O izletu v London

Rednejši bralec mojih prispevkov je hitro ugotovil, da sem za pravkar pisočega porabil več časa kot običajno. Četudi bi si to želel, ga ne bi mogel napisati bolj zgodaj, saj je nastajal na letališču in v letalu, na vlaku, na ulici in v galerijah ter muzejih, kjer so se tako kot na zaslonu v moji glavi pojavljale besede in ponovno brisale in dodajale nove, kajti zadnji teden sem preživel v Londonu. Naj te bralec opomnim, da je potrebno zaradi konsistentnosti s tekstom, naglasiti London na drugem o-ju. Ako si zadeve ne predstavljaš si lahko pomagaš z mojim starejšim prispevkom in naglaševanjem besede Kanada.

Kocka je padal, je rekel Cezar. Tudi sam bi se poslužil slednjih besed, ker pa nisem imel kocke sem samo sklenil, da se odpravim na enotedensko pohajkovanje po Londonu. Bralec pazi naglas! Trenutno je najhitrejši način potovanja letalo in v tem primeru je bilo prav tako. Po pristanku na londonskem letališču Gatwick, je bilo tudi nastanitev v hostlu, ki se je nahajal v drugi coni, hitro odpravljena. V nasprotju s turisti, ki si najprej v prestolnici Anglije ogledajo znamenitosti kot so Piccadilly Circus, National Gallery, Buckingham palace, Westminster Abby, sem se jaz zapodil proti admiralski križarki H.S.M. Belfast. Večer je minil ob sprehodu ob reki Temzi. Naslednji dan je bil namenjen mojemu veselju za vojaško zgodovino saj sem obiskal kar dva vojaška muzeja Imperial War Museum in National Army Museum. Preostalih šestero dni pa sem namenil bolj civilnim ogledom in znamenitostim mesta.

Za premagovanje večjih razdalj je londonska podzemna nadvse primerna in jo toplo priporočam kot juho premraženemu človeku. Dasiravno si tujec v mestu se je na podzemni težje izgubiti kot ne. Vse postaje in proge so jasno označene. Edini minus slednjega potovanja je, da razen podzemnih postaj in Londonske teme, ki je roko na srce enako kot v Slovenskih tunelih, ne vidiš nič. Slednjo slabost se da odpraviti s pretežnim do oblačnim prakticiranjem hoje po mestu. Vse pomembnejše znamenitosti se nahajajo ob ali severno od Temze in ker tudi razdalje niso prevelike so noge več kot odlična izbiral transporta svojega telesa. Moje budno oko je zasledilo, da Londončani vedno hitijo. Skoraj tečejo. Tako sem jim navkljub normalni hoji predstavljal oviro na poti, ki jo je bilo potrebno zaobiti. Med vožnjo s podzemno domačini radi prebirajo ali knjige ali časopise, ki se jih mnogokrat deli zastonj na vsakem voglu. Malo manj bralno navdahnjeni se kratkočasijo s poslušanjem glasbe iz svojih mp3 predvajalnikov.

Zaradi pomanjkanja vitaminov v telesu sem čutil potrebo po zaužitju sadja. Nič hudega sluteč se odpravim v supermarket. Stojim v vrsti s sadjem v roki, ko ravno tisti hip vstopi skozi vrata človek afriškega porekla. Tudi po nesreči se ne bi zmenil za njegov prihod, če nas ne bi začel vse v vrsti stoječe obsojati na večno pogubljenje in cvretje v peklu. Njegove prevedene besede po spominu gredo takole:"Spreobrnite se, kajti konec je blizu. Kdor se ne bo spreobrnil se bo večno cvrl v peklu. Obsojen je na pogubljenje!". Poslušajoč slednje besede sem si sam pri sebi mislim:"Pa to ni res! Ok, razumem, da vegeterjanci nočejo, da jemo meso in da se jih živali smilijo, sam da mi bodo zdej še sadje prepovedal jest, ker kao trpijo rastline, je pa že višek. In da se bom zarad tega grel v peklu, malo dvomim." Ko pa je začel govoriti, da je samo ena vera prava, sem šele ugotovil, da misijonarji za določeno vero, katere ime mi je brez matranja uspelo preslišati. Tako sem zaradi svoje neposlušnosti obsojen na pogubljenje. Razen, če ni agitiral slučajno za katoličane. Omembe vredno je še to, da se drugi ljudje niso pustili preveč motiti in da jih glasno vpitje možakarja ni vznemirjalo. Prav tako ni nič ukrenil varnostnik v trgovini. Možakar videč, da se z nami neverniki nima smisla ukvarjati je po kakšnih minuti ali treh zapustil trgovino.

One million dollar question je kako pripraviš umivalnik na sliki, da ti posreduje mlačno vodo. Rešitev je trivialna, a ni očitna. Iz pipe, ki je označena z rdečo barvo priteče mlačna voda. Dasiravno nam zakoni vsakodnevne uporabe pravijo, da bi morala biti vroča.

Po napadih ali pa že prej so postali Londončani malo paranoični, če že oni ne, pa vsaj oblasti. Tako sem občutil jaz slovenskega naroda sin, ki mu je tuje nepregledno število kamer na vsakem vogalu in opozorila o kršenju zakona, če pustiš kovček brez nadzora. Na podzemni niso prav nič neobičajna obvestila, ki ti nalagajo sporočiti vsakršno sumljivo vedenje ali zapuščeno prtljago. Prav tako je organiziran kriminal, če brez dovoljenja prestopiš prag House of Parliament-a. Bil sem tudi indetificiran s strani policajev, ker sem ga zvečer slika. Rekla sta sicer, da ni nič narobe, samo, ker je državnega pomena, morata preveriti kdo, da sem. O sumljivosti moje pojave s fotoaparatom za 200 evrov, bi se pa dalo diskutirati.

Še stopničke zame najlepših obiskanih krajev:

• Imperial War Museum
• National Army Museum
• Trafalgar Square
• H.M.S. Belfast
• večerni sprehod ob Temzi od Millenium Bridge-a do Big Ben-a