihnil al kaj, da so imel toliko opravka s škarjami v stranskem predalu. Jest sem si pa sam mislu:"Pa ker pametnjakovič ma škarje v avtu. Pa lih meno so najdl, da sem mogu vozt avto zdele. Ja komad dobr. Mene v španščini sprašuj zakaj so škarje. Kaj nej ti rečem, če pojma nimam kaj blebetaš". Med drugim so nas spraševali, če smo skupaj. Se pravi, če smo skupaj kombi in avto. Tako nas je policist spraševal:"Juntos?", kar se izgovori kot huntos. Moj brat je pa razumel, kot da nas sprašujejo, če je avto hyundai. In je rekel:"Ne ne, clio!"

Stoječ ob steni kot kriminalci, smo imeli čas razgledati se po okolici. Ako bi bil še tako slep, mi ne bi moglo uiti, prava mala zabavica v kombiju. Kaplana je zasliševal starejši policist, dekleta pa so se zabavala v pogovoru s mlajšimi policisti. Baje jim je bilo strašno zabavno se v pantomimi sporazumevat. Tako se nam je vse vrnilo kot Lassie se vrača tri. Fante so obravnavali kot kriminalce, z dekleti pa so se pogovarjali kot da so v lokalu. Ah ti latinci vedno morjo neki šarmirat. Naposled sta se izkazali dve zadevi. Izkazalo se je da, se je zdel kaplan policistom sumljiv, da vozi belo blago. Tako so imeli dekleta za Romunke. Druga stvar, ki se je izkazala, pa je da so se motili in so nas končno spustili naprej.

Destinacija za tisti dan je bila Barcelona, ki pa smo jo dosegli šele pozno ponoči, ko se je že delal dan naslednjega dne. Po nekaj urnem spanju so nekatere odšle na zajtrk. Nam je pa več pomenil še nekaj minutni dodatni dremež. Ne bom povedal kdo je bil v skupini za zajtrk in kdo pri zaspancih. Je bila pa scena na moč podobna postavitvi 10, 4. Sama dobrota je bila v dekletih, ko so nam zajtrk prinesle skorajda v posteljo, dejansko pa v sobo. Ta gesta me je tako presunila, da nisem mogel, da jo ne bi opisal, ako bi tudi hotel. Edine stvari, ki se spomnem iz pohajkovanja po Barceloni je, da si nismo ogledali Nou Campa. Štadiona ki pripada klubu FC Barcelona. Še zdej si ne morem odpustiti, da sem iz rok izpustil to enkratno priložnost. Mam vsaj razlog, da se ob dopolnitvi časov vrnem.

Bil je večer prvega dne v Španiji, ko smo se vkrcali na ladjo za Palma De Mallorca. A o tem prihodnič.

O poslednjem božiču

Poletje je bilo na vrhuncu. Nič ni dalo slutiti prihoda jeseni razen sem pa tja porjavelih lističev na drevesih. Ne morm verjeti, kako zvito se jesen počasi prikrade med poletje. A dasiravno jo ne slutim, je vedno več njenih znamenj. Jutranja megla, krajši dnevi, hladne noči in večdnevni dež. Ta zahrbtnost ni značilna samo za jesen. Tudi bolezen Nane (Stare mame) se je prikradla v njeno telo. Prav tako se je začelo poleti, ravno tako s komaj zaznavnimi znaki, ki so postajali vse jasnejši. Zdelo se mi je kot, da bi se jesen in bolezen zmenili za skupni prihod.

Vedel sem, da bo nekoč prišel dan, ko bo Nana odšla. Ko me ne bo več pričakovala v njeni kuhinji s pripravljenim kosilom. Ko je ne bom več mogel razveseliti s svojim prihodom. Da, prav bereš bralec, moj prihod na kosilo je bilo njeno veselje. Mojega prihoda ne bi zamenjala za nič na svetu. In najbolj jo je razžalostilo, če mi ni mogla skuhati kosila. Kot da bi mi ona dela uslugo, ker mi je lahko kuhala. Še danes slišim njen glas:"A jutri te res ne bo na kosilo?".

