O razumu in čustvih

Konec prejšnjega tisočletja sem imel dokaj nenavadno idejo in sicer izvajal sem strogo varovani in skrivni poizkus, kako bi z razumom nadzoroval čustva. Ideja se mi je zdela zanimiva s tega stališča, ker bi lahko tako uspešno premagal žalost, jezo, razočaranje, zavrnitev. No, to je bila ideja ...

Sedaj po nekaj pretečenih leti mi nekaj govori, da je bila že v osnovi ideja zgrešena. Ne bom skrival, tisto obdobje je pri meni razum zasedal častitljivo mesto. V meni je tlela ideja, da je z njim moč doseči marsikaj. Imel sem ga za univerzalni švicarski nož, tisti ki pa bolj poznate skupino Zmelkoow, si bom dovolil drugačno primerjavo, razum je bil Šampon Univerzal. In če si je Macgyver s tem preprostim orodjem tako vešče reševal kožo, onemogočal nepridiprave, lovil vohune in povrhu s tem ko, je nožiček zasadil v levo gosenico tanka le tega onesposobil, potemtakem je bila moč razuma zame skoraj brezmejna. Po drugi strani sem čustva doživljal kot naravne ujme, ki ponavadi pridejo ko jih človek že tako ali tako do grla v dreku.

Trenutno se trudim, da bi tako razumu kot čustvom pripadalov v meni enakovredni vlogi. Upam si ugibati, da me ravno razum, čustva in duša loči od nižje razvitih bitij kot je npr. kamen, voda, ameba ali šimpanz. S tem ko sem hotel v sebi čustva podvreči razumu sem tako nehote negiral delček sebe. Sedaj vem, da razum ni univerzalno in vsemogočno orodje. In kako to vem? Preprosto, ker imam v sebi več vprašanj kot odgovorov. Ker z vsakim odgovorom nastane še več vprašanj. Ker se moja prepričanja spreminjajo, sicer ne na horuk pa vendar. Vidim spremembe. Tako sedaj vem, da ne gre razumu nalagati nemogočih nalog. Na drugi strani sem tudi v čustvih našel nekaj pozitivnega. Je že res, da sem hotel kontrolirati samo negativna čustva. Ampak kako naj vem kaj je veselje, če ne poznam žalosti, kaj je sreča, če nikoli ne bi bil nesrečen, čemu zadovoljstvo ob uspehu, če ne bi bilo neuspeha, kaj pomeni srečanje, če ni slovesa, kaj je ljubezen, če ni sovraštva ... Tako sedaj, ko gledam nazaj na moj eksperiment sem vesel, da zadeva ni uspela. Kajti v nasprotnem primeru bi bil kot pohabljen. Tako sta sedaj zame razum in čustva dve nogi. Obe potrebujem, če hočem hoditi in tako enkrat priti na cilj.

Na koncu tegale pisanja pa je paradoks. Če mi razum prav pravi, je tole pisanje njegovo maslo, veva pa bralec, kako ubog, nebogljen in muhast je moj razum. Še sreča, da se tega skušam zavedati ...