O letnih časih

Danes je bil eden tistih dni, ki me vedno ženejo v naravo. Seveda ne brez mojega kolega, ki ga maltine venomer vzamem seboj. Za tiste, ki niste uganili je to kolo.

Danes, ko sem se kotalil na Osolnik, sem poskušal razporediti letne čase po priljubljenosti. Ker sem ravno na tako prečudoviti dan posedal na kolesu sem za hip postavil na prvo mesto pomlad. Zdelo se mi je na nek način samoumevno. Kako naj ne bo to najprijetnejši letni čas, ko po preminuli zimi človek ponovno z veseljem sede na kolo. Sonce postaja močnejše in tako se čuti vsak dodatni jul energije, ki v klancu pregreva telo. Ob poti na travnikih in v podrasti raste na stotine žafranov, kateri so šele letos vzbudili v meni občudovanje. Čemu, vam ne povem. So kot izvidniki, ki naznanjajo, da bo narava eksplodirala v svojem ponovnem rojstvu. Preskočim lužo, ki me spomni, da je to tudi čas dežja. Pa naj bo, si rečem, samo da ne dežuje en teden neprestano.

Na drugo mesto postavim poletje. Verjetno ostaja v meni še iz otroških dni brezskrbno življenje, ki ga doživlja skoraj vsak otrok, ko ni šole. Tudi poletje ima svoje čare. Nehotni spomin me popelje na Hrvaško, slan morski zrak, ki se meša z vonjem po kokosu iz kreme Sunny. V večernih urah v pristanišču slišim zvonjenje jamborjev, ki se zaletavajo drug ob drugega. Ko se uležem na balkonu, seveda se spi na prostem, mi dalmatinski muzikantje, ki ravno nastopajo onemogočajo, da bi zaspal. Pa saj tega tudi nočem. Ko glumači končajo je ura krepko čez polnoč. Takrat se zavem, da mi niso samo oni kratili spanca. Saj res, na morju ne gre brez vročine, ki še ponoči ne pojenja, soli, ki te razžira pod kanotjero in nemških turistov. Saj ne, da me motijo vendar starejša in močnejši gospod in gospa z Bavarske tako lepo pašeta na plesišče, kjer duet igra na sinti in kitaro ravno pesem La Paloma Adieu. Vsega tega se znebim v Bohinju, no razen mogoče nemških turistov. Ljubezen do tega koščka, je vzklila med hrvaško-srbsko vojno. Od takrat naprej je prikolica ob jezeru moj drugi dom. Hladnejše noči, mi pustijo spati, sladka voda me reši razžiranja in stalni levi in desni sosedje pa nemških turistov. Prejšnja leta je bila poleg kolesarjenja hit ribičija. Zlatovščica, katerih sem reci in piši v svoji zgodovini pokončal nekaj ducatov je ena redkih rib, ki jih jem. Počasi me zadeva mineva, razloga še sam ne vem. Nova pogruntavščina je jadrnica in jadranje. Od lanskega nakupa poznamo v Bohinju samo, dve stanji vremena, ko piha in ko ne. Trenutni izziv je obrniti smer plovbe, čim bliže obali. Osebni rekord, je polomljena kobilica. Nočna vožnja s kanujem in gledanje zvezdnega neba, pri mastercard bi rekli neprecenljivo. Minus, dež je pogostejši kot moje menjanje kopalk. Ja kaj čmo, dež ma v Bohinju mlade.

Da ne boste mislili, da ima moje življenje samo dva letno časa, kot Indijci, monsunsko in ne, naj povem da o jeseni in zimi sledi v O letnih časih se vračajo 2 ...