A najbolj me je bilo strah, da se ne bom mogel posloviti. Da bo prišlo vse tako iznenada, da bo že prepozno. Da bo ostalo nekaj neizrečenega. Hvaležnost je premila beseda, ki jo lahko izrečem, kajti Bog je imel drugačen načrt od mojih strahov.

Zadnje pol leta je Nana bila razpeta med bolnico in našim domom. Diagnoza ni bil spodbudna. Pol leta največ. Šok. Negotovost. Strah. Žalost. Soočenje z resnico. Upanje. Upanje, da se bo stanje popravilo. Vsak dan novo upanje. Vsak dan novo razočaranje. Sprememba. Sprejetje danosti. Hvaležnost.

V primerjavi z njenim oceanom ljubezni do mene, so bili moji vsakodnevni obiski v bolnici kapljica. Tako sem čutil jaz. A ona pa me je sprejemala kot, da ji prinašam ocean veselja. Dasiravno je počasi obnemogla, me je še vedno, vsaj v duhu, vsak dan tako kot včasih čakala, da pridem na kosilo. Še vedno jo je z vso toplino zanimalo kako živim, za kateri izpit se učim, ali sem kje bil, kaj videl in doživel. One dni je bila še vedno polna iskrivosti in me je z veseljem spraševala o onem dekletu in me nato o tej temi poslušala.

Stanje se ji je toliko izboljšalo, da so jo odpustili iz bolnišnice in prišla je živet k nam domov. Vesel sem in hvaležen Bogu, da nam je to omogočil. Tako sem, tako kot cela družina preživel z njo še nekaj dragocenih trenutkov. Trenutkov, ki ne umrejo, dasiravno so minili, živijo v mojem srcu. Decembra je odšla v bolnico zadnjič. Bolezen je preveč napredovala. V tem zadnjem dejanju prvega poglavja, se še posebej spominjam dveh dogodkov, ki jih bom tu zapisal in tako zagotovil, da na njiju ne bom pozabil. Nekega dopoldneva smo bili z bratom in sestro na obisku pri njej, ko je ravno začel biti zvon Angel gospodov. Nana, je predlagala, če bi skupaj molili. Tako smo oni bot zadnjič, tako kot tolikokrat poprej, skupaj molili. Nana naprej mi smo sledili. Nismo vedeli, da bo to zadnjič. Začasno slovo od Nane se je zame zgodil na božični večer, ko smo jo odšli obiskat v bolnico. Skupaj z njo smo še zadnjič zapeli nekaj božičnih pesmi. Še danes sem ganjen od sreče in hvaležnosti za dragocene trenutke božičnega večera. Naposled jo je Bog 2 januarja poklical k sebi.

Ostala poglavja sledijo upam da v nebesih, če mi bo uspelo tja prit. Prepričan sem, da me bo Nana čakala s toplim kosilom in prijaznim nasmehom, tako kot vedno.

O počitniškem delu II

Še dandanes mi brbončice zaplešejo veseli ples in želodec se vzradosti, ko se spomnem kako je zrezek po pariško ali dva, nekaj mešane solate ter sladica pregnala mojo lakoto. Malica je bila obilna, zaraditegadelj nam je delovna vnema padla. Namesto polurnega odmora za malico, se je le ta raztegnil v tri četrt urnega. Kot martinčki na soncu smo posedali na dvorišču pred telovadnico. Ponavadi smo po počitku delo nadaljevali tam kjer smo ga končali. S pemzelnom ali mačkom v roki. Ko je šentviški zvon odbil tretjo uro popoldan, so dela zastala do naslednjega jutra.

Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi, so Jezusove besede. Če pa jih malo obrnem pridemo do dogodivščin in neumnosti, ki so se dogodila tekom počitniškega dela. Kjer sta dva ali trije (dijaki) zbrani, jim že neumnosti hodijo po glavi.

Kako smo tekom šolskega leta dijaki izkoriščali dvigalo v zasebne namene sem že pisal. Kako smo ga pa pleskarji legalno uporabljali pa še ne. Namreč dvigalno nam je bilo sedaj dovoljeno uporabljat, sam smo med drugim in tretjim morali prevažati tudi voz iz nadstropja v nadstropje. To je pa postopnicah malo težje, če že ne neizvedljivo. Tako prideva kot bi trenil do prve neumnosti. Vsak ki se je že peljal z dvigalom ve, da je sama vožnja dolgočasna. Mi smo si jo popestrili tako, da smo med vožnjo pritiskali STOP gumb na dvigalu. Ob pritisku na gumb je dvigalo močno poskočilo in še zaropotalo je. In tako naprej od nadstropja do nadstropja. Še bolj zabavno je bilo, če smo imeli v dvigalu poln voz hobukov barve. Gotovo je ropot dvigala, ki poskakuje, slišal nič hudega stoječi in čakajoči mimoidoči na dvigalo. Če je temu bilo tako, smo bili pa kot nedolžne ovčke, ki ne vedo, kaj se z dvigalom dogaja.

Ko smo belili sobe, je bilo potrebno pohištvo prestaviti na sredino sobe, tako da smo lahko dosegli vse dele sobe. Dvema je pa primanjkovalo delovne vneme. Da bi se ognila nenapovedani inšpekciji hišnika Joca sta omare postavila na hodnik tako, da sta onadva še prišla skozi, hišnik Joc pa zaradi svojih večjih proporc ne več. Tako sta bila ob njegovem brundanju, ko ni mogel mimo opozorjena na njegov prihod.

Sledeča prigoda pa od bralca zahteva maksimalno zbranost pri prebiranju, ker ima več preobratov in zapletov, menjav in presenetljivih koncev, ki se potem izkažejo, da to niso, kot španska nadaljevanka. Hišnik Joc je nekoč iskal lojtro. Pride v sobo, kjer sta dva ravno belila sobo. Hišnik Joc vpraša:"Ti Simon posluši, kje pa maš lojtro?". Simon in oni drugi delavec se ozreta po sobi in ker je ni tam Simon reče:"Ne vem kje je lojtra." Po nekaj sekundah pa hišnik Joc začudeno vpraša:"Ja kaj pa vidva sploh rabta lojtro!?" Simon ves začuden odgovori:"Ja ne vem, sej midva jo ne rabva, vi ste spraševal po njej." Hišnik Joc nato:"Aja sej res" in odkorakal je ven iz sobe.

Hišnik Joc je imel svoje muhe, no kdor jih nima lahko prvi vrže kamen vanj. Tako nas je še posebno na začetku kar naprej komandiral. Ali pa nas sploh ni tako veliko, le nam se je zdelo, da nas je. Nič ni bilo dovolj dobro. Ne kako držimo pemzelne, ne kako rokujemo z mačkom, kako preveč barva šprica okrog, kako premalo pucamo barvo za sabo in imajo posledično čistilke preveč dela, kako premalo čestokrat menjamo vodo in splakujemo cunjo za brisanje. Še bolj nas je frustriralo, ker se je njemu dogajalo ravno isto. Ravn tako, je z umazano krpo in vodo čistil. Tudi jupol je šprical, če omenim samo dve. Ko pa smo dozoreli v prave malarje po prebeljenih sto metrih sob in hodnikov, smo počasi začeli spoštovati in dojemati pomen hišnikovih besed. In priznali smo mu, da je imel še kako prav. Ravno to teženje nam je dalo občutek in potrebno natančnost za naše delo, ki sem ga nato vsaj jaz z veseljem opravljal. Tako je posledično prišlo do vzajemnega spoštovanja med nami in njim. Kajti tudi on je opazil in videl kateri izmed delavcev so zanesljivi in kateri ne. Tako je zanesljivejšim vedno manj govoril kako naj se stvar opravi.

Na koncu po štirih tednih dela pa nas je hišnih Joc le pohvalil:"Če vas kdo vpraša, rečte, da smo delal fest!"